Elegija za tiskovko

kolumna

Andrej Blatnik

»Tiskovna predstavitev ob izidu knjige je iz tistih časov, ko se je reklo, da je izid vsakega novega dela praznik. Danes bi jih bilo seveda preveč, saj kdo bo pa delal, če bomo vsake tri dni praznovali izid slovenske pesniške zbirke (toliko jih namreč izide),« je rekel Zdravko Duša na slovenski založniški akademiji leta 2001 in njegove besede so se ohranile v knjigi Zgubljeno v prodaji (2005). Časi so se spremenili in danes bi morali praznovati pravzaprav vsak delovni dan, tako zelo se je število izdanih pesniških zbirk povečalo. Morda tudi zato ne praznujemo več. Včasih je bilo v navadi, da se je šlo po tiskovni konferenci posedet, spit kozarec ali dva, jadikujemo tisti, ki počasi zapuščamo založniško prizorišče, danes pa … industrija, kaj se more.

Res, tiskovne konference so se spremenile. (Za veliko večino izdanih knjig pa kar izginile.) Ko sem jih kot zelo mlad človek začel obiskovati, so mi v spominu ostajali zlasti spektakularni nagovori Toneta Pavčka, ki so v svet pospremljali novosti Cankarjeve založbe. Zdelo se je, kot da knjige, o katerih govori, rešujejo skupno slovensko stvar. Saj veste: če ne bomo brali, nas bo pobralo. (To geslo se je prijelo, branje manj – o tem pričajo raziskave Knjiga in bralci.) Ko desetletja kasneje njegovo vlogo na tiskovkah (tako je ljubkovalno ime za tiskovne konference) Cankarjeve nadaljujeva s sourednikom Aljošo Harlamovom, je svet drugačen. Na tiskovke prihajajo samo še mediji v javni službi (ali bi bilo morda trenutno pravilneje reči v državni lasti?), kakršna sta Radio Ars in STA, in nekateri manj opazni, katerih sodelavci imajo pač radi knjige, tudi če zanje v teh medijih ni veliko prostora, v javnem zanimanju pa ne veliko prostora za te medije. 

Dnevno časopisje novinarjev ne pošilja več, morda zaradi kadrovskih kriz, morda zato, ker se urednikom in lastnikom zdi, da je poročanje o novih izidih oblika neplačanega oglaševanja. (Briggs in Burke v Socialni zgodovini medijev sicer govorita o medijski konvergenci, o zgodovinski povezanosti med tiskanimi mediji in knjigami. A saj veste, živimo v časih, ko naj bi se vsak boril zase.) Morda tudi zato, da dokaževa, kako je ta občutek neupravičen, skušava z Aljošo v nagovorih povedati ne le to, kako dobra je knjiga, ki jo predstavljamo (kar bi moralo biti nekako samoumevno, saj sicer je najbrž ne bi objavili, kajne?), ampak jo tudi umeščati v širši družbeni, kulturni, pa tudi založniški kontekst. 

Sam sem začel tem nastopom pridajati spomine, kako je katera od knjig prišla v založniški program, kdo je svetoval kak prevod, kakšne so bile poti do nastanka izvirnega besedila. Za vsako knjigo je veliko nevidnega dela (tudi zato bo v zbirki Bralna znamenja letos izšla izvirna knjiga, ki pripoveduje zgodbe knjižnega oblikovanja in je najprej nosila naslov Nevidni delavci knjig), pa tudi komaj verjetnih spletov naključij. Tudi nastopajoči avtorji in prevajalci znajo povedati fascinantne zgodbe o druženju s knjigo, ki jo predstavljamo, in večkrat požanjejo aplavze. (Ne, na tiskovke ne hodijo samo novinarji Arsa in STA – obiskujejo jih tudi bližnji tistih, ki nastopajo.)

Od časa do časa po nastopih prejemamo komplimente: »Tak dogodek bi morali prirediti tudi za javnost!« No, saj pravzaprav te predstavitve so dogodki za javnost, oziroma za tiste, ki naj bi knjigam pomagali v javnost – in za marsikatero knjigo je tiskovna konferenca celo edina pot do javnosti. Še preden ga je dodatno zdesetkala korona, se je javno življenje novih knjig krepko skrčilo – ne le, da medijske preobrazbe krčijo prostor zanje, kopnijo tudi živi dogodki. Avtorji so ob prejemu založniških pogodb najprej jezni, ker v pogodbi piše, da bodo morali za predstavitev knjige nekajkrat nastopiti brezplačno, po izidu pa se spet jezijo, da založba teh predstavitev ne pripravi. Razen tiskovke. Ali pa niti tiskovke ne. In prevajalka, ki se je s kako knjigo ukvarjala pol leta, je seveda prizadeta, da tiskovke za knjigo ne bo in s tem ne bo niti njenih – dobesedno – petih minut v javnosti, pa čeprav skrčeni na par predstavnikov medijev in nekaj prijateljev.

Ko si zapisujem svoje spomine na uredniško življenje, v njih mrgoli spominov na tiskovke. V današnjem času virtualnih stikov se zgodi tudi to, da avtorja, čigar knjigo objavljaš, spoznaš šele na tiskovki. Včasih pa se nanje pozabi povabiti celo avtorje ali pa se z njimi vsaj ne usklajuje, kdaj lahko pridejo, in tiskovke so potem brez njih. Zamenljivost dobaviteljev, o kateri sem pisal v kolumni Znebiti se avtorja, postaja vse bolj splošno sprejemljiva. 

Iz konfekcijskega nabora tiskovk, ki potekajo po tekočem traku, so se mi v spominu ohranile tiste, ki so bile nekaj posebnega. Ki so odstopale od rutine. Tista za knjigo Vladimirja Kovačiča Vlak, za katero so nas Slovenske železnice sponzorsko zapeljale z glavne ljubljanske postaje do Zaloga in nazaj. Tiskovka za prvi letnik potopisne zbirke S poti, za katero smo najeli ladjo za prevoz po Ljubljanici in na kateri sem spoznal Katjo Šulc, s čemer se je začelo sestavljanje ekipe za oddajo Knjiga mene briga. Tiskovka za knjigo Svetlane Makarovič Prekleti kadilci, ki je v polarnem mrazu potekala pred eno znanih ljubljanskih kavarn – in vsi, ki so hoteli, so med to tiskovko lahko kadili. 

Včasih so bile tiskovke res način praznovanja. Adorno in Benjamin bi komentirala, da je šlo za možnost za začasni izstop s tekočega traku kulturne industrije in za vsaj simbolno avratizacijo, pridvig nad vsakdanjost. Za ugovor profanizaciji knjižne kulture. Zato sem v zadnjih letih vse bolj vesel, če gremo po tiskovki na kosilo, na nekaj steklenic šampanjca (za kar rad poskrbi nek slovenski avtor, ki ga ne bom izdal, da ne bo dobil preveč ponudb za knjižne objave 😊!) ali vsaj na kavo. Ne pa nazaj vsak v svojo tovarno. 

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

 

O avtorju. Andrej Blatnik je izdal sedemnajst knjig v Sloveniji in petintrideset v tujini, med njimi po štiri v angleščini in makedonščini, šest v hrvaščini, po tri v nemščini, srbščini in turščini, po dve v španščini, češčini in italijanščini. Nastopal je na vrsti mednarodnih literarnih festivalov, tudi na PEN World Voices Festivalu v New Yorku. Prejel je več nagrad, med njimi nagrado Prešernovega sklada … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • O literaturi, verigah in dolbenju ( 2. del )

    Urša Zabukovec

    Prvi erevanski dan, od katerega je ostal le še pozen popoldan, grem v muzej Sergeja Paradžanova. Človek sploh ni bil samo filmar, človeka je razganjalo od ustvarjalnosti: delal je kolaže iz bucik, starega papirja, etiket, cunj in cap, suhega cvetja, smeti. Umetninice prežemajo odkriti politični komentarji, posmeh in norčevanje.

  • O literaturi, verigah in dolbenju ( 1. del )

    Urša Zabukovec

    To bi bil lahko konec sveta. Ampak ne, nemogoče je, da bi tako postopali vsi. Vedno se bo našel kdo, kot denimo v Sanjah smešnega človeka, ki ne bo igral po pravilih. Ki bo prevelik grešnik. In se bo projekt idealne družbene ureditve, kot že tolikokrat, izjalovil. Literatura nas, če ne drugega, vedno znova spominja na te temeljne zakonitosti sveta.

  • Noč na kavču in dan na morju ali Irski bik v angleški trgovini s porcelanom

    Tina Vrščaj

    List papirja je vabljiv kot sveža rjuha … prečist in presvet, da bi ga zapackala s polovično mislijo, z nezaokroženo mislijo, nesmislijo. Pri pisanju običajno težim k sintezi, vse se mora stekati skupaj in delci razpadle sestavljanke kar sami rinejo nazaj v veliko sliko. Res obstaja enovita podoba sveta, trden in čvrst svet, kot ga prikazujejo realisti, ki pa ga zunaj take umetnosti običajno ne moremo uzreti v vsej celovitosti. Hlepenje po smiselni totaliteti je gotovo zelo človeški in tudi ustvarjalno ploden refleks.

Izdelava: Pika vejica