Kvantiteta

1.

S kolegico, odlično pisateljico, po daljšem času sedim na kavi. »Kako si?« »Glede na razmere še kar, pa ti?« »Tudi še kar.« »No, slišim, da si napisala spet eno super knjigo, ki bo kmalu izšla. Še kaj delaš ali …?« »Morala bi še delati, ampak … Izdati moram še eno knjigo, pa ne vem, kaj bi pisala.« »Moraš? Zakaj?« »Da ne izgubim pravice do statusa samozaposlene s plačanimi prispevki. Pravila so se spremenila in zdaj ni več dovolj ena izdana knjiga v treh letih, ampak je treba objaviti dve v petih.«

Kolegica je za svojih nekaj knjig dobila kopico nagrad in priznanj, dobro ji gre tudi v tujini. Svojo kvaliteto je že dokazala in dokazuje jo z vsako objavo znova. Vendar slovenska kulturna politika ni zadovoljna samo s kvaliteto – zahteva tudi kvantiteto. Saj veste: Prešeren z eno knjigo ne bi dobil statusa. Saj poznate te zgodbe, da nekatere predstave prihajajo na gledališke repertoarje samo zato, da se na oder postavi zahtevano število premier, da plesne uprizoritve doživijo ponovitev ali dve in že je treba postavljati nove, da se lahko zaprosi za podporo, da pri vseh kulturnih dejavnostih obstajajo kvote, ki jih je potrebno zapolniti, s čemerkoli že. Po svoje je mogoče zahtevke ministrstva za kulturo po obsegu ustvarjalnega opusa celo razumeti – kako naj boš profesionalni kulturnik, če pa s tem delom ne moreš ustvariti niti minimalnega prihodka? In po trenutnih kriterijih bi za doseganje minimalne plače moral poklicni pisatelj objaviti približno 26 avtorskih pol letno, seveda subvencioniranih od Javne agencije za knjigo. (Je kultura v Sloveniji le tisto, kar se financira kot kultura? bi nas vprašal Jože Vogrinc. Kolega mi je povedal zanimivo zgodbo, da v ZDA kriterij, kdo je profesionalni fotograf, postavlja davčni urad. To je tisti, ki s fotografiranjem zasluži več kot 5000 dolarjev letno. Ta vsota že v Sloveniji, kaj šele v ZDA, ne omogoča preživetja. A kaj bi s tem.) 26 avtorskih pol je 780.000 znakov ali dva srednje obsežna romana letno. Avtor bi torej moral v svoji delovni dobi objaviti kakih 80 javno podprtih romanov. Da bi dobil minimalno plačo.

Ljudje, ki skušamo resno preučevati slovensko knjižno polje, smo se pred leti še najbolj razhajali v prepričanju, ali v Sloveniji izhaja preveč, ravno prav ali premalo novih knjižnih naslovov. (Da so njihove prodane naklade prenizke, smo se strinjali.) Tisti, ki smo zagovarjali večjo selektivnost, smo opozarjali, da smo po številu knjižnih izdaj glede na število govorcev jezika v svetovnem vrhu in da s tem posledično obremenjujemo javne finance: skoraj vse objavljeno odkupujejo splošne knjižnice, da o drugih posledicah za proračun sploh ne govorimo.

Tisti, ki so bili mnenja, da bi moralo biti izdaj še več, so zagovarjali še večji pluralizem ponudbe, in tisti številni, ki v slovenščini ne morejo prebrati knjige, ki si jo želijo (ali morda še bolj številni, ki ne morejo izdati knjige, ki si jo želijo!), so se strinjali z njimi. Žal so take knjige, ko izidejo, običajno tako drage, da se tisti, ki jih želijo brati v slovenščini, odločijo, da si jih bodo raje sposodili v knjižnici kot kupili, doma pa bodo imeli precej cenejšo angleško izdajo. Da jim razlagamo, kako slovenska knjiga ne more biti cenejša od angleške, zaradi velikosti trga pač, jih ne motivira k nakupom.

Zadnja leta takih debat ni več veliko. Morda zato, ker se je knjižna proizvodnja zmanjšala. Nekatere založbe so odšle s prizorišča, druge so iz programov umikale domače avtorje. V zadnjih letih je število prevodov med subvencioniranimi izdajami naraslo in predstavljalo večino, šele v 2021 je bilo podprtih več izvirnih kot prevedenih del. (Leta 2016 je bilo izvirnih slovenskih knjig med subvencioniranimi približno 41 %, 2017 46 %, 2018 45 %, 2019 40 % in 2020 spet 41 %.) A vseeno številne knjige ne doživijo nikakršne javne pozornosti. Tudi nekatere takšne, katerih avtorji so člani SAZU in dobitniki najvišjih literarnih in družbenih priznanj.

2.

S kolegom, odličnim pisateljem, po daljšem času sedim na kavi. »Kako si?« »Glede na leta še kar, pa ti?« »Tudi še kar. Ampak čakaj, kakšna leta? Saj si pri polnih močeh, vsako leto izdaš kako knjigo.« »Hvala, da si vsaj ti opazil. Res je, a se mi zdi, da jih ne preberejo več niti tisti, ki jim te knjige podarim, in da jih še največ kupim sam. Včasih so me ljudje ustavljali na cesti in so hoteli debatirati o prebranem, zdaj pa ni več literarnih dogodkov, nobenih kritik ne dobim … Seveda, kritike pišejo mladi ljudje, ti raje berejo in bolje razumejo tisto, kar pišejo njihovi vrstniki. Po vsaki knjigi si rečem, da bi moral nehati, da to nima več smisla, da je smešno upati, da bodo te moje knjige postale pomembne čez čas. Tako je bilo včasih, na to je lahko upal Bartol. A s tem je tako kot s srečelovom: če tvoja srečka ne zadene, pač kupiš še eno in do naslednjega žrebanja lahko upaš.«

Premišljujem. Lahko mu rečem: »Ej, saj ni tako slabo, jaz sem prebral!« A najbrž bo odvrnil: »No, ti si prebral, ker pač moraš.« In sam si že nekaj let dopovedujem, da ni treba prebrati vsega, kar izide, niti ne vsega, kar se v branje ponudi. Da tako pride do zasičenja in branje potem ni več užitek, ampak muka. Velikokrat na založbo pride besedilo, pospremljeno z dopisom: saj vem, da ne boste objavili, a vsaj preberite. Želim si, da bi vsaj kdo prebral. In velikokrat se avtorji pritožujejo: poslal sem na množico založb, nobena mi ni odgovorila. So sploh prebrali?

Naj mu razlagam, da so se časi spremenili in se je z njimi spremenil tudi odziv? Da živimo v času dolgega repa, ko nekaj izdelkov (in tudi nekaj knjig) pobere vso pozornost, večina drugih pa skorajda ni opažena? Da se podobno dogaja tudi številnim knjigam ‘mladih ljudi’, kot jih je imenoval?

Tudi kolega je priznan pisatelj. O njem je napisana kopica kritik, razprav, diplom, magisterijev. Vendar ni v SAZU, ni dobil ne Prešernove nagrade ne kresnika. Vsaka objavljena knjiga mu spet vrača možnost za to uradno potrditev, ki ima tudi materialne posledice. Ne gre samo za obstanek v večnosti, tudi za obstanek na tem svetu, za vpliv na pokojnino. Če ni imel kake druge službe kot pisateljske, če je zanjo vplačevala samo država, bo prejel zagotovljeno: 653 evrov.

Smo v paradoksalnem položaju. Kvantiteta ne prinaša kvalitete, pri ustvarjalnem delu je prejkone obrnjeno. Pa tudi kvaliteta ne jamči kvantitete: velike prodaje in ustreznih prihodkov. In vseeno celo glavni kupec kvalitetnega leposlovja, javni proračun, ki kupuje tako prek subvencij kot prek odkupov za knjižnice, s številnimi formalnimi zahtevami ustvarjalce sili v hiperprodukcijo. In tako dobivamo inflatorno ustvarjanje. Zanimivo, Fran po SSKJ2 ob opisu gesla inflacija takoj na drugem mestu, za upadanjem kupne moči denarja, razlaga: »čezmerno povečanje ali razširitev česa, navadno na škodo kvalitete: namesto inflacije bi si želeli revalorizacijo pesniške besede; inflacija kulture«.

Očitno težava ni od včeraj. Običajen recept pravi, da se vsake težave s tem, da si jo priznamo, že malce rešimo. Če jo priznamo javno, kakor na kakem srečanju anonimnih odvisnežev, smo jo rešili že malce bolj. Morda je že čas, da siljenje v hiperprodukcijo začnemo priznavati in premišljati tudi v ustvarjalnosti.