Zjutraj
Manca Klun
med avtomatiziranimi gibi
moj jaz počiva v telesu.
Za trenutek ostane sam
med vlaki,
ki prihajajo in odhajajo,
v hrupu mesta,
ki začenja znova
še enkrat.
Sedi na kovinski klopi
in pusti soncu in vetru,
da ga spomnita
na dolge,
neskončne
poti
sredi ničesar.

Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.