V desetletjih gibanja po knjižnem polju sem iz knjižnega zanesenjaka postal nekakšen dvomljivec, knjigoskeptik. Na začetku se je zdelo vse perfektno, kazalo je, da se na literarnem polju lahko udomačim in da bo dom prijeten: že v gimnaziji so mi sprejeli tri zgodbe v objavo v reviji Problemi – Literatura, in ko sem prišel na faks, so bile res objavljene, še prej pa ena v Sodobnosti. Pri dvajsetih letih mi je izšel prvenec, zanj sem dobil nagrado in (z izjemo Aleksandra Zorna) dobre kritike.

Nezbrano delo sestavlja približno petdeset »majhnih premislekov«, ki jih je mogoče brati kot samostojne kratke eseje o različnih piscih, delih in fenomenih, tako slovenskih kot tujih.

Ustvarjalnost je bila zmeraj glas proti, izzivalo jo je tisto, kar je bilo treba spreminjati, predrugačiti, in takih izzivov je danes na pretek. Torej je danes pravzaprav zelo dober čas za kritiko.

Le kako je do moglo priti do tega? Kako se bo sploh nadaljevalo, če se bo nadaljevalo? Kratke kratke zgodbe Andreja Blatnika – njihovega največjega mojstra – pod drobnogled postavljajo usodne trenutke, ki raznolike protagoniste držijo v precepu.

V zadnjih letih se vzpostavljajo novi poslovni modeli, ki poskušajo nadomestiti izpad dohodkov zaradi zmanjšanega poplačila na trgu, spremeni pa se tudi ekonomija pozornosti – z dela se seli na avtorja.

Nobelova za Boba Dylana? Nekateri pravijo, da nagrade niso pomembne in strumno pristavljajo, da je pomembna le kvaliteta. Morda gre za zavidanja vredno nonšalanco ali pa za samoslepljenje – nagrade vzvratno vzpostavljajo kvaliteto in zlasti zbujajo medijsko in (v literarnem polju) bralno pozornost.

Spustil se je še en zastor, včeraj, 23. marca 2016, so se zaprli še (tiskani) Pogledi. Novi lastnik Dela (lastništvo medijskih družb v Sloveniji je posebna zapletena in umazana zgodba, ki je ob tej priliki ne bomo načenjali) je samo zaključil tisto, kar se je napovedovalo že prej, in je iztek subvencij Mestne občine Ljubljana in Ministrstva za kulturo za Poglede izkoristil kot poslovno priložnost – ne le zaposleno namestnico odgovornega urednika, tudi zunanje sodelavce (ni povsem razumljivo, zakaj bi se pri medijih, ki slonijo na zunanjih sodelavcih, spraševali le o nadaljnji usodi zaposlenih, ne tudi njih!) je lahko »by the book« (kot v anglosaksonskem svetu uporabljajo frazo »po vseh pravilih«) odpustil iz poslovnega razloga.Preberi

Ko smo leta 1984 začeli ustanavljati knjižno zbirko Aleph (mimogrede, eno zelo redkih oblik slovenskega založniškega delovanja, ki je leto 1991 ni uničilo, in eno še bolj redkih preživelih, ki se ni preobrazila v profitno zasebno družbo), je bilo življenje precej drugačno kot danes. Drugačno tudi v tem, da denar – razen redkim vizionarjem, ki so takrat polagali keramične ploščice, danes pa so med najbogatejšimi Slovenci – ni bil kaka posebna vrednotaPreberi

Ne berem prav veliko poezije, tudi povedati o njej ne znam kaj dosti. Vendar se vsakič, kadar morem, odpravim na Festival Pranger prisluhnit, kaj bodo o njej povedali drugi. Na Prangerju namreč (večinoma mlajši) udeleženci tako za okroglo mizo kot v publiki o poeziji govorijo s strastjo. Pa ne o poeziji nasploh, temveč o konkretnih novih slovenskih pesniških zbirkah, tistih devetih, ki jih sprotni selektorji izbirejo kot najboljše. In na Prangerju malo uživam v visoki ravni literarnega diskurza, malo pa me zmeraj daje zavist, kako da tako zavzete debate o prozi v Sloveniji ni.Preberi

Med vsemi današnjimi knjižnimi negotovostmi vsaj o frankfurtskem sejmu med profesionalci ni dvoma: tja je treba iti. Razlog je preprost: vsi gredo v Frankfurt, ker gredo vsi v Frankfurt. In vsi se tam učijo od vseh. Vsakega toliko časa pa le na sejmu srečaš kakega menedžerja, ki je pravkar prevzel založbo in že zadovoljno razlaga, da je namesto par urednikov prišel kar on, saj je tako smotrneje, uredniki si vendar lahko dandanes vse knjige ogledajo kar na spletu, če jihPreberi