Morotu, tja pod drevo

In memoriam: Andrej Morovič

Polona Glavan

Vse knjižničarke so carice, naša Milena pa je bila še posebej carska. Morda je bilo na mestnih gimnazijah samoumevno, da so v knjižnice sproti pritekale knjige vseh mogočih založb, tudi majhnih in progresivnih, pri nas v Ivančni Gorici pa je bilo, si predstavljam, to prepuščeno presoji ene same osebe. In Milena je oseba, ki ji pripisujem zasluge za to, da mi je pri šestnajstih v roke prišla Alephova knjiga Začasno bivališče, zbirka intervjujev s tedaj prebijajočo se generacijo slovenskih literatov. Zame, ki sem takrat že vedela, da je pisanje to, kar si najbolj želim početi, je bil to prelomen trenutek: izvedela sem, kdo je kdo na sceni, ki sem ji hotela pripadati tudi sama. Dobro, seveda so bili tu Jančar, Kovačič in Rožanc, a to so bili klasiki, generacijsko in tematsko tako oddaljeni, da so bili že abstraktni. Blatnik, Mazzini in Virk, na primer (zanje sem, tako kot za vse druge intervjuvance, takrat slišala prvič), pa so se takoj zdeli nekako bližji, bolj tukaj, kot starejši bratje, po katerih se lahko orientiraš. 

Zvenelo bo plehko, a Andrej Morovič mi je najprej padel v oči zaradi fotografije. Tista v Začasnem bivališču je bila res fantastična: z nje je motril z enim samim očesom, ki je z rentgensko silovitostjo sekalo s papirja. Ko sem prebrala intervju, sem se lahko samo strinjala, da se besedni vtis sklada z vidnim, in se zapodila po njegove knjige (seveda smo jih v šolski knjižnici imeli, glej prvi stavek).

Za vsako knjigo, ki je name v življenju naredila vtis, se živo spomnim, kdaj in kje sem jo brala. Bomba la Petrolia mi je na začetku počitnic leta 1991 delala družbo na domačem podstrešju, kjer je bila možnost, da me zalotijo s cigareto, precej majhna. Do takrat sem imela do svojega maternega jezika zadržke: že res, da je bil bogat in poetičen, a se mi je v primerjavi z vsemogočno angleščino zdel predvsem tog. Morovič mi je s svojimi neustrašnimi besednimi akrobacijami odprl čisto novo dimenzijo: pokazal je, da je slovenščina lahko kul, duhovita in seksi. »Svet živim bolj v trebuhu kot v glavi,« je rekel v omenjenem intervjuju, in tja, v trebuh, je njegova proza tudi sekala. Seveda sem bila že prej vneta oboževalka nekaterih bendov, prvič pa sem postala oboževalka nekega pisatelja, in to slovenskega. Besno sem ga priporočala zainteresiranim sošolkam, ga posnemala v svojih proznih poskusih, po medijih oprezala za novicami o njem. Če bi lahko dobila njegov poster, bi si ga nalepila nad posteljo.

Vsega tega si mu čez štiri leta, ko sva se prvič srečala, seveda nisem upala povedati. Bila sem v tretjem letniku primerjalne književnosti, imela za sabo debitantsko objavo v literarni reviji, za sošolca pa Mitjo Čandra, ki je takrat zagnal Literarne dvojce, mesečne večere, na katerih sta si oder delila začetnik in uveljavljen literat. Bi imela literarca z Morotom? me je vprašal, kajpak retorično, saj svojih čustev nikoli nisem skrivala. Ne morem reči, da so se mi ravno zašibila kolena, me je pa poleg navdušenja preplavil tudi lep odmerek strahu. Jaz? Kar tako? Kaj si bo pa mislil? Seveda sem do takrat prebrala vse, kar je podpisal, Bombo pa še vsaj dvakrat. Ko ti delo nekega človeka tako zleze pod kožo, vedno obstaja nevarnost, da te bo v živo razočaral. Ampak Moro – od trenutka, ko sva si segla v roko, sem mu rekla samo še tako – je živel, kot je pisal, in pisal, kot je živel. Res je imel rentgenski pogled, poleg tega pa še prezenco, ki je v hipu vlila zaupanje. Ne bova samo sedela in buljila v liste, je bila ena prvih stvari, ki jih je rekel, in prikimala sem goreče, kot bi o tem razmišljala že vse življenje.

Hudo samovšečno bi bilo zapisati, da se o tistem literarcu še vedno govori. Takrat pa se je o njem zares govorilo, v okvirih, v katerih se o takih rečeh pač širi glas. Mislim, da se je ideja, da naju vtakne v banjo, porodila Juriju Krpanu, šefu Kapelice, kjer so se ti dogodki odvijali. Okej, ne oba v isto. In okej, ne nujno gola, ampak če bi morda lahko občinstvu malo razburkala domišljijo …? Haha, prav. Ideja, da bova za uvod bruhala ogenj in tekste govorila na pamet, pa je bila vsekakor Morotova. In izvedbe sva se lotila resno: nekaj tednov sva se dobivala na Metelkovi (ki sem jo zahvaljujoč njemu šele prav spoznala in trajno vzljubila) in vadila retoriko, pirotehniko in kar je še tega. Pridružil se nama je Matjaž Javšnik, takrat tudi sam novinec na sceni, in izključil sleherno možnost, da bi se kdo dolgočasil. Kapelica je bila polna, vzdušje karnevalsko, efekti spektakularni, voda (v kateri sva bila na ključnih mestih vendarle zakrita, evo) sicer neprijetno hladna, a kaj bi to. Edino, kar je bilo za pozabo, je moja tedanja proza. Morotova seveda ne: predstavljal je odlomke iz nastajajoče Vladarke, ki je čez kako leto pomagala v orbito izstreliti Beletrino.

Poleg Metelkove, kamor sem se hodila krohotat na Tajno ložo živih in past zijala po dražbah, je bila prav Beletrina kraj, kjer sva se družila v naslednjih letih. To so bili časi, ko smo na Beethovnovo vpadali po navdihu in se je lahko ob katerikoli uri razvila plodna debata ali pa že kar žur. In ko pomislim na ta leta, vedno nekje ob strani vidim Morotov malce nosferatujevski profil in slišim njegov glas, ki mu ga nikoli ni bilo treba povzdigniti, da bi dosegel prava ušesa. Da je njegov pogled ostal enako rentgenski, predvsem v literarnem smislu, je dokazal s Progresom, ki je kronika tega obdobja in hkrati slovo od naših geografskih prostorov. Pa saj je čisto logično: potem ko je do potankosti prebrskal nadtalje in podtalje tako imenovanega razvitega sveta, je bilo edino pričakovano, da se odpravi k izvoru, v Afriko. Od tam se je vračal na obiske in občasno sva se videla: nekoč sem organizirala nabirko oblek, drugič pomagala prodajati karitejevo maslo, katerega izkupiček je šel tamkajšnjim ženskam. In prav vsakič sem mu bridko zavidala pogum, da je lahko preprosto odšel, preprosto naredil, preprosto bil, kar je hotel biti.

Moro je tudi o svojem novem življenju in okolju govoril neposredno, ni ga romantiziral, ni se postavljal v vlogo rešitelja, kot se zahodnjakom prerado dogaja. Afrika je bila z vsemi prednostmi in pomanjkljivostmi njegova in on je bil njen. Čisto sebično mi je žal, da o njej ni napisal več, a kako ne bi razumela: dom je kraj, kjer najteže vzpostaviš za take stvari potrebno distanco. Ko sem prebrala, da so ga pokopali pod drevesom na domačem vrtu, sem se spomnila Kapuscinskega, ki svojo izjemno Ebenovino sklene prav s hvalnico drevesu, osrednji točki vsakega afriškega naselja. Tudi pri nas drevo nosi nemalo simbolike, tam pa se zdi še nekaj več: srce, ki poganja kri po žilah vsemu, kar ga obdaja. In Moro je še kako znal poganjati kri po žilah – s tem, kar je pisal, fotografiral in govoril, predvsem pa seveda s tem, kar je bil. Verjamem, da bo delček tega utripa ostal v vseh, ki smo ga poznali.

O avtorju. Polona Glavan (1974) ima za sabo tri leposlovne knjige, čez trideset knjižnih prevodov in debelih dvajset let delovne dobe v državni upravi. Njen dolgoročni cilj je postati neodvisna od institucij, tujih mnenj in notranjega policaja. Trenutno se ustvarjalno udejstvuje kot pevka in avtorica songov pri bendu Ad absurdum.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nemile sočasnosti

    Renata Šribar

    13. maja 2022 je bila ustanovna seja Državnega zbora, na kateri je bila Urška Klakočar Zupančič s petinpetdesetimi glasovi izvoljena za njegovo predsednico. 16. in 17. maja 2022 je nekaj slovenskih medijev objavilo, da je na eni štajerskih osnovnih šol šestošolka po dolgotrajnem vrstniškem nasilju naredila samomor.

  • Čas nesorazmerno povečane sedanjosti *

    Iva Božič

    Vedno sem se čudila, kako je lahko en pogled tako zelo nabit s privlačnostjo, da se ne moreš upreti njegovemu čaru. Vedno sem verjela, da gre za zgodbo, ki jo skriva, da se za njim skriva intriga, ki jo par oči le narahlo odgrne in nas pusti razgaljene z željo potopiti se globlje vanjo, jo razkriti, razumeti. Vse bolj dvomim, da gre res za zgodbo. 

  • Kamni z Marsa

    Maja Drolec

    Povzetek: V zgodbah nastopajo kamni z Marsa; »za polnilnico upanja, ki so vztrajno in dolgo potovali, in so končno našli svoj cilj, besede, ki so ostale na ustih, nikoli izgovorjene želje, neme kot kamen, ki je čakal, da ga nekdo izpuli, odvali, zdrobi, v prah, zemljo, v rodovitno prst«.

Izdelava: Pika vejica