Paket avtorjev po ugodni ceni

Kultura v krču

Ravno v tem času, nekje po koncu prvega četrtletja vsakega leta, se založniki že tradicionalno združimo v uglašenem jadikovanju nad nevzdržno situacijo, zaradi katere je kultura polovico leta v krču: odvisni smo od subvencij, ki iz tega ali onega razloga spet zamujajo. Prijavljamo in pripravljamo programe, ki jih ne moremo izvajati, sodelavce prosimo za razumevanje zaradi zamud pri izplačilih honorarjev in jih mogoče tolažimo z razlago, da smo vsi skupaj na isti ladji. Brez goriva, brez hrane, brez vode. Težko je pričakovati, da se bodo vsi držali voznega reda in na cilj prispeli z vsemi potniki. A o tem so, in bodo gotovo še, pisali že mnogi drugi, zato bi rad med čakanjem na bolj ugoden veter opozoril še na nekaj drugih mest, na katerih so niti našega založniškega jadra vsaj toliko razcefrane. Ker smo lačni čim hitrejše odrešitve, bomo pač sprejeli tudi zastrupljeno hrano.

Financiranje kulture je na enoletne oz. enkratne projekte in večletne programe razdeljeno z namenom, da bi lahko kulturni producenti končno normalno shodili in izvajali vsebinsko uravnotežene programe z jasno vizijo. Seveda pod pogojem, da jim bo zagotovljeno redno in večletno financiranje. Verjetnost, da bomo uspeli proizvesti kvalitetne vsebine – in prišli na cilj brez brodolomov –, je seveda večja, če jih lahko, skladno s svojo premišljeno vizijo, razvijamo s predanostjo in osredotočenostjo, ki seveda zahtevata čas, namesto da se vsak dan lotevamo priprave novega projekta, ki bo ali pa ne bo financiran. Kar se tiče založništva in slovenskih virov financiranja, vezanih na JAK, pomeni to tri leta. Pred kratkim je Andrej Blatnik v svoji analizi stanja slovenske kulture predlagal celo pet- in desetletne modele financiranja. Če torej pustim likvidnostne probleme tega sicer dobrega predloga zaenkrat ob strani (trenutno ne zmoremo zagotoviti financiranja niti enoletnih projektov, kaj šele večletnih programov), pa lahko – s stališča urednika – mimogrede opozorim na nekaj čisto vsebinskih, da ne rečem kulturnih izzivov, s katerimi se tudi programsko podprti založniki soočamo pravzaprav vsako leto znova.

Treba je namreč razumeti, da mehanizmi večletnega financiranja v tem primeru ne vplivajo samo na delovanje založb (v osnovi seveda ugodno), temveč hočeš nočeš tudi na (poslovne) odnose s širšim krogom sodelavcev, v tem primeru predvsem posameznih avtorjev. Uredniki se namreč zelo zanimamo za avtorje. Včasih imam občutek, da celo bolj, kot se avtorji za urednike. Seveda je užaljeni in zapostavljeni avtor, halofilni heliofob, ki se hrani s slanimi zavrnitvami in blesti v senci pozabe, pristna slovenska institucija. Saj v nekem smislu ima prav: samo diskreditirati je treba vse bralce, urednike, komisije, kritike, nagrade in druge pisatelje. Ne nazadnje uveljavljeni pisatelj pač ni niti tisti, ki proda veliko knjig, kajne? Čar uredniškega dela je namreč tudi v tem, da znaš v posameznih glasovih prepoznati knjige, ki še niso napisane, da znaš predvideti, kdo bodo njihovi bralci in se pri tem kdaj tudi zmotiš. (Avtorji sami se seveda ne motijo.) Pripravljanje večletnih založniških programov je natanko to: kombinacija izkušenj in poguma, da v pravem trenutku staviš na prave avtorje. Program, to so resni posli, ki k sreči zahtevajo kaj več od preračunljivosti pripravljanja projektov, pri katerih se prijavitelji sprašujejo (sprašujemo) samo to, kako napisati prijavo, za katero bo neka arbitrarna komisija mislila, da je skoraj tako dobra, kot bi jo bila napisala sama.

Eno izmed najbolj zabavnih uredniških opravil se mi, kot rečeno, še vedno zdi kritiško navdihnjeno opisovanje knjig, ki niso še niti napisane, pa bo nekdo vseeno že zdaj presojal o njihovi kvaliteti. Kako se reče temu, če ne trženje? In kako zabavno bi bilo to početi šele za tri, pet, deset let vnaprej! V resnici takšne opise sicer pripravljamo samo za eno leto, saj večletne knjižne programe zaenkrat prijavljamo predvsem s seznamom avtorjev in del. In ker so to, kot rečeno, resni posli, imaš kot urednik v danem trenutku v roki denimo deset, petnajst, dvajset imen, s katerimi te veže poljubna kombinacija zaupanja, dobre vere in stiskov rok, v boljših primerih dopolnjena s sporazumom, pogodbo ali kar rokopisom. Če nam torej še ni uspelo vzpostaviti povsem delujočega knjižnega trga, pa še pred izidom knjig živahno trgujemo z njihovimi bodočimi avtorji.

Namesto trga smo vzpostavili pretežno tržni ekosistem, ki deluje predvsem na relaciji producent – financer. Založba pripravi ponudbo (razstavi svoje žaklje krompirja, kolerabe in čebule; buč in klopotcev po možnosti nihče ne bo opazil) in jo predstavi v najboljši luči. Najočitnejša posledica, ki je ostala za bojnimi pohodi čez to polje, je, da je bila razlika med avtorjem in lirskim subjektom vsaj tukaj dokončno poražena. Ne trgujemo s knjigami in njihovimi vsebinami. Ne z lirskimi subjekti ali avtorskimi pravicami. Trgujemo z avtorji.

Osebno se mi zdi tudi ta – temna? – plat uredniškega dela nadvse spodbudna in ustvarjalna, zato bi si želel, da tudi avtorjev ne bi tako odvračala. Takšno ustvarjanje kvalitetnega programa od vseh vpletenih zahteva, da na poslovnem oltarju žrtvujejo še zadnjo iluzijo o umetnosti: mit pisateljskega navdiha. Pa ni tako grozno, kot je slišati. Treba je samo sprejeti, da se prav toliko kot po navdihu ustvarja tudi po naročilu. Zato je včasih mnogo bolj smiselno sprejemati dogovore o letu izida knjig, ki še niso napisane, kot pa se prepustiti živčni igri čakanja, da se založbe s polnimi programi usmilijo tvojega zaključenega rokopisa, ki si ga pisal in izpopolnjeval zadnja tri leta, le da tega nihče ni vedel. Nerodno, kajti prav lahko se zgodi, da boš na izid čakal še naslednja tri leta. In takšno čakanje se kaj rado sprevrže v zagrenjeno razočaranje, bolj ali manj identično tistemu ob preveliki zagnanosti – če danes pišeš roman, jutri dramo in pojutrišnjem od vsega skupaj odstopiš, ne smeš biti razočaran, če bo čez en mesec, ko boš ravno spet sredi pisanja, tvoje mesto zasedel že kdo drug. Avtorji se borijo za točke (!?), založbe za avtorje. Mimogrede, ob izidu moje naslednje zbirke se bo prav tako zaključila približno tri leta trajajoča čakalna doba in mislim, da sem imel še srečo. Odlično, v tem času lahko začnem sklepati dogovore za knjigo, ki bi utegnila iziti čez tri, štiri, pet let. Nedvomno bo sijajna. Pa še ne bo mi je treba pisati pod pritiskom (navdiha).

Zgolj začasno bivališče

Če odštejem nekaj domnevno prestižnih izjem in vsebinsko zelo ozko definiranih založniških programov, je, če karikiram, slovensko založništvo v programskem smislu včasih bolj kot mogočnemu gorovju podobno z grički posejani pokrajini. Dolgi rep pomeni tudi majhno raznolikost. Kot urednika me seveda zanimajo možnosti za vzpostavitev prepoznavne blagovne znamke, ki temelji predvsem na naboru avtorjev in njihovih del, kar je, tako razumem, tudi poanta večletnega financiranja – če seveda nisem že vnaprej kriv idealističnega obremenjevanja birokratskega mehanizma za golo preživetje z idejami neke nepomembne dodane (programske) vrednosti. Po mojem se pri nas mnogo preveč ukvarjamo z vprašanji objektivnosti, moralne odgovornosti in »higieničnosti«, ki so včasih predvsem način zaviranja napredka. Saj se razume, da govorim o umetnosti in kulturi, kajne. Včasih pogrešam denimo institucijo hišnega avtorja, ki s svojimi uredniki in založbo sodeluje predvsem zato, ker izhaja iz vzajemnega spoštovanja in zanimanja, ne pa zato, ker bi bilo to v nekem smislu vnaprej obsojeno na objektivno vrhunskost na eni ali na kulturni incest na drugi skrajnosti. Biti urednik, založnik ne pomeni zaveze, da boš dal vsakemu mimoidočemu enako priložnost za objavo, temveč prej, da boš zaupal svojemu občutku in stavil na nekaj izbranih avtorjev. In da bodo drugi storili enako, le da jih bo njihov občutek za prioritete in kvalitete po možnosti pripeljal do drugih imen.

A tudi to razmišljanje je v nekem smislu idealistično, saj v trenutno obstoječem zaprtem sistemu subvencioniranja založniki v resnici ne igramo tako drzno in s tako visokimi stavami. Subvencije so takšne, kot so, in če bodo nižje, bi naj teoretično izšlo manj knjig, avtorji pa smejo računati vsaj na uradno zajamčene honorarje, kakršnikoli že so. Ne glede na to, ali gre za neznanega avtorja z odličnim rokopisom ali za uveljavljenega avtorja z nezanimivim rokopisom, napisanim po inerciji. In potem tudi ne glede na to, ali gre za prodajno in kritiško uspešnico ali ne. Bolj ko so neki kriteriji domnevno objektivni, bolj uspešno bodo sploščili odklone, tudi v smislu vrhunskosti in izvirnosti.

S stališča avtorja so pogoji torej povsod bolj ali manj podobni, saj založbo potrebuje predvsem zaradi honorarja najmanj v višini, ki mu jo zagotavlja JAK. Razlike so seveda v promociji, oblikovanju in distribuciji, s čimer pa se mnogi niti ne ukvarjajo, drugi pa bi vse najraje uredili kar sami – sami pač ne morejo dobiti edino subvencije, brez katere se računi enostavno ne izidejo. In če so pogoji res tako podobni oz. gre mnogim avtorjem še zmeraj samo za to, da dobijo svojo knjigo, skupaj s honorarjem, čim prej v roke, potem je res vseeno, kje jo izdajo. In težko jih bo prepričati, da bi bilo bolje na izid počakati še nekaj let. Res, zakaj že?

Zadeve se po mojem še dodatno zapletejo pri razumevanju vzajemnih odgovornosti po izidu knjige. Nekateri imajo ideje, drugi pričakovanja, tretji pa za to nimajo niti časa. (Velja tako za avtorje kot založnike.) Če je avtorja težko pridobiti, ga je še teže obdržati. Kaj mu preprečuje, da ne bi v istem letu izdal treh različnih knjig pri treh različnih založbah – drobni tisk v pogodbi, ustvarjalna suša, vest? In ali mu lahko založba to s čisto vestjo odsvetuje – ker bo promocijo financirala z denarjem od prodaje, ker bo dobila za njegovo knjigo trikrat višjo subvencijo, ker je to slučajno v njenem interesu? Naprej, če je zgolj zaradi JAK-ovega ocenjevalnega kriterija založbam v interesu povezovanje, kaj jim potlej preprečuje – če dobijo za to denar tako organizatorji kot tudi nastopajoči –, kaj založbam preprečuje, da ne bi na svojih dogodkih promovirale še tujih avtorjev?

Založbe z bolj agresivno, a prepričljivo trženjsko strategijo bodo javnost seveda brez slabe vesti obvestile o dosežkih svojih avtorjev, ki so sodelovali pri nekem njihovem projektu – katerih zadnja knjiga pa je, mimogrede, slučajno izšla pri neki drugi založbi, a to zdaj ni vredno omembe. Kaj je že bilo tisto o moralni odgovornosti in osebni higieni? Sprenevedanje, da nismo vpeti v sistem ne zgolj kulturnega kapitala, je še posebej zaudarjajoče in neodgovorno. V idealnem primeru bi avtor zadovoljno sodeloval samo s svojo založbo, ki bi se dejansko potrudila zadovoljiti vse njegove potrebe. Kar pa je, vsaj zaenkrat, verjetno toliko nemogoče, kot bi bilo po drugi strani absurdno, če bi založbe svojim avtorjem prepovedale sodelovanje z drugimi založbami in kulturnimi producenti, ne glede na to, ali jim takšno ravnanje trenutno preprečuje srce, vest ali pa zgolj pomanjkanje sredstev za podkupovanje. In če avtor slučajno odda rokopis v neugodnem trenutku, ker programske vizije niso vezane na vsebinske poudarke, temveč na rok za oddajo vloge, mu srce, vest in pomanjkanje sredstev seveda nalagajo odgovornost, da gre nemudoma preverit še k sosedu.

Situacija je podobna tudi pri revijah, ki imajo prav tako svoje programe in vizije, le da so ti še bolj odvisni od nabora stalnih piscev, ki skupaj z uredništvom revijo dejansko ustvarjajo, tako da je njeno lice posledica sinergij med vsemi vpletenimi. A tudi takšno ekipo je težko vzdrževati, preprečiti, da se ne razkropi, pa povsem nemogoče. Bi hoteli v vsaki številki mesečnika brati iste pesnike? Mogoče res ne vsak mesec. Zato pa bi vsaj jaz z veseljem bral iste kritike, ki bi se s svojim rednim pisanjem vedno znova javno izpostavljali in prevzemali odgovornost, bralec pa bi namesto avtorjev, ki slučajno napišejo svojo edino kritiko o knjigi, ki jim je slučajno všeč, dobil relevantna stališča predanega kritika, ki se je prisiljen vedno znova opredeljevati, pač glede na svoja kritiška izhodišča. Najhitreje bi se naveličali tistega, ki bi o vsaki knjigi pisal mlačno ali svoja stališča sproti licemersko prilagajal. A kdo ima srce, vest in sredstva, da bi takšnega izjemnega kritika lahko zadržal samo zase? Z redno mesečno plačo? Kdo bi takšnemu kritiku v obstoječih pogojih prepovedal, da piše čim več in za čim več medijev hkrati, ker drugače ne bo preživel? Če gre za to, da se avtor en mesec pred izidom knjige spomni, da bi se nekaj pesmi iz rokopisa izplačalo objaviti še v dveh ali treh literarnih revijah, potem je prav vseeno, katere izbere. In vseeno, katere nato izbere bralec. V obeh primerih bosta avtorja ravnala preudarno in gospodarno – tako, da bosta čim več iztržila. Naši odnosi so torej zgolj prijateljski in umetnost seveda nima cene. Tako je, kajne? Program pomeni profil, ne samo števila izpolnjenih polj v prijavi.

Avtor kot vrednost in vrednota

Včasih se mi zdi, da naš literarni ekosistem, obremenjen z ideali čistosti, vzajemnosti, solidarnosti, temelji bolj kot na vrednostih predvsem na vrednotah – pa ne nujno strogo literarnih. Zgodi se denimo, da me pokliče prijatelj iz druge založbe in prosi za telefonsko številko tega ali onega avtorja. Seveda jo imam, saj sva sodelovala in še sodelujeva. Toda v retrospektivi me prešine, da zaradi tega telefonskega klica v prihodnosti mogoče ne bova več, ker se je to slučajno dogajalo prav v času pripravljanja teh in onih programov ali projektov, avtor pa seveda ni moj avtor. Ali pa me pokliče drugi in prosi za pomoč pri zbiranju predlogov za sodelujoče pri nekem projektu, za katerega poskuša dobiti sredstva. Njegova ideja in moji predlogi se mogoče slučajno prekrivajo z mojim programom, vendar to seveda ni vredno omembe. Kajti avtor je vrednota, ki si jo delimo, ne vrednost, s katero trgujemo.

Toda če se vez med avtorjem in založbo ne bi začela in končala zgolj z razdelitvijo subvencije – v tem primeru bi bil založnik zgolj pisarniški posrednik med avtorjem in financerjem –, bi lahko bilo takšno bolj tesno sodelovanje obema v interesu, saj bi drug drugemu pomagala do večje prepoznavnosti in mimogrede še uresničevala skupno (programsko) vizijo. Lepo bi bilo misliti, da ima tudi avtor neko lastno programsko vizijo, ki jo je pripravljen razvijati in po korakih uresničevati skupaj s svojo založbo. Če je to spet slišati kot idealistično precenjevanje avtorja v smislu njegovih dela in odgovornosti, lahko za streznjujočo primerjavo pomislimo na drugo skrajnost: ko se vsake toliko pri kateri založbi slučajno pojavi luknja v programu, vskoči avtor, izpljune priložnostni rokopis in gre naprej. Nič takega.

Po drugi strani pa se vsota subvencij redno zmanjšuje, kar urednikom nalaga izjemno nehvaležno nalogo odpuščanja avtorjev (še dobro, da niso njegovi). Absurdnost tega mehanizma se pokaže, ko je treba v programskem gozdu požagati nekaj dreves in preostalim odžagati še nekaj vej. No, saj mogoče pa program sploh ni bil zamišljen kot celota, ampak le naključno zarisano ozemlje okoli peščice samoraslih dreves, priložnostnih rokopisov? Kateri urednik bo iskreno, ampak res iskreno ocenil svojo zalogo rokopisov? Bo zločil denimo uveljavljenega avtorja, ki je že deset let na čakanju in ki je, ne nazadnje, s svojo uveljavljenostjo nemara objektivno pripomogel k višji oceni vloge (ki nima nič niti s prodajo niti z uspehom pri kritiki ali bralcih), ali zanimivega, a neučakanega mladega avtorja?

Tole je moj predlog: mar ne bi bilo prima, če bi v naslednji programski vlogi za obdobje desetih let pri podrobnem opisu programske vizije in seznamu sodelujočih avtorjev stali le prazni okvirčki in neizpolnjeni seznami? Saj smo vendar vsi enaki oz. enako goli; izhajamo iz istega nabora avtorjev, podajamo si jih kot žoge, ki si lahko v zraku premislijo in spremenijo smer. Ocenjevalci bi morali biti praznih vlog, ki bi kajpak implicirale vrhunsko kvaliteto, nadvse veseli, saj bi jim to močno olajšalo njihovo delo. Nemara celo dovolj, da bi jih uspeli pregledati pravočasno, ne pa da celotno založništvo spravijo v večmesečni (finančni) krč, ki najverjetneje ni del nikogaršnje programske vizije.