Kot pes in mačka

Timo Parvela, izjemno priljubljeni finski avtor, čigar dela so prevedena v štirideset jezikov in velikokrat nagrajena, in Virpi Talvitie, ki ilustrira knjige tako za otroke kot za odrasle, kar trikrat nominirana za Andersenovo nagrado, tudi v našem prostoru nista novinca – spoznali smo ju že ob knjigi Gugalnica (prev. Julija Potrč Šavli; KUD Sodobnost International, 2025). Naslovna junaka tokratne knjige sta kot pes in mačka, različna, da včasih bolj ne bi mogla biti. No ja, saj to tudi sta, pes in mačka namreč, a vseeno prijatelja, ki živita pod isto streho (na trenutke delujeta celo kot zakonski par, nekajkrat pa sem ju doživela tudi, kot da sta v razmerju oče – otrok). Včasih sta precej živalska, drugič bolj človeška, kar ne preseneča, saj knjiga precej bolj kot o živalih govori o nas samih.

Mijavka je nagnjena k sanjarjenju, rada ustvarja, je rahlo (v redu, precej) razvajena in zahtevna, nekoliko samovšečna in nikakor ne brez kapric, če smo povsem odkriti, pa tudi precej lena (»Sicer je bila bolj lene sorte in je cenila udobje, a ko si je nekaj dovolj močno želela, je znala biti odločna in vztrajna«). Revsk je … bolj enostaven? Zadostuje mu, da koplje, brska in praska po zemlji, je prizemljen in zelo delaven, potrpežljiv in ljubezniv. No, vsaj večino časa, ker pa Parvela ustvarja gibke, žive in življenjske karakterje, tudi Revsk kdaj pa kdaj pokaže zobe in tudi Mijavka kdaj postavi sebe v drugi plan, se odpove udobju in prežene lenobo ter stori kaj prijatelj(stv)u na ljubo. Razliko med njima Parvela mehko opiše takole: »Čeprav je samo rosilo, dež ni prenehal skoraj celo uro. Revsk je ta čas izkoristil in šel v trgovino po novo vrv za perilo. Tudi Mijavka je izkoristila ta čas: v hišo je šla po odejico, se zavila vanjo in iz kota verande opazovala dež.« Vsak po svoje, torej – enemu je škoda časa za počitek, drugemu je škoda, da si ga ne bi privoščil. Za nekoga je dan fin, ker mu je uspelo veliko postoriti (»Zelo rad je namreč kuhal in pospravljal. Ja, tudi to je kot kaže mogoče«), za drugega, ker se je dokopal do nekaj verzov.

V dvajsetih poglavjih, ki delujejo kot zaokrožene kratke zgodbe, smo priča komaj opaznim, pa tudi večjim trkom, ki so posledica različnih pogledov na svet in življenje, v zgodbi »Velika paradižnikova vojna« celo pravi vojni. Ja, Mijavka in Revsk se včasih sporečeta, a v resnici drug drugemu nikoli ne želita nič slabega, kvečjemu nasprotno. »Toda včasih do vojne pač pride, čeprav si je nobena stran ne želi. To je žalostno, a resnično dejstvo.« Parvela zelo jasno in učinkovito prikaže razvoj (eskalacijo) dogodkov: če bi se Revsk, ko ugotovi, da je izginil njegov mega paradižnik, kandidat za razstavo zelenjave, lahko zadržal ali vsaj sprejel to, da ga je Mijavka za omako uporabila z najboljšimi nameni, bi bilo pač vse drugače: »Toda vojna je vedno nepreklicna, pozneje se storjenega ne da več popraviti.« Na srečo si Mijavka in Revsk kljub uničenim paradižnikom in sestavljanki vendarle lahko odpustita in se naprej v miru vdajata sanjarjenju oziroma opravljanju hišnih opravil. Mijavkino neprizemljenost lepo oriše že prva zgodba, »S kolesom na luno«, v kateri mačka sanjari, da bi se po stezici iz mesečine, ki se sveti na gladini jezera, s kolesom zapeljala do lune. Prijazni Revsk ji podari kolo, četudi ve, kako (in kje) se bo vse skupaj končalo. A ko izve, da mačka ne zna plavati, se odloči, da gre z njo, čeprav sovraži vodo – ker sta pač prijatelja. Mijavka pa ne bi bila Mijavka, če ne bi mislila, da jima ni uspelo le zato, ker sta bila skupaj pretežka … Tako je to, nekateri so vedno z glavo v oblakih, drugi vselej trdno na tleh. V zgodbi »Kdo je dober poraženec?« se Parvela loti teme, ki je na videz zelo otroška – zmožnosti prenašanja porazov ob igrah –, a nas vsaj občasno spremlja vse življenje, le cepetanje z nogami zamenja tiščanje v prsih ali kaj takega. Odgovor na vprašanje, kdo je dober poraženec, je v tem primeru: Revsk; pri čemer je treba dodati, da je tudi iznajdljiv poraženec, skoraj tako, kot je Mijavka iznajdljiva pri goljufanju med zabijanjem golov. Žoga čudežno izgine in tako imata veselje oba: Mijavka z naslajanjem ob močni zmagi, Revsk pa ob svoji skrivnosti. V zgodbi »Ribarjenje« izvemo, da je za ribolov zadolžen Revsk, a ko Mijavki pride pod tace knjiga Vse in še več o ribolovu, želi poskusiti tudi sama, saj sodeč po prebranem Revsk posla ni dovolj vešč; sprva morda pričakujemo lekcijo o tem, da je teorija eno, praksa pa drugo, a se uštejemo, »nauk« tiči v drugem grmu in bi se, izluščen, lahko glasil nekako takole: če imaš nečesa več, kot potrebuješ, lahko zaideš v težave; oziroma: včasih je manj lahko ravno prav. V zgodbi »Lov na juščke« pride Mijavkina domišljija prav tudi Revsku – zamoti se z gradnjo skladišča za juščke (kdorkoli ali karkoli naj bi to že bilo), ki se za povrh še odlično umesti med lopo za slopone in ogrado za ščenkavce! V knjigi sledimo menjanju letnih časov in neizbežno pridemo tudi do zime. A ta Mijavki ni všeč, tako kot ptice želi iti za poletjem in čisto zares spakira kovčke in se odpravi. »Selitev na jug« je ganljiva zgodba o odločnosti, otožnosti, osamljenosti, pogrešanju, nezastavljenih vprašanjih in spremembah, zgodba »Kar izposodi si« pa govori o redu in neredu, o tem, ali mora biti ustvarjanje vedno koristno, in o tem, kako zmore razorožiti lepa beseda. Nekatere zgodbe, pravzaprav kar večina, so – če ne drugače, v podtonih, med vrsticami in v drobnih gestah likov – kompleksne in globoke, spet druge pa ostajajo bolj na površini, a so pri tem duhovite. Ena takih je denimo »Supermačka«, v kateri je Mijavka naveličana tega, da je dan enak dnevu. Navdihnjena s knjigami, si zaželi supermoči, kot jih imajo nekateri literarni liki. Na koncu, zataknjena pod strop (kajpada ne zato, ker bi znala leteti!), Revska celo spomni na nekega knjižnega junaka, a ne katerega od teh, ki jih je imela Mijavka v mislih … Zgodbe, ki sledijo tej, so spet večplastne: slavijo moč prijateljstva (»Božič«) in potrpežljivosti (zgodba »Zimski športi«, ki nas popelje v finsko zimsko idilo, kjer pa vseeno ni vse idilično), raziskujejo odnos do zabave in do dela in si zastavijo vprašanje, kaj pomeni biti popoln (ali popolnost avtomatično izključuje delanje napak in je zato predvsem breme?) in celo kaj bo, če se čas izteče. Parvelov odgovor je pričakovano svetel in optimističen, kakršne so nasploh njegove zgodbe, za katere so značilni tudi spretni, učinkoviti ali udarni zaključki, s katerimi avtor zadene žebljico na glavico.

Zgodbe o Mijavki in Revsku kakšno misel tu in tam izrečejo neposredno in na glas, a še več pokažejo, z dejanji in besedami, ki jih liki namenjajo drug drugemu, včasih pa tudi s tišinami, z odsotnimi besedami in zadržanimi reakcijami. Eno in drugo včasih lahko reši dan in odnos. Mijavka in Revsk nikakor ni (samo) živalska zgodba za otroke, pač pa je knjiga o človeških odnosih in o tem, kako jih negovati, tudi kadar so na preizkušnji; če smo si tako različni, kot sta si Mijavka in Revsk, ni vedno lahko, a s sprejemanjem drugačnosti, z empatijo in spoštovanjem (ter dobro merico potrpežljivosti) se da. Ne nazadnje pa se različnost izkaže tudi za koristno – kaj bi Mijavka brez Revskove praktičnosti in prizemljenosti in kako pusto bi bilo brez njene domišljije in umetnosti! Brez likovne umetnosti tudi ta knjiga ne bi bila enaka – podobe Virpi Talvitie znajo biti duhovite in inovativne, hkrati pa tudi močne nosilke razpoloženja, značilna tehnika pa jim daje nekakšno mehkobo, ki prežema tudi Parvelova besedila. Kakorkoli že, ključ je v ravnovesju.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.