Vsi dobri pisatelji nas zapustijo prehitro, a nekateri nas zapustijo še bolj prehitro.

Načeloma je od vseh javnih pisanj prav kolumna najbolj namenjena temu, da spodbudi javno razpravo, ta pa družbene spremembe. Dandanes pa ob branju in pisanju tovrstnih besedil na misel prihaja prizor iz neke zombijevske klasike, kjer se ljudje krčevito bojujejo z napadi živih mrtvecev, med njimi pa hodi filozof, ki govori: to ni racionalno, pogovoriti se moramo, prepričati jih moramo … Običajno je prvi korak k spreminjanju položaja to, da se položaja zavedaš.

To je prava môra, a stalno razmišljam o slovenskem založništvu. Cinik bi rekel, da bi kot načitan človek v tem moral razpoznati znak, da vanj pravzaprav ne sodim. Delujoči v založništvu ne reflektirajo prav veliko svojih dejanj, založništvo vidijo kot praktičen, ne intelektualen problem, pravi Michael Bhaskar v knjigi Naprava za vsebino (2013, slovenski prevod 2015) – naprava za vsebino, ki jo opisuje, je seveda knjiga. 

Množice preučevalcev literature, najodmevneje Harold Bloom, so govorile o imanentni vrednosti literarnega dela – in o tem, da ta vrednost izginja, da jo zamenjujejo kontekstualne vrednosti in uporabe. Reprezentacijske, ideološke, ekonomske. Temu se seveda nič ne more izogniti, niti književnost, pa naj jo imamo za še tako avtonomno, naj si jo želimo še tako avtonomno. Njeno avtonomijo pa zanesljivo povečuje, če kontekstualne razloge poveličevanj – ali poniževanj – znamo osvestiti.

Saj ste opazili – zdaj se tudi po Sloveniji, malce kasneje, a vendar enako kot po razvitejšem svetu, širijo različni centri ponovne uporabe. V njih lahko najdete skoraj neuporabljena oblačila, domače pripomočke, pa tudi knjige. Zastonj, kakor delujejo knjigobežnice, ali za simbolično poplačilo. Saj veste – če uporabljamo kaj, česar kdo drug ne potrebuje več, varčujemo s surovinami, z energijo, ozračjem, pa še marsičem drugim, tudi denarjem, ki nam zanesljivo pride prav za kaj drugega.

S kolegico, odlično pisateljico, po daljšem času sedim na kavi. »Kako si?« »Glede na razmere še kar, pa ti?« »Tudi še kar.« »No, slišim, da si napisala spet eno super knjigo, ki bo kmalu izšla. Še kaj delaš ali …?« »Morala bi še delati, ampak ... Izdati moram še eno knjigo, pa ne vem, kaj bi pisala.« »Moraš? Zakaj?« »Da ne izgubim pravice do statusa samozaposlene s plačanimi prispevki. Pravila so se spremenila in zdaj ni več dovolj ena izdana knjiga v treh letih, ampak je treba objaviti dve v petih.«

Še nedavno smo za zapuščanje doma (prek državnih, občinskih ali še kakih tesnejših meja) potrebovali samo nekaj časa in denarja, ne pa tudi različnih potrdil in najnovejših informacij, katera od njih zdaj veljajo in učinkujejo. Nekateri v zadnjih sproščanjih vidijo znak, da se ti časi vračajo. Drugi so prepričani, da potovanja nikoli več ne bodo enaka, in si »za vsak primer« skrbno obnavljajo domače zaloge za preživetje, ki so si jih nakopičili ob začetku koronalizacije.

»Tiskovna predstavitev ob izidu knjige je iz tistih časov, ko se je reklo, da je izid vsakega novega dela praznik. Danes bi jih bilo seveda preveč, saj kdo bo pa delal, če bomo vsake tri dni praznovali izid slovenske pesniške zbirke (toliko jih namreč izide),« je rekel Zdravko Duša na slovenski založniški akademiji leta 2001 ...

Kadarkoli spletni komentariat zažene svojo lajno o samozvanih umetnikih, ki zažirajo davkoplačevalski denar, namesto da bi se preživljali na trgu, se spomnim fotografije, pred nekaj leti objavljene v Delu: mladenič sedi na uličnem vogalu in ubira kitarske strune, pred njim pa je nastavljen klobuk.

Dan Brown v romanu Izgubljeni simbol zapiše: »Založništvo bi bilo precej lažje brez avtorjev.« Če tako pravi eden prodajno najbolj uspešnih avtorjev vseh časov, kako nepotrebni se počutijo šele vsi drugi! In Izgubljeni simbol je izšel leta 2009 – zdi se, kot da je avtor medtem postal še bolj odvečen, celo moteč dejavnik kulturne industrije.