Frankfurtski stolp Evrope je, predstavljam si, počastitev evropske kulture in njene moderne vizije: njenih tehnoloških dosežkov in njene zmožnosti zajeti ves svet. Vendarle pa je v tem določena ironija. Mesto ima namreč eno od najpomembnejših letališč na celini, nekakšen Zidani Most letalskega prometa. Ko se takole z avionom spuščaš, zgradba deluje precej patetično, neimpozantno. Kot otroška igrača, del kompleksa, sestavljenega iz lego kock.

Zvenelo bo plehko, a Andrej Morovič mi je najprej padel v oči zaradi fotografije. Tista v Začasnem bivališču je bila res fantastična: z nje je motril z enim samim očesom, ki je z rentgensko silovitostjo sekalo s papirja.

13. maja 2022 je bila ustanovna seja Državnega zbora, na kateri je bila Urška Klakočar Zupančič s petinpetdesetimi glasovi izvoljena za njegovo predsednico. 16. in 17. maja 2022 je nekaj slovenskih medijev objavilo, da je na eni štajerskih osnovnih šol šestošolka po dolgotrajnem vrstniškem nasilju naredila samomor.

Vedno sem se čudila, kako je lahko en pogled tako zelo nabit s privlačnostjo, da se ne moreš upreti njegovemu čaru. Vedno sem verjela, da gre za zgodbo, ki jo skriva, da se za njim skriva intriga, ki jo par oči le narahlo odgrne in nas pusti razgaljene z željo potopiti se globlje vanjo, jo razkriti, razumeti. Vse bolj dvomim, da gre res za zgodbo. 

Povzetek: V zgodbah nastopajo kamni z Marsa; »za polnilnico upanja, ki so vztrajno in dolgo potovali, in so končno našli svoj cilj, besede, ki so ostale na ustih, nikoli izgovorjene želje, neme kot kamen, ki je čakal, da ga nekdo izpuli, odvali, zdrobi, v prah, zemljo, v rodovitno prst«.

Preden sem prišel v Atene, o Grčiji nisem vedel veliko. Iz časa finančne krize sem zaradi nemške medijske propagande poznal nekaj klišejev o »lenih Grkih«, ki so jih v tistem času velike evropske medijske hiše neumorno ponavljale in s tem t. i. trojki omogočile, da je skorajda brez nasprotovanja evropske javnosti Grčijo finančno ponižala na de facto nesuvereno državo, državo protektorat, ki se ne more sama odločati o svoji prihodnosti.

Ameriška publicistka, feministična teoretičarka in kritičarka kulture bell hooks je umrla 15. decembra 2021 v devetinšestdesetem letu starosti. O njeni priljubljenosti, če ne kar zvezdniškem statusu, so v dneh po novici, da je podlegla bolezni, pričale številne osmrtnice v anglosaškem časopisju, kar je nenavadno za avtorico, ki si je z besedo in dejanji prizadevala za feministično revolucijo, glavni problem pa videla v »kapitalistični patriarhalni belski nadvladi«.

Vsak človek je svet zase; živi svoj bogati notranji svet, ki ga čuva kot punčico svojega očesa. Verjetno sam pri sebi nosi življenje na dlani, česar se ne vidi na zunaj, v glavi in duši pa se dogaja. Veliko.

Nam je mnogim skupno, da nas leta spremlja en stavek ali pesem, neka nepopustljiva referenca, ki se je ne otresemo, ker življenje in svet kljub toku večnih sprememb v osnovi ostajata iz iste materije? Tudi ko skromno stopi v ozadje, že prav kmalu zopet skoči na površje, kadar se notranji svet ponovno zamaje v stiku z neizprosnim zunanjim. Preberi