Nenavadno, nenaravno, nadnaravno … odštekano!

Ustanovni član H2O je Hubert, velik izumitelj, in to kljub temu, da hodi šele v osnovno šolo. Med njegove briljantne pogruntavščine spadajo mehurčkopišni klarinet, siamska kavna dvožlička, iztisnjevalni jojo in zmanjševalec (tega si zapomnite, ker ima v zgodbi pomembno vlogo). Njegova edina težava je, da se mu večina izumov posreči po nesreči. Drugi član vodnega klana je Hugo, učenec bojne veščine kendo, ki zna že kar spretno vihteti svoj šinaj, vadbeni meč iz bambusa. Tretja članica je Ofelija, gimnastičarka in priložnostna potapljačica, ki zna spretno vbadati šivanko, kar je bolj pomembno, kot se morda sliši, saj bi naši junaki sicer ostali goli in bosi, no, vsaj brez superjunaških kombinezonov. Na drugi strani imamo Častilce modrega Bafometa, ki so »čisto navadni lumpi, barabe in lopovi«, s katerimi se spajdaši Hubertov sosed profesor Vulpes, znani kradljivec izumov in mučitelj živalic – na srečo samo plišastih, ker se živih boji. Potem ko se po naključju polasti Hubertovega zmanjševalca, mesto pretrese val nenavadnih zločinov, a izkaže se, da so to zgolj miniaturni zločini ali, če hočete, zločini za ogrevanje, saj so apetiti zlobnega Vulpesa veliko večji od basanja s smetanovimi čolnički, ki jih odtuji iz slaščičarne Pri sladkem maščevanju. 

Zdaj ko imamo »dobre« in »slabe« postrojene in razložene, pa si poglejmo, kako se je vse skupaj sploh začelo. Verjeli ali ne, z mikropodmornico, ki jo je s potrpežljivo natančnostjo sestavil Hubert in kanil z njo obpluti, no, raziskati mestno vodovodno napeljavo oziroma kraje, kamor ne moreš priti po nobeni drugi poti. Na primer kletko polarnih medvedov v živalskem vrtu, mumije v Zavodu za egiptologijo ali pa zazidan fizikalni kabinet v lastni šoli. Če se zdajle praskate po glavi, kako gresta vendar skupaj mini podmornica in povprečen četrtošolec, se spomnite na zmanjševalec z začetka besedila. Ha! Skratka, smelemu raziskovalcu v posadki seveda delata družbo tudi Hugo in Ofelija, pot, torej voda, pa jih pripelje tudi v mestno vodarno, kjer se iz oči v oči srečajo s Častilci in Vulpesom. Ta je tik na tem, da uresniči svoj peklenski načrt, to je ukrasti največje bogastvo na vsem svetu – vodo! Sledi napeta bitka, ki vključuje prežvečene žvečilne gumije, špile, nadsmrdljivo vodico in izdatno uporabo zmanjševalcev. Kdo potegne kratko, si lahko mislite, voda je rešena, Hugo pa deležen nove zenovske modrosti svojega mojstra japonskega mečevanja, zaradi katere ni bil menda nič modrejši, »je pa vsaj imel o čem premišljevati. In premišljevati o čem je konec koncev mnogo bolj zabavno, kot pa je to vedeti.«

Z zgornjimi besedami se knjiga konča, in verjetno se lahko strinjamo, da je takšen zaključek modrejši, kot bi ga od tako odbite knjige pričakovali; je pa ob besedilu, ki nam v premislek navrže marsikatero odštekanost, ob kateri se lahko krasno zabavamo, vsekakor na mestu. Zabavamo pa se lahko tudi ob opisih (»doma ga je že čakala mama, razkurjena kot avtomobilska streha sredi poletja«) ali ob simpatičnih neologizmih (Hugo je zagrabil Huberta, ker bi ga sicer spolpetalo po tleh) in se seveda čudimo avtorjevim (norim) domislicam, med katere sodi tudi to, da so ob besedilu, ki je, recimo, v osnovi pustolovka, levo in desno oziroma po zunanjih robovih strani posejane majhne ilustracije, pod njimi pa besedilca, ki v kvazienciklopedični maniri (šaljivo) pojasnjujejo določene pojme, pojave, osebe ipd., ki se pojavijo v zgodbi, celo kakšen recept se najde vmes. V knjigi najdemo tudi nekaj dvostranskih ilustracij Galine Miklínove, ki jo slovenski bralec verjetno pozna že iz lihožerskih knjig in so prepoznavne po intenzivnih šrafurah. Knjigo H20 in skrivna vodna misija je iz češčine živahno pretočil Peter Svetina, bržkone tudi sam dobro znan kot ljubitelj odbitosti, norosti, nonsensa in hecev, kar pomeni samo eno – ne bi mogel biti boljša izbira! Aja, kdo je knjigo sploh napisal? Človek, ki piše tako za otroke kot za odrasle in je že kot »otrok želel imeti svojo lastno žepno podmornico, ampak se mu je nikdar ni posrečilo sestaviti, tako da je o njej napisal knjigo«. Zaključek v duhu konca knjige bi šel pa nekako takole – zdaj veste, da je knjigo treba vzeti v roke, o tem ni kaj premišljevati, zabavno bo pa vseeno.  

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS