Staršem je gotovo dobro znana faza »Bom sam!« / »Bom sama!«. Ko si v največji naglici, si bo otrok poskušal sam zavezati čevlje, in ko si ravno vse posesal, se bo sam lotil stresanja kosmičev v skodelico … Kaj pa drugega!

Pravijo, da je v Peterburgu pomlad. Kaj res? No, morda pa res. Vsi spomladanski znaki so tu. Polovica mesta ima gripo, druga polovica pa vsaj smrka, če ne drugega. Takšni darovi matere narave prepričljivo pričajo o njenem preporodu. Torej imamo res pomlad! Tradicionalni čas ljubezni!

Med sirotišnico za klone, vojsko zbirateljev kuščarskih figuric in angeli, ki grabijo oblake, je letenje le ena izmed številnih čudovito bizarnih možnosti, ki jih izraelski pisatelj Etgar Keret ponudi v triindvajsetih kratkih zgodbah svoje najnovejše zbirke.

Verjetno ni pesnice, o kateri bi se toliko pisalo oziroma okoli katere bi se formiralo toliko raznoraznih diskurzov, kot se jih je okoli Sylvie Plath. Verjetno spada tudi med tiste avtorice, katerih življenje je pritegnilo skoraj toliko (ali celo več) zanimanja kot njihovo delo. Po njeni tragični smrti so se začeli množično pojavljati njeni občudovalci, sledilci in oponašalci: skorajda bi lahko govorili o kultu Sylvie Plath.

Besedila za antologijo najkrajše slovenske pripovedi Na balkon visoke hiše je izbrala, uredila in s spremno besedo opremila ena največjih strokovnjakinj za sodobno slovensko prozo, Alojzija Zupan Sosič, profesorica za slovensko književnost na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete. Gre za prvo tovrstno antologijo v Sloveniji, ki jo določa kriterij kratkosti izbranih besedil.

»Ime mi je Alpha. Kot pevcu Alphi Blondyju. Ampak jaz nisem pevec. Tesar sem,« začenja svojo prvoosebno pripoved (anti)junak (proto)stripa, ki se v želji po boljšem življenju odpravi iz Abidžana na Slonokoščeni obali v Pariz, kjer ga že čakata prebegla žena in sin.

Prejšnje leto je na Berlinskem filmskem festivalu debitiral Berlin Alexanderplatz, ambiciozna adaptacija istoimenske romaneskne weimarske klasike. Nemško-afganistanski režiser Burhan Qurbani je predstavil triurno epopejo, ki si prizadeva izvorno zgodbo ubesediti v geopolitičnem in duhovnozgodovinskem kontekstu tega trenutka.

V zadnjem desetletju je pri nas izšlo precej slikanic s problemsko tematiko, tako izvirnih slovenskih kot prevedenih. Skorajda ni teme, ki se je avtorji ne bi lotili že v knjigah za najmlajše: fizična hendikepiranost, bolezni, duševne motnje, brezdomstvo, begunstvo, zasvojenost, različne oblike nasilja itd. Avtorski pristopi so precej različni, od bolj humornih do skrajno resnih, nekatere tovrstne slikanice so lahko po likovni in oblikovni plati tudi zelo inovativne.

Eden najpomembnejših sodobnih predstavnikov tako francoske kot svetovne literature Patrick Modiano je predvsem od leta 2014 naprej, ko je prejel Nobelovo nagrado za književnost, intenzivno prisoten tudi na slovenskem literarnem prizorišču. Speči spomini (Souvenirs dormants) iz leta 2017 so deveti avtorjev roman in ob kratkozgodbarski zbirki za mladino deseto v slovenščino prevedeno delo ter sedmo po prejeti nagradi.

Dejan Koban je pesniški aktivist v najširšem pomenu besede, avtor, ki torej ne piše le lastne (vse bolj angažirane) poezije, temveč (so)ustvarja tudi javni prostor poezije, v povezovanju gradi svojske inkubatorje za mlade pesnike_ce, pa naj bo to na Mladih rimah, v okviru skupine IGNOR ali kot selektor zbirke Sončnica, vsa nora od svetlobe pri Književnem društvu Hiša poezije. Na literarni sceni je nespregledljiv, a ne zaradi izpostavljanja, siljenja v ospredje, temveč zaradi širine njegovega delovanja, v katerem se očitno zrcali zanesen in poeziji scela predan duh.