Dodatno izčistiti sled

Manca Klun: Če ne morem biti jezik, Književno društvo Hiša poezije, Ljubljana 2020 (Sončnica, vsa nora od svetlobe)

Diana Pungeršič

V zadnjih letih smo se kar na- in razvadili udarnih pesniških prvencev, ki z doživljajsko intenzivnostjo oziroma jezikovnim ekscesom kot meteoriti padajo na domačo pesniško krajino in, če nič drugega, s svojo nenavadnostjo terjajo pozornost. Pri tem ne gre zanemariti, da so večino teh nedavnih zbirk napisale pesnice, na primer Katja Gorečan, Monika Vrečar, Vesna Liponik, Nina Dragičević, če jih omenim samo nekaj … Prvenec Mance Klun je precej daleč od omenjenih pisav in poetik, veliko bliže je bolj subtilnim izrazom, ki jih gojijo Ana Svetel, Kristina Kočan ali Nina Medved, katerim je sorodna tudi v upesnjeni izkušnji tujine, zdomstva, v iskanju in umeščanju sebe v svet. 

V zbirko vstopamo skozi pesmi, v katerih srečujemo skoraj nezaznaven, izgubljen lirski subjekt – potujoč pesniški jaz, ki pa se že postopoma naseljuje v prostor (tu) in čas (zdaj). Sprva (in tudi v nadaljevanju najpogosteje) se razodeva le skozi okolico, skozi opise krajev in prostorov, v katerih se nahaja; funkcijo opredeljevanja imajo stavbe, obzorje, vlaki, vonji, pogledi ali zvoki mimoidočih: »Nad nami svetijo luči, / da nas označijo, / naša mesta, mize in stole.« Pesmi začetka v branje ne povlečejo z neustavljivo silo izpovedi, niti podobe ne uročijo, vseeno pa presenetijo. Zmožne so namreč ustvariti svojevrstno invazivno (otožno) vzdušje – turobnost, celo tesnobnost, ki jo doživlja (v svetu) izgubljeni subjekt, je zajedena v sleherni verz, podobo. Težko je opredeliti, ali pesmi vzbujajo nelagodje zaradi neotipljivosti (izpovedovalke) ali preprosto zaradi pesniškega načina, ki se v zasledovanju najtanjših leg duše oprijemlje neznatnosti iz tujih, začasnih, prehodnih miljejev, kakšni so (tudi arhetipski) vlaki in železniške postaje, v katerih ni nič določnega, znanega, domačega ali stalnega. Pesnjenje kot popotovanje po zunanjih pokrajinah, ki odsevajo notranje, vztraja skozi celotno zbirko, izpovedovalka se nenehno pomika (nazaj in naprej) skozi čas in različna mesta, pokrajine, ulice, parke – bodisi sama bodisi s partnerjem ali družino. Čeprav vsakokratno neposredno okolje nakaže konture, teža in bistvo pesmi tičita v (polni) praznini znotraj njih, v nevidnem prostoru – nedoločljivem občutku, ki ga pesem skuša uloviti tudi skozi meditativne razmisleke. 

Zbirka ima sedem razdelkov, pri čemer lahko vsakega naslednjega razumemo kot (naprednejšo) razvojno stopnjo pesniškega subjekta, ki skozi zbirko postaja vse bolj zaznaven in izrazit, (ob)čuten, dobiva svojo obliko. Če je v prvem razdelku, naslovljenem »Postaje«, še domala brezobličen, se v »Mestu« že počasi, a vztrajno udomačuje, najdeva se (ali pa ga najdeva pesnica) s pozornim opazovanjem, prisluškovanjem in popisovanjem svoje (nove) okolice, pripadajočih cest, pločnikov, dvorišč, parkov, ljudi – neznancev – in najrazličnejših drobnih prizorov, ki pomenijo temeljni samozaris: »Razkazujem svoje bele noge, svoja bela stopala, / vsak, ki gre mimo, pusti nekaj na meni – spomin na bela poletja mogoče, / mogoče samo blisk priprtih oči.« Sorodno izrisovanje, ki je bolj kot vlečenju jasne črte podobno prelivanju akvarelov, spremljamo tudi v nadaljevanju – v razdelkih »Vezje« in »Dediščina«, ko ob neznanem in neznancih vse vidnejše in pomembnejše mesto zavzemajo partner in primarna družina. A še vedno posredno, skozi odseve, toploto iz telesa, svetlobo, zvoke, spomin, (redkeje) skozi vznemirljivo partikularnost, prevladujejo arhetipske in simbolne ceste, hiše, gozdovi, vrtovi, hribi, vremenski pojavi: »Tam nisem delala drugega kot bila, / vseeno se je pokrajina zalezla vame / in postala melanholija.« Z razdelkom »Zunaj« se začne nekakšen subjektov razcvet, pesemsko razpoloženje ni več tako tesnobno, iščoče in tipajoče, temveč bolj polno zaupanja, »raz-igra-nosti«, spravljenosti, sonca in vse bolj izčiščene sledi. V drugi polovici nasploh postanejo pesmi bolj ubrane, in to ne le v izpovedanem občutju, temveč so prepričljivejše tudi v metaforiki, izvirneje zasledujejo neupovedljivo – metafizično. Ne v smislu (religiozne) transcendence, temveč (samo)spoznanja, (samo)iskanja – tako skozi dar opazovanja, moč domišljije in misli, kot prek prepoznavanja oziroma ustvarjanja podob. V zadnjem razdelku to avtorsko držo, celo očaranost nad ustvarjalnim in transformativnim potencialom jezika pesnica tudi deklarira: »Biti steklenica besed, / ki jo potreseš, / da se zasveti v neznano, / kot takrat, ko si bil otrok / in si lahko vse bil. / Dovolj je bilo / izreči in narediti / iz nič / svet, / ki je kot drugi / pripet / na nevidne niti vesolja.«

Izjavljajoča neposrednost pomaga razložiti tudi naslov v obliki zamolka, nedokončane povedi, ki sili k dopolnitvi in razmisleku, kaj nam oziroma izpovedovalki ostaja, če ne more biti jezik. Odgovor je seveda pesniška zbirka, pesem, ki skuša (nujno protislovno) prav z besedami seči v nebesedno, neupovedljivo: »Na vse načine / bi se rada približala temu bogu iz jezika, / tej ogromni žilavi mišici, / ki se upogiba, / če se ji prav približuješ, / če ji žrtvuješ.« Toda ravno v tem prizadevanju se kaže največja zagata te poezije, katere verzi mnogokrat obtičijo nekje na sredi med doživljajsko izpovedjo in sublimno refleksijo; bodisi doživetje ali občutenje podajajo konvencionalno in presplošno, z izrabljenimi podobami, bodisi se v pesmih ne odklene poetično oziroma zasledovano presežno: »Čudim se svetlobi, / ki brez premora nastaja iz teme.« Naj bo to v primerih, ko se izpovedovalka občutju preprosto (še) ne more približati, ali pa v pesmih, ko zasledovano »poetično« prekrijejo in zadušijo nakopičene besede (»Besede v vlaku«, »Med njima besede«). Ne gre za to, da pesmi sploh ne bi bile pripete na izkustvo, skozi zbirko se vztrajno izrisujeta izpovedovalkin notranji razvoj in tudi njena zunanja pot, niti ne za to, da ne bi uspele nagovoriti in sporočiti – pomembnejši in za kakovost pesmi usodnejši je napor za vsako ceno videti nevidno in to upovedati: »Odtoki, ki klokotajo / kot sporočilo, / ki se razodeva pozornim ušesom / v tišino jutra, / ki še ni odprlo oči, / ki še ni odprlo ust.«

Zbirka kot celota bi gotovo delovala bolje z manj pesmimi, tudi zato, ker so mnoge le variacija na isto temo. Da bi bile torej nekako v nasprotju z dvostišjem: »Vse si zasluži besedo, / vse ostaja z besedo.« Spoj ali ravnovesje med doživljajsko naracijo, pripovedjo, opisom na eni strani in simbolnim na drugi se ne posreči predvsem takrat, kadar je izkustvo pomaknjeno (pre)daleč v sublimno in (kot bralka) »[v]časih ne premorem domišljije / in vse obstane v zraku / ali se pretopi v ptičje petje«. A ob manj uspelih pesmih tipa »Zjutraj«, »S-bahn«, »Žival, pravim!«, »Lakota« velja izpostaviti tudi nadpovprečne – ne le zaradi strukture, ki je tudi sicer najmočnejša plat te poezije, temveč tudi zaradi živosti, unikatnosti podob, prepričljivega ujemanja telesa in duha, konture in barve, izkušnje in arhetipa, vsakdanjosti in presežnosti, individualnosti in kolektivnosti. Mednje gotovo sodijo »Odpiranje por«, »Rosengarten«, »Nedelja v parku«, »Gorčina«, »Še enkrat«, »Na več mestih se svetim«, »V napajanju«, »Pišem si pisma v prihodnost«, »Plasti stoletij«, »Zelene pesmi«, a tudi pesmi »Otoka« in precej pesmi zadnjega razdelka, naslovljenega »Ednina«, v katerem je zasledovanje duhovne, mistične razsežnosti bivanja oziroma vesoljna (nedoumljiva) zavest najočitnejša, pot do nje skozi besede pa najbolj utrjena, a tudi (samoironično) preizprašana: »Ko odprem usta, / se ven vsuje čreda ovac.« V teh legah pesmi spominjajo na poezijo Jureta Jakoba, tudi Robija Simoniška, očitno je torej izhajanje iz intimistične tradicije (pesem »V hrib« na primer precej spominja na Kovičevo »Belo pravljico«), ki pa se skozi lastni (izkustveni) transformativni proces bliža duhovnemu pesništvu.

Če ne morem biti jezik je v torej v temelju konvencionalna zbirka, ki stavi na izrazito (poetično) podobje, svoje adute, kot sta moč opazovanja (tudi vsega nevidnega) in intenzivnost (notranjega) doživljanja, razkriva zlagoma in brez senzacij. Potrebuje le nekaj več drznosti, da dodatno izčisti (svojo) sled in se odmakne od jezikovne (metaforične) ustaljenosti ter prevzetost nad stvariteljsko silo jezika preobrazi v pesniško-raziskovalno smelost. 

O avtorju. Čeprav jo privlači jug z obilico sonca, se rada ozira tudi severneje. Enkrat je bil severni ozir pač tako silovit, da je študiju slovenščine in sociologije kulture dodala slovaščino. Ob slovenskih knjigah, ki jih rada kritizira, tako že lep čas prebira tudi slovaške, ki jih po možnosti tudi prevaja ali … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zjutraj

    Manca Klun

    med avtomatiziranimi gibi
    moj jaz počiva v telesu

  • Premagovanje grenkobe

    Veronika Šoster

    Poezija nekoliko pozabljene Marceline Desbordes-Valmore. Pomemben prispevek k romantični francoski poeziji in simbolizmu.

  • Nomadstvo kot vrednota

    Manca Klun

    V torek, 4. 9., se je s predvečeri po Sloveniji in v Trstu začel festival Vilenica. Zame se je festival začel na Primorskem, v Sežani, … →

Izdelava: Pika vejica