Slikanice o levu Rogiju, ki so vsaj deloma avtobiografske, so torej kombinacija leposlovnega in poučnega; k slednjemu prispevajo tudi QR kode, ki so vključene v knjigo in nas odpeljejo onkraj platnic, do video vsebin o gibanju z vozičkom, avtor pa otroke v kratki uvodni besedi povabi tudi na YouTube, na videokanal Lev Rogi.

V primerjavi s Hišo norčij, ki nas je z zvečine štiri- ali šestkitičnimi pesmimi ob vsaki dlje časa in bolj temeljito zadržala v svetu raznolikih živalskih junakov, je poezija Sonca na dlani bolj frfotava in bežna – simpatični utrinki iz otrokovega vsakdana in bolj ali manj znanega okolja so mu prijetno blizu, a gredo tudi hitreje mimo. Kar pomeni, da ob naslednji priložnosti navijam spet za večji format in vsaj za kakšno kitico ali dve bolj na dolgo stkane pesmi. 

Roman Leto, ko so prišle čebele je torej poleg najbolj očitnega – torej tega, da je roman o čebelah – tudi roman o odraščanju, iskanju lastnih poti, odkrivanju strasti, navezovanju in še čem. Če so dedka Ottmarja čebele naučile živeti, ni presenetljivo, da dajo vsak kakšno lekcijo tudi Josy. Kdor je pomislil, da roman o čebelah ne more biti drugega kot brenčeč dolgčas, se je pač zmotil.

Kdo bi si mislil, da sta od izida slikanice Zakaj? minili že dve desetletji! Knjiga je nedvomno legendarna – za redkokatero slovensko knjigo namreč lahko rečemo, da je osvojila svet. Zakaj? je bila prevedena v kar osemintrideset jezikov, avtorici Lili Prap je prinesla hudo mednarodno prepoznavnost, na čisto drugem koncu sveta, na Japonskem, pa je po njej nastala celo serija animiranih filmov. Originalnemu Zakaj? je kasneje sledilo še nekaj bolj specializiranih Zakajev za ljubitelje posameznih živalskih vrst: Pasji zakaji, Mačji zakaji in Žuželčji zakaji. Letos, v jubilejnem letu enega naših najbolj uspešnih izvoznih knjižnih artiklov (rečeno brutalno materialistično, seveda), smo Zakaj? dobili v razširjeni izdaji.

Zadnja leta nas razveseljujejo dobre letine stripov za otroke in mulce, med katere lahko nedvomno štejemo tudi prevode stripov o deklici Hildi britanskega striparja Luka Pearsona. Ta je ustvaril pravo uspešnico, priljubljeno tako med kritiki kot med bralci, Netflix pa je po njej celo posnel serijo. Pri nas je pravkar izšla tretja knjiga o Hildinih dogodivščinah, napoveduje pa se tudi že četrta, Hilda in črni pes; prvi dve, Hilda in trol in Hilda in polnočniPreberi

Zgodbe o sencah in njihovi odsotnosti so seveda obstajale že pred to, a tale je lepo samosvoja. Lučka je prikrajšana za svojo senco, kar z drugimi besedami pomeni, da ji nihče ne počiva v naročju, kadar je ugasnjena ...

Podnaslov knjige, ki ne skopari z besedami (»O naplavljeni deklici, enajstih sinovih, sakramejnski strejli, Matildi, medvedu, superovačih, teti Idalik, grompoku, duhovih in vasici«), vsekakor zbudi bralčevo radovednost, saj nakazuje v smer celega kupa možnih zapletov in razpletov, skratka super živahnega dogajanja. In slednje tudi res dobimo.

»Pod lasmi imam glavo, v njej so misli, spodaj pa so še vsi drugi deli deklice.« Že po takšni predstavitvi je jasno, da Mina razmišlja po svoje. Zna biti pa tudi kot vse druge deklice (ali dečki) – je ljubiteljica stripov, še posebej Čudomačke, v šoli so ji najljubši odmori, tekanje po igrišču in izmenjevanje sporočil z najboljšo prijateljico Nežo.

Bi jajce na oko? Dekorativno jajce? Jajce na sliki? Ni problema, vse, kar vam srce in želodec poželita, dobite v jajčni knjigi, podnaslovljeni »Jajčne zgodbe skozi čas, prostor in ostale dimenzije + recepti«. Jajčno potovanje in raziskovanje se prične po pogovoru jajca z mamo kuro, ko se nadobudnež odloči, da bo odšel v svet.

Ustanovni član H2O je Hubert, velik izumitelj, in to kljub temu, da hodi šele v osnovno šolo. Med njegove briljantne pogruntavščine spadajo mehurčkopišni klarinet, siamska kavna dvožlička, iztisnjevalni jojo in zmanjševalec (tega si zapomnite, ker ima v zgodbi pomembno vlogo). Njegova edina težava je, da se mu večina izumov posreči po nesreči.