Preobrazba dvoma

Uvodnik Literature 357

Andrej Blatnik

V desetletjih gibanja po knjižnem polju sem iz knjižnega zanesenjaka postal nekakšen dvomljivec, knjigoskeptik. Na začetku se je zdelo vse perfektno, kazalo je, da se na literarnem polju lahko udomačim in da bo dom prijeten: že v gimnaziji so mi sprejeli tri zgodbe v objavo v reviji Problemi – Literatura, in ko sem prišel na faks, so bile res objavljene, še prej pa ena v Sodobnosti. Pri dvajsetih letih mi je izšel prvenec, zanj sem dobil nagrado in (z izjemo Aleksandra Zorna) dobre kritike. (Če zdaj pogledam nazaj, se mi zdi, kot da se ta knjiga zdi najslabša prav meni, a tak vtis pusti morda prav pogled nazaj, toliko kasneje.) S tedanjimi prijatelji, s katerimi smo danes komaj še v stiku, nekaterih pa ni več tukaj, smo spreminjali literarno okolje, ustanovili knjižno zbirko Aleph, odcepili Literaturo v samostojno revijo in zagnali Sklad Vladimirja Bartola, iz katerega je po nekaj vijugah nastal Trubarjev sklad in precej pripomogel k temu, da je po mnogih letih, ko se je iz slovenščine prevajalo po nekaj knjig letno, zdaj v tujini vsako leto objavljeno nekaj deset, včasih blizu sto prevodov. Dobri časi so bili, ne samo zato, ker smo bili mladi, zdaj pa že dolgo nismo več, kot se glasi običajni pripev. Vse se je zdelo mogoče, bil je čas utopij, ne več dom in svet, temveč dom je svet, nastajala je nova država, verjeli smo, da živimo velik čas, ne le za tiste, ki govorimo slovensko, temveč tudi za tiste, ki v slovenščini pišemo.

Potem so postopoma prihajale streznitve. Zame najbolj v času kapitalskih bojev za prevzem Cankarjeve založbe, h kateri sem iz prejšnjih uredniških dejavnosti prestopil zaradi zbirke XX. stoletje, ki smo jo zagnali leta 1992, da bi nadaljevala in posodobila poslanstvo legendarnih Sto romanov. (Danes je štafeto prevzela zbirka Moderni klasiki, in kadar me prime uredniška depresija, si pogledam hrbtišča teh knjig na polici. Pomaga.) V tem času se je uredniško delo (moje uredniško delo pravzaprav manj od velike večine drugih, si moram priznati) iz častivredne vloge oblikovalca javnega prostora spreminjalo v nekakšno mehaniko, ki popravlja očitne napake in skrbi, da stvari tečejo. Izdajanje knjig je postajalo, rečeno z znano frazo, vse bolj (slabo donosen) posel in vse manj poslanstvo, svoje je prispevala tudi splošna prekarizacija intelektualnih poklicev, ki ne proizvajajo takoj unovčljivih dobičkov.

Morda subjektivni občutki o dogajanju na knjižnem prizorišču so se spremenili v nespodbitno zavedanje, ko smo izvedli raziskavi Knjiga in bralci 5 in 6. Izidi, ki sta jih prinesli (na kratko povzeto: vse manj branja knjig in vse več površinskega branja), so sprožili veliko pozivov k akciji, a nobene akcije. Ko sva z Dragom Jančarjem pred leti izmenjala izkušnje o seminarju britanske literature, ki sva ga obiskala v Cambridgeu, mi je rekel, da mu je v spominu najbolj ostal stavek Georgea Steinerja: »They read no more.« Dal sem si natisniti majico s tem napisom, zdelo se mi je, da z besedami, natisnjenimi na majice, povečujem možnosti, da bo te besede prebral kdo, ki ne bere, in potem morda prebral še kaj; na eni izmed mojih številnih statement majic piše celo Read books, not T-shirts. Občasno so mi znanci govorili, da ni res, kar je zapisano, da oni pa vendar še berejo! Opozarjal sem, da ta they nazorno priča, da tisti, ki ne berejo več, nismo mi – da so to neki drugi. Polemično razpoloženi so pripominjali, da ta delitev po bralni črti na nas in druge vodi v kulturniški elitizem. Temu je bilo težko ugovarjati: vanj so vodili tudi podatki, ki smo jih pridobivali iz bralnih raziskav. Če bi parafraziral znameniti stavek Vitomila Zupana, da zdaj umirajo tudi tisti, ki včasih niso, bi lahko rekel, da zdaj ne berejo niti tisti, ki včasih so. Niti izobraženci. Niti tisti, ki sami pišejo. Morda niti mi sami. Vsaj ne več toliko in tako, kot smo.

Velikokrat sem slišal, da knjižnemu polju škodi, če celo mi, ki na njem delujemo, opozarjamo na njegovo zmanjšano učinkovanje. Znani pregovor je vsi imajo radi zmagovalce, ti pa razglašaš, da ne beremo več tako zares, kot smo včasih – kdo bo potemtakem sploh še bral, če pa duh časa usmerja drugače? Te pripombe so odsevale spremembo splošne paradigme. Intelektualec polpreteklega časa je dvomil o vsem, tudi o samem sebi – prav to slednje mu je dajalo moralno pravico, da je dvomil o vsem drugem. Današnji intelektualec si glede na postavitev družbenih moči ne more več privoščiti razkošja dvoma – dvomljivcev vanj je dovolj, današnja družbena zapoved pa je uveljavljanje, promocija samega sebe. Nuji osebnega trženja se podrejajo tako predsedniki držav kot znanstveniki in v času vladavine Twitterja se njegovemu formalnemu obsegu prilagaja tudi obseg samorefleksije. Tisti v knjižnem polju, ki smo ostali zavezani samospraševanju, pa se lahko tudi sprašujemo, ali nas, ko se spreminja družbeni položaj književnosti, pri tem tare nemoč volje do moči ali pa v resnici mislimo, da je književnost tisto, kar ima v današnjem svetu premajhno veljavo.

In o tem, kako se položaj spreminja, smo res pisali veliko, morda preveč, in morda spremembo s tem res še pospešili. Matevž Kos je v Literaturi 300 duhovito pripomnil, da nikjer na svetu ni kongresov bankirjev, poklicnih morilcev, mesarjev, kjer bi se ti spraševali o smiselnosti svojih mesarjenj, je pa veliko srečevanj pisateljev, ki dvomijo o smiselnosti svojega početja. Na naših tleh smo radi dodajali še, da se ob spremembah družbenega sistema po prevzemu ekonomskega kapitala dogaja še prevzem simbolnega, in sklepali, da nove elite pač nočejo, da bi se morali prihodnji šolarji učiti o pisateljih in umetnikih, kot so se morali oni, ampak bi se jim zdelo primerneje, da se učijo o njih, o novih elitah. Za samoafirmacijo imam na nočni omarici posebno izdajo revije Manager iz 2012, naslovljeno 245 uspešnih Slovencev: deset nas je tudi s področja leposlovja. V novejših pregledih te vrste se niti Drago Jančar ali Slavoj Žižek ne pojavljata več; samo še kapitalsko uspešni, športniki pa toliko, kolikor visoko plačilo jim je prinesel uspeh.

Seveda, nič več se ne slepimo, da je leposlovje, kaj šele naše leposlovje, srčika sveta. Sprijaznjujemo se z dejstvom, da naše početje zanima samo še omejene kroge, da naša usihajoča peščica bralcev svojo pozornost drobi na še manjše peščice, se posveča svojim bližnjim in vrhovom dolgega repa. Priznanj ne iščemo več v splošni pozornosti, le še v nišnih potrditvah, zato nas bolj kot nekdaj stiska, kadar nismo omenjeni v pregledih najzanimivejših knjig preteklih ali prihodnjih let, kadar ne prihajamo vsaj v ožje izbore za nagrade, če že do nagrad ne, kadar še tisti redki, ki naše knjige hočeš nočeš preberejo, na primer literarni kritiki, o njih nimajo tako dobrega mnenja kot mi sami. Izmišljamo si tolažilne razloge za svojo neopaznost: tako je, ker nismo iz Ljubljane, ker smo prestari, ker smo premladi, ker nismo moški, ker nismo ženske … Morda si, ko spremljamo do našega početja brezbrižno ali kar sovražno postopanje vladarjev novega sveta in očitke spletnih postopačev, da je dobro tisto, kar se dobro proda, ponavljamo besede nerazumljenega umetnika iz filma Splav Meduze: »Če sem jaz v tej deželi zadnji državljan, je tudi ona zame zadnja dežela.« In se pripravljamo na odhod drugam ali počet kaj drugega od tistega, kar najbolje znamo.

A preden bi odšli, je prišla korona in najprej smo skoraj vsi optimistično mislili, da bo minila hitro in da ne bo hujših posledic. Zdaj vsi vemo, da ne bo tako. Še več: če nismo zavidljivo naivni, zdaj vemo tudi, da ni vzpostavila mehanizmov nove solidarnosti, na katere smo upali, češ da jih skupni sovražnik običajno prinese, saj poveže napadene in izbriše narcizme drobnih različnosti. Zgodilo se je prav nasprotno: Evropska unija, ki je leta in leta s finančno podprtimi ciljnimi akcijami hotela vzpostavljati nekakšno evropsko enovitost s kulturo vred (in tisti, ki smo se še spomnili poskusov vzpostavljanja jugoslovanske književnosti in kulture, smo seveda na te spodbude filmskih evropuding koprodukcij in nagrad EU za književnost gledali z nejevero, če ne grozo), ki naj bi nas dodatno povezala, ta Evropska unija je v nekaj potezah de facto razpadla na prafaktorje. Seveda, naši in drugi politiki se še dobivajo v Bruslju, vsaj virtualno, in se usklajujejo glede tega in onega. Vendar so meje med večino držav EU zdaj zaprte, če ne uradno, vsaj dejansko, če ne za vse, vsaj za večino, če ne na en način, pa na drugega, danes tako, drugič drugače, svet ni več dom. In kako naj bo drugače, če se marsikje v teh državah vse manj svobodne Evrope v imenu varnosti in reda zapirajo tudi regionalne, občinske in še tesnejše meje? Celo miselne meje? Očitno ne delimo več vsi iste kolikor-je-le-mogoče svobodne usode, kakor se je glasil znani pripev starih časov, svoboda, bratstvo, enakost.

To zapiranje v dobesedni in metaforični dom pa je marsikaj spremenilo. Tudi v svetu književnosti. Prihaja do odzivov. Zaprle so se knjigarne – in ljudje so se vse bolj jezili, da so knjigarne zaprte. Knjižnice so dostavljale samo vnaprej naročeno gradivo – in ljudje so besneli, da ne morejo izbirati s polic po svoji volji, če pa to lahko počnejo v samopostrežbah, ali je hrana za duha toliko manj potrebna od hrane za telo? Pogovarjali smo se skoraj samo še po spletnih povezavah – in ljudje so se posedali pred knjižne police, naj se vidi, da so doma med knjigami, če ne drugače, so si naložili virtualno knjižno ozadje. (Zanimivo, zadnje čase vrsta fotografov po Sloveniji slika domače knjižnice – očitno si marsikdo želi to materialno kulturo povnanjiti, ohraniti pred pozabo.) Bolj ko vladajoči izražajo svoj prezir do kulture (eden najbolj odločilnih trenutnih vladarjev se je že pred leti zapisal v slovensko zgodovino s stavkom, izrečenim na proslavi kulturnega praznika, da kdor ne dela, naj ne je – ustvarjalnost pač ni delo, ampak užitek, poplačan sam s sabo, je nekako podton teh razvrednotenj), več ljudi se oglaša, da je kultura pomembna – ne samo za obstanek naroda in za boljše skupnostne reči, kakor se glasijo malce zlizani pripevi, ampak prav zanje: zanje osebno.

Zato ni pravzaprav nič čudnega, da so knjigarne v redkih trenutkih, ko so bile odprte, prodale več knjig kot prejšnje leto v enakem času, nič čudnega, da so se ob vseh ovirah knjige še zmeraj dobro izposojale, in nič čudnega, da so bili celo spletni literarni dogodki, čeprav so od obiskovalcev zahtevali še nekaj ur več bolščanja v zaslone, česar je bilo v naših življenjih že prej preveč, obiskani bolje kot tisti prej, tisti v stari resničnosti. In pravzaprav nič čudnega, da je bilo leto 2020 fantastično leto za novo slovensko književnost. Tadej Golob je z Virusom v le dveh tednih dosegel svoj običajni rezultat ob novem romanu, prodajo prek 5000 izvodov in uvrstitev med pet najbolje prodajanih knjig leta ne glede na žanr ali poreklo avtorja. Že drugo leto zapored je bil med najbolje prodajanimi knjigami tisti roman, ki je prejel nagrado za najboljši slovenski roman. Še več: če Belo se pere na devetdeset lahko prebere slehernik, Ivana pred morjem zahteva več bralne pozornosti – ki jo je knjiga tudi dobila. In ni bila edina: po dolgem času se je kmalu po izidu ponatisnila zbirka esejev. Veš, mašina, svoj dolg je dokazala, da lahko tudi Rožančeva nagrada, ne le kresnik, pritegne kupce, še pred nekaj leti je bil njen učinek na knjižnem trgu (uporabimo ta priljubljeni oksimoron) nezaznaven. 767 izposoj knjige zgodb Dobra družba je težko pripisati učinku nominacije za nagrado novo mesto (nagrajenec je bil izposojen trikrat manj, preostali nominiranki tudi) – Ana Svetel je običajni dosežek nove knjige kratke proze znanega avtorja potrojila nemara zato, ker je knjiga, podnaslovljena zgodbe o prevozih, našla nove bralce, ki sicer ne berejo knjig kratkih zgodb mlajših slovenskih avtoric – imajo pa izkušnje s prevozi in so jih voljni premišljati tudi skozi branje. Obstaja torej tudi potencialno novo, ne le zapriseženo že znano bralno občinstvo, in obstaja tudi za knjige, ki niso žanrske uspešnice, o katerih govorijo vsi. To je zelo dobra novica za prihodnost branja.

In ne le branja. Stalno ponavljamo, da bralno dejanje učinkuje, da vpliva na bralca. (In zadnje čase ciniki pristavljajo, da mu prav zato današnja konstelacija vladajočega duha na pot postavlja toliko ovir – morda nezavedno.) Naj navedem stvarno izkušnjo iz raziskave z udeležbo: v zadnjih letih sem prek Facebooka in knjigobežnic razdal nekaj sto knjig. Spoznal sem, da je življenje prekratko, da bi jih vse prebral vsaj še enkrat, kakor sem nameraval, ko sem jih leta in desetletja zlagal na police. Bolje, da si najdejo nov dom in jih bere kdo drug, sem si rekel. Vsi, ki so se odzvali, so ravnali negrabežljivo, se priglasili za knjigo ali dve in jo včasih prepustili komu, ki si jo je želel še bolj, a je željo prijavil kasneje. Na svojem profilu sem v neposrednem prenosu spremljal delitev po potrebah (in skoraj vse knjige je kdo potreboval!), ne po pohlepu. (Gandhi je rekel: The world has enough for everyone’s need, but not for everyone’s greed. Tudi to sem imel napisano na eni svojih majic.) Po eni izmed razdajnih akcij sem na Facebooku pripomnil, kako zanimivo je, da pri knjigah tako gre, pri marsičem drugem v naših življenjih pa ne, in Albert Mrgole je na mojo objavo razumno odgovoril: »Bralna kultura ima vpliv na delovanje drugačnega duha. Skupnost ljudi, ki berejo literaturo, je posebna skupnost. Moja izkušnja je enaka tvoji.« Prav res. V novih načinih povezovanja se lahko vzpostavljajo nove skupnosti in nove utopije. In skupnosti in utopije potrebujemo. Danes morda še bolj kot pred tridesetimi leti.

O avtorju. Andrej Blatnik je izdal dvanajst knjig v Sloveniji in devetindvajset v tujini, med njimi tri v nemščini in angleščini ter po dve v španščini, češčini in turščini. Nastopal je na vrsti mednarodnih literarnih festivalov, tudi na Cosmopolisu v Barceloni in PEN World Voices Festivalu v New Yorku. Prejel je več nagrad, med njimi nagrado Prešernovega sklada leta 2001 za knjigo Zakon želje. Uči založništvo na Filozofski … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Umetniška država

    Janez Strehovec

    Na Slovenskem smo v zadnjem letu sodobniki opazne aktivnosti civilne družbe, ki postaja pomemben politični dejavnik, za ustanove družbene moči celo bolj nadležen in oster od strankarske opozicije, kar so pokazali dogodki ob izpraznitvi in rušenju skvoterskega Roga 19. januarja 2021.

  • Human(ističn)a vrednost besede

    Jernej Šček

    Humanistična misel od starogrških časov brodari kulturo zaupanja, verjetja in vlaganja v človečnost, človeški zmotljivosti navkljub. Danes pa: horror vacui! Kakšne težave imamo s sabo. … →

  • V votlini: Ideologije pandemije

    Monika Vrečar

    Jonah je zbolel za groznim virusom. Ponoči je najhuje. Okoli torza se mu ovija živa rana. Nanjo mu polagam obkladke iz jedilne sode. Z njim … →

Izdelava: Pika vejica