Deljenje resničnosti

V predzadnji pesniški zbirki Druga obala je Petra Semoliča pesniško zaposlovala smrt v najrazličnejših oblikah in okoliščinah. Zbirka je iz njegovega sicer značilno izpovednega načina, ki je kaj hitro dobil oznako »novi intimizem«, izstopala prav zaradi drugačnega pesniškega pristopa, ki je material črpal ne le iz osebnega izkustva, temveč tudi iz usod anonimnežev ali bolj ali manj znanih osebnosti. Konceptualno zastavljena zbirka z najrazličnejšimi govorci se s smrtjo ni ukvarjala toliko na metafizični ravni, ni je raziskovala le kot največje skrivnosti življenja, temveč kot mnogoplasten dogodek, tudi kot fizično pojavnost. A vendarle, kot nakazuje že naslov Druga obala, je šlo za intenziven stik s skrajnim robom, prav robove pa pesnik raziskuje tudi v najnovejši zbirki, pri čemer tematizirane ločnice nikakor niso tako očitne kot sam naslov.

Robovi se namreč pokažejo in v vsej svoji (socialni, časovni, družbeni, kulturni, zgodovinski, jezikovni, intimni …) mnogoličnosti izrišejo šele postopoma, a zbirko kot celoto vendarle narekuje zavest o skrajnem robu – kjer/ko se ni več mogoče izogniti vprašanju življenja in smrti. Ta temeljni bivanjski razmislek se v pesmih pogosto družbeno-politično zaostri, lahko pa ostane tudi docela v intimi ali se požene v presežno ali metafizično; v najboljših primerih se vse tri ravni prežamejo in trdno sprimejo. Kot na primer v pesmi »Ograja«, v kateri par sedi na terasi in čaka na klic, »koliko dni bova še lahko sedela tukaj«. »Na drugi strani zaliva je vojaški helikopter / dvigal angela z vrha zvonika piranske cerkve – zlomljenih kril je končno poletel.« V tej preprosti pesmi (kot so sicer na videz preproste vse pesmi zbirke), ki mimogrede zaobjame totaliteto bivanja/hipa, se pomenske plasti kar tarejo, z njimi pa tudi (nasprotujoče si, mimobežne, nezdružljive in druge) resničnosti in doživljanja, in le »[č]rte na ograji / ločujejo trenutke na resnične in neresnične« … Podobnih (včasih komaj opaznih) trenj izkustvenega, domišljijskega, simbolnega, fizičnega in metafizičnega bomo našli v zbirki še mnogo, včasih nanje opozori kar sam izpovedovalec: »Na pločniku avto / in visoko nad njim delavec v košari, ki ga / avtomatična roka dviga proti pregoreli / obcestni svetilki – in to ni metafora za // približevanje svetlobi ali za konec metafizike.«

Vstop v zbirko, kot ga sugerira naslov, lahko tudi zavede in interpretacijo po nepotrebnem oži, knjiga je namreč zastavljena precej bolj svobodno, nepodrejeno konceptu: »Govorim o okviru, ki je dan, in vendar / porozen.« Kajti: »Delčki, ki jih zlagaš v celoto pred spanjem – / lahko bi jih zložil tudi popolnoma drugače.« Oblikovno je sicer enovita; pesmi so urejene v štiri kvartine, občasno z dodatnim dvostišjem, niso rimane, imajo pa pripovedni ritem. Zbirka prav tako ni členjena na cikle, prepoznati je mogoče le določena motivna jedra (živali, geografski pojavi, kraji), pogost je tihi dialog s kakšnim pesniškim sopotnikom, nemalo je t. i. (avto)portretnih pesmi (»Sebček na bregu Ljubljanice«, »Sebček v Zupančičevi jami«, »Sebček na uradu za socialno pomoč« …). V zbirki je znova v večji meri in izrecneje zastopan prepoznavni pesniški subjekt, ki pa se tudi rad umakne v ozadje: »Spomini so vedno tu in grozijo, da bodo / preplavili pesem s čustvi in preveč osebnimi / podobami.«

Vnovič pa lahko opazimo še eno prepoznavno značilnost Semoličeve poezije – jasno navezavo na konkretni zemljepisni prostor. Tudi v dotični zbirki se namreč srečamo s prostori in pokrajinami, ki so v poprejšnjem opusu že bili pesemska ozemljitev ali njena odskočna deska. To so pretežno barjanski, kraški in primorski kraji, katerih toponimi pogosto tvorijo kar celotne ali vsaj delne naslove pesmi (»Črna vas«, »Bistra«, »Podpeško jezero«, »Orle«, »Strahomer«, »Socerb«, »Devin«, »Strunjan«, »Goriška brda«, »Olmo« ipd.). Vsakokratni prostor je bodisi zaradi osebnega spomina bodisi zaradi določene geografske, družbene, kulturne, zgodovinske, jezikovne ipd. posebnosti sprožilec globljega bivanjskega razmisleka: »Vilenica: žal mi je, a moj obraz si ne / zmore nadeti srednjeevropskih potez / in ob besedi monarhija se mi oči nočejo / orositi. Mi je res žal za to?« Če je prostorska koordinata bolj ali manj (vsaj znotraj pesmi) zamejena in statična, se časovna pogosto ugrezne precej globoko, tudi v tisočletja, milijone let oddaljena obdobja. Takšen časovni ponor praviloma pomaga zdajšnjo in začasno pojavnost uzreti v novi dimenziji, ki ni več tako fiksna, edinstvena ali začasna, temveč postane dinamična in predvsem bolj obča. Kot bi v posamičnih pesmih res šlo (prosto po pesniku ljubem Bataillu) za prestop iz profanega v sveti čas in mnogokdaj tudi za znosnejše soočenje z večno minljivostjo, končnostjo, pa tudi stisko, bolečino, krivico bivanja … Ne gre torej za pobeg pred resničnostjo, temveč za vstop v plastovito resnico človeka tu in zdaj. V zbirki, ki bi ji res težko pripisali agendo družbene kritike, tako vendarle jasno zaznavamo tudi aktualni trenutek in njegove tegobe; in to še toliko bolj, kadar se precedijo skozi osebno, izpovedovalčevo zaznavo, izkušnjo. Presunljiva (takih pesmi je v zbirki še nekaj) je denimo pesem »Rob«, v kateri izpovedovalec na robu gozda sreča srnjaka. Tudi ta pesem vznika iz tematizacije zarez/robov – bolečih in morda celo nezaceljivih – med živaljo in človekom, nabiralcem in plenilcem, prijateljem in sovražnikom … »Ne boj se, samo nabiralec / sem. Tam preko je neki drugi svet, // veš, svet visoko razvitih plenilcev / in čred lačnega, utrujenega plena. Zaradi / tistega sveta sem tukaj, evolucijska anomalija, / in iščem gobe med visoko praprotjo.« In čeprav praviloma v zbirki ne bomo našli enotirnih pesmi, sta socialni akcent in kritika kapitalske logike pogosta: »Preteklost in / revščina tečeta za tabo gladko kot tvoje kolo.« V pesmi pa so z močno nitjo nekričeče barve vtkane še ekološke teme, begunstvo, tehnološka razosebljenost, medčloveška odtujenost, nasilje družabnih medijev, vprašanja religije, fanatizma, vojne …

Pesmi so zavezane preprostosti, tako v izrazu kot v obliki. Praviloma gre za berljive, pripovedne zapise z neobetavnim izhodiščem, ki pa se nato razplete v presenetljiv uvid. A ne na način senzacije, temveč se poezija zgodi skorajda neopazno, mimogrede in ne nujno z zasukom. Te minipripovedi privzemajo različne diskurze, denimo suho poljudnoznanstveno, enciklopedično naracijo: »Večino gričevja sestavlja fliš, nekaj / je apnenca, le na skrajnem severu in / jugovzhodu najdeš karbonatne kamnine.« Ali preprosto opisujejo vsakdan: »Ženska sprašuje o poti do / Hudičevega mosta.« Pri tem pa ves čas tenkočutno in potrpežljivo oprezajo za potujitvijo, nenavadnostjo, spremembo, novim glediščem: »Vodič, mlad in energičen, z roko usmerja / pogled skupine na drugo stran reke – slediš // njegovi kretnji, da bi z očmi tujcev videl, / česar s svojimi nisi še nikoli.« Pod vprašaj postavljajo navajeni pogled: »Toliko pesmi o mačkah, // morda iz hvaležnosti, da so naše ljubljenke, / morda iz tesnobe, ker smo mi njihovi ljubljenčki.« In nenehno dvomijo v »[b]esede prijazne, priliznjene, izrečene točno / pod takšnim kotom, da z lahkoto prodrejo / vate, v tvoje uho, v tvoj um«.

Vsi ti navidezni skoki iz ustaljenosti, navajenosti, kolektivnosti, domačnosti itd. ne stremijo k ekscesu, vzvišeni poziciji, ne gre za zabavo ali performans niti za zahomotanje v simboliko ali presežno, temveč pesmi tiho in vztrajno zasledujejo ostanke človeškosti, solidarnosti, pristnosti in celo harmonije (dvojine). Včasih res nakažejo smer ali začetek: »Utrujen od psihopatologije, se odklopim / s Facebooka.« A sleherno idejo modro zamolčijo. Zrela, umirjena in umerjena zbirka, ki ne hodi po robu, pač pa čezenj meče vrv, »spleteno iz soglasnikov / in samoglasnikov, iz zlogov in besed, in nas drugega / za drugim, ženske in moške, potegne k sebi / na vrh gore, da bi si z njim delili razgled, da bi si vsi, // ženske in moški, delili razgled drug z drugim.«

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS