Čebelje lekcije

O čebelah se zadnja leta vse več govori, zato ne čudi, da se o njih vse več tudi piše in da so prifrčale tako v otroško kot v mladinsko literaturo. Denimo v poučno slikanico impozantnega formata poljskega ilustratorja (in sina čebelarja) Piotra Soche Čebele, ki je gotova ena najbolj kakovostnih »čebeljih« slikanic na našem knjižnem trgu. Pred kratkim smo v prevodu Renate Zamida (prav tako tesno povezane s čebelami) dobili tudi nemški mladinski roman Leto, ko so prišle čebele (morebitno čebelarsko poreklo avtorice mi ni znano), v katerem spremljamo dvanajstletno Josy, ki ji dedek po smrti povsem nepričakovano zapusti svojo čebeljo družino. Sledi šok za celotno (človeško) družino in mamino nasprotovanje, z argumentom, da so čebele hobi za stare moške. A ko se Josy zave, da gre za zadevo zaupanja, za to, da je dedi Ottmar verjel vanjo, se odloči, da bo zapuščino sprejela. Čebele se najprej postavijo ob bok njenim drugim obveznostim: torki plavanje, srede ples, četrtki čebele, petki kitara. Dedek je seveda poskrbel tudi za mentorico, gospo Almo, svojo prijateljico, pri kateri trenutno bivajo tudi njegove čebele in ki jo Josy obiskuje vsak četrtek. Alma je izrazito topla figura, ki dekletu razjasni tudi marsikaj o njeni družinski zgodovini, predvsem o dedku in o tem, kako so ga prav čebele pravzaprav učile živeti: »Od njih se je naučil, kaj pomeni vztrajati ne glede na to, kaj pride. Čebele so tvojemu dedku pokazale, da je včasih življenje sámo tisto, zaradi česar se splača živeti.« Ko Josy usvoji nekaj znanja, Alma čebele preseli na njen vrt, kjer jim mama pričakovano ne izreče prisrčne dobrodošlice, a na srečo prevzamejo vsaj očeta, ki tako postane Josyjin podpornik in pomočnik, kar ima za posledico tudi preobrazbo vrta iz puščobe v cvetočo oazo. Čebelje zadeve so pač povezane z vrtnimi

Roman je razdeljen na dvanajst poglavij, torej na dvanajst mesecev, v katerih se Josy spoznava s čebelami in se nanje tudi vse bolj navezuje. Seveda pa ne gre samo za čebele; no, konec koncev tudi čebele niso samo čebele, torej žuželke, ki oprašujejo rastline in nam dajejo med, pač pa Josy učijo odgovornosti in samostojnosti, kar pomeni, da je dedkova zapuščina veliko bolj dragocena, kot se je zdelo na prvi pogled. Novopečena skrbnica čebel pa ne razvija samo odnosa do svoje leteče družine, pač pa tudi do človeške, s poudarkom na vezi med njo in mamo, na primeru katere avtorica izpostavi, kako pomembno je za posameznikovo ravnanje in razmišljanje v sedanjosti poznavanje lastne preteklosti. Poleg tega Josy razvije tudi tesnejši odnos s sošolcem Mirkom, ki pokaže navdušeno zanimanje za čebele, in, jasno, z Almo, seveda pa se akcija ne dogaja le na ravni odnosov, pač pa tudi sicer: bralec spremlja dramo ob prvem piku, ki doleti Josy, ob točenju medu je v veselem pričakovanju, priča je trenutku, ko Josy sprejmejo v čebelarsko društvo, in prizoru, ko dekletu čebele odrojijo, na koncu pa ob kraji čebel zgodba zavije še v smer mini detektivke. Vse to je ubesedeno živahno in predvsem slikovito; Dieter iz čebelarskega društva je denimo opisan kot »[…] zagotovo eden tistih, ki med kosilom v dlan lovijo muhe in jih sproti mečkajo«, Alma, ki je praktična ženska, pa Josyjinima staršema razloži, da je s prvim pikom kot s prvim poljubom – pripisuje se mu prevelik pomen. Vendar pa je to le ena linija romana, ki jo spremlja druga, že na prvi pogled grafično ločena s poševnim tiskom. V njej avtorica, kot bi šla s kamero med satovje, popisuje dogajanje v panju, v čebelji družini, torej čebelje navade, življenjski cikel itd., s tem pa leposlovnemu delu romana dodaja še poučnega, ki pa je napisan precej poetično in se tako mehko vklaplja v celoto. Glede na to, da knjigo najdemo celo na »polici trgovine« na spletni strani društva Urbani čebelar, si verjetno lahko drznemo sklepati, da je delo po informativni plati verodostojno. Prav ti deli besedila pa so hkrati tisti, ki utegnejo biti zanimivi tudi za odraslega bralca, čeprav ta sicer ni primarni naslovnik knjige.

Roman Leto, ko so prišle čebele je torej poleg najbolj očitnega – torej tega, da je roman o čebelah – tudi roman o odraščanju, iskanju lastnih poti, odkrivanju strasti, navezovanju in še čem. Če so dedka Ottmarja čebele naučile živeti, ni presenetljivo, da dajo vsak kakšno lekcijo tudi Josy. Kdor je pomislil, da roman o čebelah ne more biti drugega kot brenčeč dolgčas, se je pač zmotil.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS