Knjižni prehodi

kolumna

Andrej Blatnik

Še nedavno smo za zapuščanje doma (prek državnih, občinskih ali še kakih tesnejših meja) potrebovali samo nekaj časa in denarja, ne pa tudi različnih potrdil in najnovejših informacij, katera od njih zdaj veljajo in učinkujejo. Nekateri v zadnjih sproščanjih vidijo znak, da se ti časi vračajo. Drugi so prepričani, da potovanja nikoli več ne bodo enaka, in si »za vsak primer« skrbno obnavljajo domače zaloge za preživetje, ki so si jih nakopičili ob začetku koronalizacije. Večinoma zaloge hrane, nekateri pa tudi zaloge knjig. Nahranjen duh v nahranjenem telesu. V začetku 2020 smo tako počeli skoraj vsi, le da so nekateri svoje zbrane konzerve zdaj použili ali podarili, morda konvojem pomoči za Ukrajino, knjige pa odnesli v knjigobežnice, ki so se po sproščanju protikoronskih ukrepov začele naglo polniti. 

Sam sem v časih, ko potovanje še ni spominjalo na sestavljanje Rubikove kocke in sem se premikal po svetu, na literarne festivale ali zasebna raziskovanja, zabredel v malce nenavadno navado: na vsako daljšo pot sem vzel nekaj kilogramov knjig v angleščini, ki sem jih spotoma prebrane zamenjeval za manj in manj knjig in domov prišel z eno ali dvema, kolikor jih je pač potrebovalo trajanje zadnje letalske povezave. Tako nisem spoznal le veliko knjižnih menjalnic, ampak, osveščam zdaj, sem potovanja včasih priredil tako, da so obiskala še katero takšnih knjižnih stičišč, ki niso ravno ob ustaljenih turističnih poteh.

Ljudje, ki jih vodijo, so praviloma neobičajni, zato spoznavam, da moram biti, če se vračam k njim, neobičajen tudi jaz. Na severu Tajske v družinski hišici s svojo tajsko družino morda še živi upokojeni Nemec, ki je pritličje spremenil v zaprašeno knjigarno. Vodnik založbe Lonely Planet jo opisuje, da je videti kot zasebna knjižnica pristaša teorije zarote. V Bangkoku se na lestvici najbolj uporabnih knjižnih secondhandov medsebojno kosata strogo poslovni zahodnjak, ki ima v svojem bookstore & cafe zaposlene mlade tajske knjigoljube (ti o književnosti vedo več od njega, a se ne znajdejo z maksimizacijo profita), in družinski Tajec, ki mu je v poseben ponos polica nagrajenih knjig, dekleta, ki brišejo prah z vestno v polivinil zalepljenih izdaj, pa so vse članice njegove razširjene družine. (Razveselilo me je, ko sem na youtubu v posnetku enega prvih pokoronskih zahodnih obhodov nekdaj živahnega turističnega predela med grozo zaprtih restavracij in trgovin videl eno, ki je še delovala – njegovo knjigarno!) In še bi lahko našteval, iz države v državo, Slovenija ni izjema – kdo se  spomni gospoda Kneza iz Bukvarne pod Slovensko cesto?

Ko si postajajo svetovne knjigarne vse bolj podobne in tiste s kuriranim izborom ne morejo preživeti, se v takih knjižnih izmenjevalnicah kaj zanimivega najde skoraj mimogrede. V stranski ulici neke metropole sem v trgovini s spominki, ki pa je imela tudi dve polici za rabljene knjige, našel zlizan izvod knjige, ki sem jo iskal že dolgo in je splet ni ponujal niti rabljene, kaj šele nove. V knjigarnici na jugu Indije sem izbrskal angleški prevod norveškega romana, ki mu je založnik, legendarni Peter Owen osebno, v posvetilo nekdanjemu lastniku pripisal: najboljša knjiga, kar sem jih objavil. In prav tisti primerek romana Roberta Bolaña, ki sem ga dober mesec prej pustil na Tajskem. Očitno ne velja le tista modrost, da kamorkoli greš, sebe vzameš s seboj, ampak za tabo prihajajo tudi tvoje knjige – oziroma te včasih celo prehitijo.

Slovenske knjige delim po družbenih omrežjih ali jih odlagam v knjigobežnice in od časa do časa moram razlagati, se skoraj opravičevati, zakaj jih spravljam iz domovanja. Srbski kolega je ob grozi, da razdajam odlično literaturo, že hotel zagnati akcijo, ki bi me oskrbela z večjim bivališčem. Vendar ne gre za stisko prostora, ampak časa: sprijaznil sem se pač, da vseh knjig, ki jih imam na policah, ne bom utegnil še enkrat (in mnogih celo prvič) prebrati, pa če ne bi počel v življenju čisto nič drugega več. In ker nisem zbiralec, naj koristijo komu drugemu. 

Seveda pa se je treba veliko knjig znebiti tudi zaradi prostorske stiske. Ta ne stiska le bralcev, ampak tudi založnike. V Sloveniji se malo knjig razproda, celo v skromnih nakladah, v katerih se natisnejo. Povprečna slovenska naklada leposlovja za odrasle je po (zastarelih) podatkih Gospodarske zbornice Slovenije 461 izvodov. Ne prodajo se vsi. Nasprotno. Neprodani izvodi nekaj časa še čakajo zapoznele kupce, najprej v knjigarnah, nato v skladiščih. A kmalu prihodek od njihove prodaje ne pokrije več stroškov skladiščenja in knjig se je treba znebiti. Praktiki marketinga pravijo: če se jih prodaja s prevelikim popustom, se bo kupec naslednjič še bolj obotavljal, ali bi res plačal ceno, kakršno hoče založnik za novo izdajo, ne bi raje malce počakal in jo dobil precej ceneje? Izdaja računov, dovozi na prodajna mesta, urejanje dokumentacije, tudi vse to ustvarja stroške – bolj se splača peljati knjige v razrez. Takrat se sicer javnost vznemiri in vpije o kulturnem škandalu in uničevanju dragocenosti. Vendar veliko knjig razen splošnih knjižnic ne kupi nihče. Niti njihovi avtorji ne, če jim založnik ponudi neprodano naklado po proizvodni ceni. Seveda: ponižujoče je, da imaš pod posteljo nekaj sto izvodov svoje pesniške zbirke in jih vsiljuješ naključnim mimoidočim.

Ko oddajam knjige, me iz tesnobnih občutkov, da tisto, kar smo knjigoljubci počeli vse življenje, dandanes ne pomeni več kaj veliko, dviguje spoznanje, da gredo knjige zelo hitro v promet vsaj tedaj, ko so zastonj. Seveda, verniki trga bodo takoj govorili: nič ni vredno, za kar uporabnik noče plačati. A meje finančne moči postavljajo človeku številne omejitve: ameriške raziskave že kažejo, da študentje izbirajo študij vse bolj tudi glede na ceno učbenikov. 

Za več dostopanja do knjig obstaja vsaj en preprost recept: biti bi morale cenejše. Seveda na omejenem slovenskem trgu to ni preprosto. Ko sem pred mnogimi leti začel z uredniškim delom, je obstajala formula za izračun maksimalne prodajne cene tistih knjig, ki so dobile javno podporo: skupnim materialnim stroškom (tisku in honorarjem) se je odštelo subvencijo, prištelo dovoljeno založniško režijo ter povprečni knjigarniški rabat in delilo s številom izvodov. Če bi se ta formula uporabljala še danes, bi bila prodajna cena subvencioniranih knjig seveda precej nižja. Vendar je vprašanje, če bi jih dovolj ljudi kupovalo celo po tej ceni. Bi bila dovolj blizu tisti zaželeni, torej nič evrov?

Vsakič, ko slišim za projekt ‘knjige v razrez’, me prime sponzorska akcija: zakaj ne bi plačali tovornjaka (ali več njih), ki bi knjige za uničenje razvozili po osrednjih trgih krajev, ki govorijo slovensko, in sporočili, naj jih vzame, kdor želi? Ali res velja pravilo ‘če dobiš eno knjigo zastonj, ne boš kupil druge’? Ali pa velja obratno, da branje in posedovanje ene knjige spodbudi željo še po drugih? O tem imamo različne teorije, vsem je skupno, da niso preverjene. A glas o knjigah bi se na ta način zelo razširil, kakor nam dokazuje nedavni fenomen. 

Po dolgem času se je o knjigi, in to celo o pesniški zbirki, govorilo v zelo gledani oddaji komercialne televizije, ki slovenskih knjig in poezije skorajda ne omenja. Govorilo v  najboljšem terminu, v petek ob osmih zvečer, takoj na začetku zelo pričakovane oddaje. Velik vplivnež se je odzval na knjigo, ki jo je na njegovo delovno mesto prinesla ena od sledilk. Ker gre za knjigo, ki se je delila brezplačno, zelo verjetno do takšne podpore knjigi ne bi prišlo, če bi bilo zanjo treba plačati običajno prodajno ceno, več kot dvajset evrov, saj sledilka ne bi prišla do knjige. Na tak način pa poezija pride tudi do ljudi, ki  z njo niso prav veliko v stiku in morda še ne ločijo različnih jezikov novinarstva in poezije, ne ločijo resničnosti od literarne kvazirealnosti, kot bi rekel Ingarden. In morda se s takim naključnim branjem začne veliki prehod, v katerem nebralec preide v bralca. Ta sprememba povzroči druge. Carlo M. Cippola v delu Pismenost in razvoj Zahoda pravi: »Razprostranjena pismenost pomeni /…/ racionalnejši in dovzetnejši pristop k življenju.« Tudi to, ne samo uživanje v branju, je eden od dobrih razlogov za branje knjig.

O avtorju. Andrej Blatnik je izdal sedemnajst knjig v Sloveniji in petintrideset v tujini, med njimi po štiri v angleščini in makedonščini, šest v hrvaščini, po tri v nemščini, srbščini in turščini, po dve v španščini, češčini in italijanščini. Nastopal je na vrsti mednarodnih literarnih festivalov, tudi na PEN World Voices Festivalu v New Yorku. Prejel je več nagrad, med njimi nagrado Prešernovega sklada … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Najljubši letni čas?

    Tina Bilban

    Obstaja nekaj vprašanj, ki jih mora vsebovati vsak povprečno beden »psihološki« test v revijalnem tisku – oziroma danes predvsem na spletu – ter vsako zaslišanje pred otroško poroto, ponavadi med ubijanjem časa med predolgimi vožnjami, na dolgočasnih obiskih ali pa na deževno nedeljo, ki sledi deževni soboti.

  • O bralskem užitku, padanju v zgodbe in vživljanju v svetove; fantazijska pustolovščina in fantazme neke teorije

    Aljoša Harlamov

    Čeprav je moj spomin na otroštvo precej meglen in strgan kot megla, se zelo jasno spomnim tistega poletja, ko se mi je zgodilo malo verjetno naključje, eno tistih neverjetnih naključij, ki se mi dogajajo samo pri knjigah. V knjižnico sem vrnil Hobita, ilustrirano, klasično izdajo Mladinske knjige, ki sem jo leta pozneje, že sredi vrhunca zanimanja za fantazijske pustolovščine, predvsem pa za LOTR, staknil v nekem antikvariatu in kupil za desetino cene, ki jo med nostalgičnimi zbiralci dosega danes.

  • Osti

    Esad Babačić

    Tam nekje v poznih osemdesetih sem pogosto zahajal v Sarajevo, kjer sem spoznaval različne ljudi. Eden tistih, ki so mi odprli mesto, kot rano, ki se nikdar ne zaceli, je bil tudi Josip.

Izdelava: Pika vejica