Znebiti se avtorja

Prvi del nove rubrike kolumnista

Andrej Blatnik

Dan Brown v romanu Izgubljeni simbol zapiše: »Založništvo bi bilo precej lažje brez avtorjev.« Če tako pravi eden prodajno najbolj uspešnih avtorjev vseh časov, kako nepotrebni se počutijo šele vsi drugi! In Izgubljeni simbol je izšel leta 2009 – zdi se, kot da je avtor medtem postal še bolj odvečen, celo moteč dejavnik kulturne industrije.

V založništvu želja po pritegnitvi večjih avtorskih imen na prvi pogled sicer narašča. Dogajajo se prestopi, prevzemi. Vendar se zdi, da v ozadju ni zavedanje o pomenu avtorstva, ampak želja po povečanju trženja prek vpliva avtorske blagovne znamke. Znani avtorji prinesejo več medijske pozornosti in tudi zato prodajo več knjig od manj znanih. Za založništvo opravljajo dejavnost, ki bi jo morale početi založbe same – promocijo konkretnih knjižnih izdaj. Kdor noče tržiti samega sebe, zaostaja že v izhodišču. Je drugorazreden.

Morda najkrajša definicija založništva je, da gre za spreminjanje vsebin v denar. Vsebin pa je dandanes na voljo že preveč. Vsi smo avtorji, saj objavljamo vsaj na družbenih omrežjih in forumih, če ne v knjigah, hierarhija med različnimi nosilci in tudi vsebinami objav pa se izgublja – in zato avtorstvo vsebin ni več samoumevno razumljeno kot pogoj, brez katerega ne gre. Avtorji so postali zamenljivi in zato zanemarljivi dobavitelji. Če ne bo vsebin dostavil eden, bo pa drugi, na možnost prodaje končnega izdelka ne bo usodno vplivalo, tudi če bo izdelek čisto drugačen. Kot da tudi na področju, kjer se prodajajo vsebine, te niso več pomembne toliko kot embalaža, ki jih prinaša.

V odslikavo trivialna zgodba iz vsakdana. Oseba X že dolgo vztraja na literarnem prizorišču in občasno jo zanese v malodušno razmišljanje, kako pomen avtorskega dela kopni. Tudi zato je vsak odziv vse bolj dragocen – vsekakor bolj kakor včasih, ko je bil samoumevnejši, ali pa se je tako vsaj zdelo.

Oseba X je v časniku prebrala, da bo eno osrednjih gledališč na oder ponovno postavilo dramo, ki jo je prevedla pred četrt stoletja. To je bil njen edini gledališki prevod in oseba X ni bila prepričana, ali je bil opravljen dobro. Prevod je k sreči še našla med arhivskimi datotekami, zapis pretvorila v takega, ki ga berejo današnji urejevalniki besedil, in zbirala moč, da se sooči s svojim minulim delom. Ko se bo gledališče oglasilo, bo res treba pogledati, kaj vse je treba popraviti, si je govorila oseba X, ki je zaradi tega po dolgem času začutila, da je spet postala prevajalec. To ni bil slab občutek, prevod je avtorsko delo in prevajalec drugi najpomembnejši avtor, takoj za izvirnim.

Gledališče se ni oglasilo. Prevajalec je postajal zbegan in pričel je spraševati bližnje, ki pogosteje prevajajo za gledališče, ali je to običajno. Kakor kdaj: včasih so tesno vključeni v ustvarjalni proces, drugič le povabljeni na premiero. Ta se je bližala in prevajalec je bil vse bolj negotov. Je gledališče morda uporabilo drug prevod? A zakaj je potem že dolge mesece na spletni strani zapisano njegovo ime? Seveda, teater dela po svoje, najbrž so besedilo tako predelali, da ne potrebujejo še njegovih morebitnih popravkov. Obujal je spomine na prvo slovensko izvedbo, ki je bila uprizorjena v precej drugačni tonaliteti, kot si jo je ob prevajanju predstavljal. Ko je to omenil odličnemu poznavalcu gledališča, tudi cenjenemu prevajalcu, mu je ta razumevajoče prikimal: »Poznam to. Lahko se tolažiš, kako se ob tem počutijo šele izvirni avtorji.« (Te besede si je zapomnil za vse življenje. Morda prav zato ni nikoli več sodeloval z gledališči.)

Res, ko je bila igra pri nas prvič postavljena na oder, se je premiere udeležil tudi dramatik, posebej za to je priletel iz ZDA. Po premieri sta, kakor se med avtorjem in prevajalcem spodobi, malce poklepetala, tudi o tem, kakšna se je avtorju predstava zdela, in ta pogovor je precej jasno pokazal, kako si avtor predstavlja, da bi bilo treba njegovo besedilo interpretirati. Bi bilo dobro, da bi ustvarjalci predstave poznali avtorjevo mnenje na to temo (in glede na to, da je avtor zdaj pokojni, bi morda mnenje lahko posredoval prevajalec), ali bi bilo bolje, da brez takih ovir naredijo predstavo po svoje, tako, kot jo pač začutijo oni? Večno vprašanje tako imenovanega avtorskega gledališča, kjer je vloga avtorja včasih zgolj sprožiti kreativni postopek, od njegovega dela pa navsezadnje ne ostane kaj dosti, morda le nekaj stavkov, kakor se je zgodilo besedilu Spomenik G Bojana Štiha v režiji Dušana Jovanovića leta 1972. (Gledališča, v katerem se režiser s sodelavci potrudi, da postane(jo) večji avtor od avtorja. Če bi tako ravnal prevajalec in bi prevajal po svoje, da bi besedilo izboljšal, bi to ne bilo sprejeto z navdušenjem. Očitno so pogledi na avtorsko delo v različnih umetniških poljih različni.) 

Nekaj dni pred premiero se je prevajalcu vendarle potrdilo, da bo uprizorjen njegov prevod – oglasila se je avtorska agencija in povedala, da je prišlo do zamude zaradi iskanja dedičev pokojnega avtorja. Prevajalec je predlagal rešitev, usmeril na agencijo v tujini in na dopoldan pred premiero podpisal pogodbo. Vabilo na predstavo ni prišlo, a prevajalec je sklenil na premiero vendarle oditi kot spremljevalec ljube osebe, ki je ob svojem vabilu dobila dve vstopnici. Cenjeni kolega izkušeni prevajalec ga je sprotno obveščal o pojavljanju novic o predstavi v medijih in odločitev duhovito komentiral: »Se boš pojavil inkognito, tako rekoč brez svoje vednosti.« To se je v celoti izpolnilo. Srečal se je z nekaj starimi literarnimi kolegi, ustvarjalci predstave ga niso spoznali. Prevajalec se je pomiril, predstava mu je bila kljub spremenjenemu koncu všeč, morda je k temu nekaj primaknil s svojim prevodom, je razmišljal, ali pa vsaj ni preveč oviral uspeha? Morda bi bilo, če bi bil bolj aktivno vključen, drugače?

Morda je avtor nekaj, kar je zgodovinsko že preseženo? Ali ni izginjanje individualnosti ena izmed zapovedi našega korporativnega sveta? Ali ni Ronald Barthes že davno prelomnega leta 1968 napisal esej Smrt avtorja? In za njim to skoraj dvajset let kasneje ponovil William Gass? Foucault je bil do avtorja bolj usmiljen, imel ga je za del strukture umetniškega dela, na kar se morda nezavedno navezuje založniška intenca, naj bo avtor oglasno sporočilo za svoje lastno delo.

V spomin priplava razmislek o hierarhiji različnih poklicev in poklicanosti znotraj komunikacijskega kroga knjige in o njihovih ontoloških statusih. Pred leti me je legendarni ameriški založnik, pokojni John O’Brien, povprašal za mnenje o sporu med avtorjem in prevajalcem, ki ga je moral razrešiti. Imela sta različne poglede na nekatere prevodne rešitve. Naj da prav prevajalcu ali avtorju?

Pomislil sem, koliko je na svetu avtorjev, ki nimajo prevajalcev. Zelo veliko. Koliko pa je prevajalcev, ki nimajo avtorjev? Niti enega. In vendar avtorji brez prevajalcev v drugih kulturah ne bi obstajali. Ostali bi zaprti v meje svojega sveta, svojega jezika, od koder jih v druge svetove popeljejo prevajalci. In življenje samo v enem svetu je morda varno, a ne ravno polno življenje. Dela, ki brez bralcev obstajajo zgolj intencionalno, kot je temu rekel dobri stari Ingarden, v prevodu zaživijo na novo – dialog med izvirnikom in prevodom to omogoči. 

Prevajalec je osvestil, da te predstave najbrž, če ne bi besedila pred mnogimi leti prevedel, sploh ne bi bilo. Zanesljivo je ne bi bilo, če besedila avtor ne bi napisal. Seveda – namesto tega besedila bi bilo uprizorjeno kako drugo, abonentska norma izpolnjena. Živimo v svetu neprenehnega zmagovanja form in norm nad vsebinami. Avtorski individualni glas je lahko glas proti vnaprej postavljeni strukturi. Morda je prav to težava. A glas proti je prvi korak v iskanju rešitve. Avtorski glas je prvi glas, ki se mu lahko pridružijo odmevi.

V času obremenjujočega obilja se nam množijo gesla ‘nazaj k temeljem’. Živeti bližje naravi, jesti naravno pridelano hrano, manj plastike, pridobivati energijo iz sonca in vetra. Nekateri temelji so postali že težko dostopni, ko smo šele začeli osveščati, da jih potrebujemo – da na njih stoji vse drugo. Dolgo smo jih imeli za samoumevne. Neizčrpne. Tako kot avtorje.

 

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

 

O avtorju. Andrej Blatnik je izdal sedemnajst knjig v Sloveniji in petintrideset v tujini, med njimi po štiri v angleščini in makedonščini, šest v hrvaščini, po tri v nemščini, srbščini in turščini, po dve v španščini, češčini in italijanščini. Nastopal je na vrsti mednarodnih literarnih festivalov, tudi na PEN World Voices Festivalu v New Yorku. Prejel je več nagrad, med njimi nagrado Prešernovega sklada … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nova kri

    Esad Babačić

    Naj bo to pismo tebi, ki nekje daleč sredi brez v pesku spiš s prerezanim zapestjem. Letos bi jih napolnil šestdeset in z vsakim letom bolj razumem, zakaj te ni več oziroma zakaj nisi hotel ostati dlje. Pravzaprav mi je jasno tudi to, zakaj si nehal biti avtor, še preden si se zares osvobodil poezije.

  • Ljudje, ki objemajo drevesa, se mi ne zdijo nori

    Lara Gobec

    Sicer našo trenutno smer gibanja okrog sonca nerada imenujem »koronski časi«, kljub temu pa imajo nekakšno moč vleči črte sprememb in jih za potrebe tega teksta moram omeniti. V nekem trenutku osame sem opazila, da se mi zdijo drevesa vedno bolj zelena. Končno sem ukrotila čuječnost, ki se mi je prej ves čas izmikala.

  • Najljubši letni čas?

    Tina Bilban

    Obstaja nekaj vprašanj, ki jih mora vsebovati vsak povprečno beden »psihološki« test v revijalnem tisku – oziroma danes predvsem na spletu – ter vsako zaslišanje pred otroško poroto, ponavadi med ubijanjem časa med predolgimi vožnjami, na dolgočasnih obiskih ali pa na deževno nedeljo, ki sledi deževni soboti.

Izdelava: Pika vejica