Drobiž v klobuku

kolumna

Andrej Blatnik

Kadarkoli spletni komentariat zažene svojo lajno o samozvanih umetnikih, ki zažirajo davkoplačevalski denar, namesto da bi se preživljali na trgu, se spomnim fotografije, pred nekaj leti objavljene v Delu: mladenič sedi na uličnem vogalu in ubira kitarske strune, pred njim pa je nastavljen klobuk. Podpis pod sliko: »Zakon je prizadel številne s.p.-je, ki jih je veliko v kreativnih poklicih.« Zdi se, da slike k podpisu (in članku o spremembah zaposlovalne zakonodaje) ni pripeljala zakonska sprememba, niti pravni status samostojnega podjetnika, ampak pridevnik ‘kreativni’ pred poklicem. Kreativnost je pač težko prodajati na trgu – upa naj na drobiž v klobuku.

 

pastedGraphic.png

 

Druga pogosta fraza pod novicami o domači kulturi je: »Vsak naj si za svoje hobije plačuje sam.« Če bi jo interpretirali le kot zavist, da lahko ustvarjalci počnejo tisto, kar želijo, in so celo še plačani za to, pa čeprav drobiž, bi poenostavljali. (Ta zavist narašča s posameznikovim naraščanjem nezadovoljstva z njegovim lastnim delom, to nezadovoljstvo pa z odtujenostjo od tega dela in njegovih rezultatov. Ko v delu narašča korporativnost, se izgublja individualizem. Kar je dobro za standardizirani trg, ni dobro za osmislitev. Nasprotno.)

Izhodišče razumevanja ustvarjalnosti in kulture kot hobija je najbrž, da je to nekakšna prostočasna, neobvezna dejavnost. V tem pogledu bi morali nove slovenske kulturne boje, ki jim pričamo zadnji leti, pravzaprav imeti za dober znak. Nekaj časa se je kulturna scena pritoževala nad družbeno brezbrižnostjo, zdaj se nad konkretnimi posegi. Preoblikovalci skupnega kulturo očitno razumejo kot konkurenco in jo zato skušajo urediti po svoji meri, s čemer ji vračajo skupnostni pomen, ki ga je postopoma izgubljala.

Kadar nas zaradi tega izgubljanja prime depresija, se splača prebrati spise enega temeljnih avtorjev kulturnih študij Raymonda Williamsa, za slovenske bralce izbrane v knjigi Navadna kultura. Ta ob keltskih bardih prikaže, kako je umetnik oziroma pesnik »v mnogih relativno zgodnjih družbenih ureditvah uradno priznan za del osrednje družbene organizacije«. Družba mu tak status priznava tudi z zaposlitvijo za nedoločen čas, če se izrazimo v današnjem besednjaku, seveda pa je v tej zaposlitvi odvisen od želja družbenih vladarjev. Osamosvajanje in prehajanje na trg, ki se začne nekako s Shakespearovo potujočo gledališko skupino, prinaša izvedbeno svobodo, vendar finančno negotovost. Dandanes, ko so vse kulturne dejavnosti delno javno (če ne drugače, vsaj prek bolj ali manj brezplačnega izobraževanja), delno pa zasebno financirane, razmerje med javnim in zasebnim pa je predmet praktičnih kulturnih bojev, so nekdanje patronate zamenjali kompleksni sistemi subvencioniranja, tako javni kot zasebni. (Ker se v slovenskem kulturnem prostoru najpremožnejši sloji šele konstituirajo, se še ne konstituirajo kulturno – in zasebno subvencioniranje ustvarjalcem omogočajo starši ali življenjski sopotniki in sopotnice. Družinska srebrnina.)

V zadnjih desetletjih se literarni žanr, ki ga največ pišem, imenuje priporočila. Potrebna so za podaljševanje statusa samozaposlenega, za različne štipendije, za rezidence, za vključevanje v strokovna združenja, včasih celo za začasne ali stalne zaposlitve. Ustvarjalci, vsaj velika večina, danes ne živijo od prodaje svojih izdelkov na trgu, ampak od učinka teh priporočil. Ne le v Sloveniji: Maryann Burk Carver se v knjigi spominov na življenje z možem, pisateljem Raymondom Carverjem, ki je pred skoraj 50 leti preobrnil literarni svet, spominja, da je imel Ray cele škatle teh priporočil, nekateri znanci so mu jih napisali tudi petdeset, za različne namene, od štipendij do prijav za službe. 

Priporočila prinašajo največji prihodek: dvajset vrstic lahko prinese več denarja kot objava knjige. Ne sicer tistemu, ki te vrstice napiše, ampak tistemu, o katerem govorijo. Seveda pa je mogoče pogledati tudi z druge strani: ne glede na to, kdo in kaj piše, niso vredna nič, nič, nič. Jih sploh kdo prebere? Ker so zmeraj pozitivna, jih morda niti nima smisla brati. Morda služijo le simuliranju objektivnosti? In manjšanju, deljenju odgovornosti za odločitve?

Žal priporočila ne pomagajo podpornim službam v kulturi. Zanje štipendij ni, plačilo na ‘trgu’ pa izginja. Velikokrat se spomnim, kako je na davnem srečanju v državnem zboru, ko se je razpravljalo o nižanju podpore kulturi, spregovoril nek lektor in povedal, da je moral za plačilo socialnih in zdravstvenih prispevkov pred leti popraviti štiri pole besedila, zdaj jih mora sedemnajst. (In ker je bilo to davno, jih najbrž mora danes še več.) Ko postane uredniška plača nižja od povprečne, urednik dobi sporočilo, da opravlja podpovprečno pomembno delo. Ko knjigarnar dobi minimalno plačo, se ne morete več spraševati, kako da ne bere knjig, ki jih prodaja. Seveda lahko začnemo tudi s primerjavami mesečnih plač menedžerjem v javnih (državnih) podjetjih in državnih nagrad za življenjsko delo v umetnosti, a to smo že velikokrat začeli in nismo prišli daleč. 

Ko je moja generacija v osemdesetih vstopala na literarno pot, je vedela, da ne bo posejana z dragulji in zlatniki. Denar ni bil tako pomemben, priznanje se je izkazovalo na drug način. Eden najuglednejših slovenskih zdravnikov je ob smrti enega naših velikih pesnikov, ki se je vse življenje skromno preživljal kot svobodni književnik, zapisal, da sta bila sošolca na gimnaziji, in nadaljeval, da je iz njihovega razreda prišlo veliko uspešnih odvetnikov, gospodarstvenikov, zdravnikov. A vedeli so, da je ta pesnik največji med njimi. Da dosega nekaj, česar oni ne bi mogli, če bi še tako želeli.

Bili so časi, ko se to, koliko kdo ali kaj velja, ni merilo v denarju. Zdaj so drugi časi. Drobiž v klobuku ni le vprašanje preživetja. Je tudi vprašanje spoštovanja.

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

 

O avtorju. Andrej Blatnik je izdal sedemnajst knjig v Sloveniji in petintrideset v tujini, med njimi po štiri v angleščini in makedonščini, šest v hrvaščini, po tri v nemščini, srbščini in turščini, po dve v španščini, češčini in italijanščini. Nastopal je na vrsti mednarodnih literarnih festivalov, tudi na PEN World Voices Festivalu v New Yorku. Prejel je več nagrad, med njimi nagrado Prešernovega sklada … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Revščina

    Kim Komljanec

    Na slovenski nevladni sceni – ne zgolj, a tudi na področju gledališča – vlada panika. Za ilustracijo: na razpis za vodjo Kosovelovega doma Sežana se je nedavno prijavilo kar štirinajst oseb. Večina je bila posameznikov oziroma posameznic iz nevladnega sektorja.

  • Neodzivnost in nefleksibilnost

    Anja Radaljac

    Kultura in umetnost sta v tej politični klimi uradno doživeli zlasti omenjeni molk Ministrstva za kulturo ter napoved rezov proračuna, hkrati pa se preko socialnih omrežij ter neuradnih stališč generirajo »nova« stališča v odnosu do umetnosti in kulture.

  • Pri nas rezov v kulturi ni

    Zarja Vršič

    Kultura je nekaj lepega, nekaj, kar je treba deliti. Dostopnost v smislu raznolikosti programa pa ne pomeni nujno lahkotnosti.

Izdelava: Pika vejica