Pot brez povratka

Sandrine Bessora in Stephane Barroux, Alpha. Prev. Mojca Medvedšek. Ljubljana: Založba VBZ, 2020

Iztok Sitar

»Ime mi je Alpha. Kot pevcu Alphi Blondyju. Ampak jaz nisem pevec. Tesar sem,« začenja svojo prvoosebno pripoved (anti)junak (proto)stripa, ki se v želji po boljšem življenju odpravi iz Abidžana na Slonokoščeni obali v Pariz, kjer ga že čakata prebegla žena in sin. Pri postaji Gare du Nord, kjer ima njegova svakinja frizerski salon. Pred pol leta se je zadolžil za dvanajst tisoč evrov, da sta lahko šla ilegalno v Francijo. Kajti vizuma ni dobil. Pa čeprav se je njegov ded med drugo svetovno vojno boril za svobodno Francijo in bil pri tem celo odlikovan. Ni imel francoskega državljanstva, četudi je bila Slonokoščena obala francoska kolonija. Bil je črnec. Kot njegov vnuk. In pravnuk, ki čaka v Parizu svojega očeta. Če je sploh prišel do tja. Kajti žena ga ni nikoli poklicala. Torej mora on k njima.

Proletarski pisatelj B. Traven (ok. 1890–1969) je pred slabim stoletjem v prvem delu znamenitega socialnega romana Mrtvaška ladja (1927) opisoval težave človeka brez dokumentov pri prestopanju meja. Od takrat se ni veliko spremenilo. Sploh pa ne na bolje. Zadnja izbira Travnovega (avtobiografskega) junaka je bila stara ladja, edina, na katero so ga sprejeli brez papirjev. Alpha brez vizuma ne more niti na ladjo. Ostane mu samo še pot čez Saharo. S sabo vzame zgolj najnujnejše. Nekaj denarja in obleke. In fotografijo žene Patience in sina Badiana. Ki jo med postanki kaže ljudem. Če so ju mogoče videli.

Popotniški strip ceste – pravzaprav bi mu bolj pristajala žanrska oznaka strip peska, saj v puščavi ni pravih cest, je pa zato toliko več peska, peščenih viharjev, vročine in žeje – je v Parizu izšel leta 2014, še pred migrantskim eksodusom in begunsko krizo. Francoski ilustrator Stephane Barroux (1965), ki je sicer večji del svojega otroštva preživel v severni Afriki, se je s stripom začel ukvarjati šele v zrelih letih. Po študiju umetnosti je v Parizu delal kot umetniški vodja različnih oglaševalskih agencij, v času bivanja v Ameriki pa se je posvečal predvsem grafičnemu oblikovanju in časopisni ilustraciji. Pri petinštiridesetih letih je narisal svoj prvi stripovski celovečerec On les aura! (kar bi lahko prevedli kot Dobili jih bomo!), vojaški dnevnik o mobilizaciji in prvih mesecih vélike vojne, ko so bili še vsi Francozi prepričani v hitro zmago. Risba z ogljem, ki z različnimi odtenki sivine doživeto pričara evforično grozečo in proti koncu vedno bolj morečo atmosfero, je kot nalašč za pričujočo pripoved. Barroux se je, tako kot njegov starejši kolega in vzornik Jacques de Loustal (1956), kalil skozi ilustracijo, zato v stripu ravno ni uporabljal govornih oblačkov, ki so bili obema vizualno odveč in sta tako krajši spremni tekst in dialoge raje pisala ločeno od slike, čeprav so sicer postavitev figur v prostoru ter kompozicija, naracija in jezik povsem stripovski. Pri nekaterih Loustalovih stripih je opazna precejšnja barvna sorodnost z angleškim slikarjem Davidom Hockneyjem (1937), medtem ko se Barroux s skromnim naborom osnovnih barv in grobo linijo pronicljivo posmehuje njegovi sentimentalni likovni podobi, s čimer je krog sklenjen.

Podobno formo in koncept uporabi tudi v Alphi. Na vsaki strani potopisnega dnevnika sta dve pravokotni sliki – redkokdaj je zgolj ena –, pod katerima beremo Alphovo osebno pripoved. Na začetku, ko protagonist razkriva vzroke in smisel potovanja, je tekst malce preveč gostobeseden, po uvodnih petnajstih straneh in začetku puščavske odisejade s staro lado nivo pa slika in besedilo zaživita v popolni simbiozi. Skicozna risba s črnim flomastrom je prvinsko surova in groba in osebe kljub okroglim linijam delujejo trdo. Stilizirani obrazi z minimalistično mimiko so čutni in zgovorni ter dovolj prepoznavni, čeprav so včasih samo nakazani. Skopi pejsaži so dopolnjeni s sivkastimi toni, ki se grozeče ovijajo okoli trpečih protagonistov. Barrouxov svet je namreč svet groze. Groze, ki se vpije v podobe, pa naj gre za osamljeno drevo na Aveniji afriške enotnosti, barakarsko taborišče v Kidalu ali neskončno prostranost Sahare – vse je srhljivo in moreče. Portret dečka z obrito glavo, ki se je staršema zlagal, da gre v šolo, zdaj pa se na ladini strehi pelje proti Maliju, spominja na taboriščnika iz Auschwitza.

Šofer jih pripelje do Gaa, mesta na obrobju puščave. Naprej do Alžirije se morajo znajti sami. Alpha je brez denarja in se zaposli v cementarni. Vsak dan prihajajo novi ljudje, ki bi radi prišli do Sredozemlja. Goljufivih prodajalcev in sleparskih tihotapcev, ki ponujajo prevoze in ponarejene potne liste, je skoraj toliko kot peska. »Laže zaslužen denar kot delo v cementarni,« si misli Alpha in se začne ukvarjati z novim poslom – tihotapstvom. Po osmih mesecih kupi star Volkswagnov kombi in vkrca osem beguncev. Ena od njih je mlada Abebi. Dve leti že čaka na prevoz do sredozemske obale. Denar za preživetje si lahko služi samo na en način. Kot ženska. Veliko dela in čisto je izmučena. Moški jo gledajo s prezirom, še posebno tisti, ki so jo najeli. Tik preden se odpravijo proti Kidalu, neka najstnica pripelje še sedemletnega bratca. Sama bo ostala v Gau. Rešiti mora mamo iz zapora. Pretresljiv je prizor slovesa, ko deček nikakor noče izpustiti roke svoje sestre. Po uri laži in solza končno vstopi v kombi. Ime mu je Augustin. Z Alphom bo ostal do konca. Zdaj se potovanje šele zares začne.

Interakcija med protagonisti je ob močni črni liniji in laviranem tušu koordinirana s posameznimi barvnimi ploskvami, ki se sem ter tja pojavljajo v slikah in poživljajo temačno atmosfero. Alphova rdeča majica, rumeni kanister za vodo ali vzorčasta Abebina obleka v živopisnih flomastrskih barvah pa nikakor ne izpadejo izumetničeno ali celo banalno, kot se kaj rado zgodi pri tovrstnih likovnih vložkih, temveč so povsem imanentni. Vizualno najbolj barvite pa so zadnje strani stripa, ki prikazujejo nočno plovbo s čolnom in se končajo s sončnim vzhodom nad obrisi kopnega kot simbolom obljubljene dežele. Barroux namreč poleg laviranega nanaša na sliko tudi različne barvne tuše, s katerimi naturalistično prikaže srhljivo golo morje z butajočimi valovi, ki se stapljajo s temačno modrino neba.

Alpha je nastal po resničnem liku, orjaškem in prijaznem črncu Togalu, ilegalcu brez dokumentov, ki je že osem let živel v Parizu. Barroux ga je spoznal nekoč v nekem umetniškem skvotu, kjer je nekaj časa delal in živel. Togal je imel službo, stanovanje in družino, vendar je v strahu pred policijo spal zdaj tu, zdaj tam. Tako je nekajkrat prenočil tudi v skvotu. Zjutraj, ko sta pila kavo, mu je pripovedoval o sebi. In o drugih. Takrat se je Barroux odločil, da bo narisal strip o afriških beguncih. Vendar ne o njem osebno, ampak o fiktivnem beguncu, ki bi bil lahko vsakdo izmed nas. »Pomislil sem, kaj bi jaz storil, če bi se rodil v Etiopiji ali Sudanu. Ravno tako bi emigriral! Še vedno je bolje, da te ubijejo na poti v boljše življenje, kot da umreš od lakote ali vojne v svoji deželi«, kajti »pet ali šest let potovanja je še vedno bolje kot gniti tukaj«, pravi skozi Alphova usta scenaristka Sandrine Bessora (1968), švicarsko-francoska pisateljica in antropologinja, ki ji je bila tematika pisana na kožo, saj ima po očetu tudi afriške korenine. Za roman Utrgajte me, čedni gospodiči … (Cueillez-moi jolis messieurs …) je dobila prestižno véliko nagrado črne Afrike. Z Barrouxom sta se spoznala na knjižnem sejmu. Najprej je bila malce skeptična do begunske tematike, pri kateri bi kaj lahko hitro padla v klišejsko opisovanje ljudi brez identitete, česar pa nikakor ni hotela. Njeni protagonisti imajo imena. In telefone. In znajdejo se, kakor se pač morejo. Tudi z lažmi, krajami, prevarami … Na vsak način pa hočejo priti iz podsaharske Afrike. Kot pravi pisateljica v stripu: »Nikoli ne veš, kaj te čaka na potovanju. Vsekakor pa veš, kaj te čaka, če se ne odpraviš: nič.«

Alpha na koncu pride v Pariz. Najde postajo Gare du Nord in po več dneh iskanja povsem po naključju tudi frizerski salon svoje svakinje. Vendar žene in otroka ni tam. Sploh nista prišla do Pariza. Verjetno sta umrla nekje na poti. Ampak Alpha ju še vedno čaka na železniški postaji. Dokler ga po dneh brezciljnega tavanja ne aretirajo in deportirajo. Nazaj v Afriko. Z letalom. Leto in pol je potreboval, da je prišel iz Abidžana v Pariz, zdaj pa se bo vrnil v manj kot devetih urah. In tam ga čaka … nič.

Eden najboljših in hkrati najbolj prezrtih stripov lanskega leta.

O avtorju. Iztok Sitar je risar stripov, ilustrator in karikaturist, poleg risanja pa se ukvarja tudi z zgodovino in teorijo stripa. Je avtor prve stripovske monografije pri nas Zgodovina slovenskega stripa 1927-2007.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kafka po Kupru

    Iztok Sitar

    Naslov pričujoče recenzije je povzet po avtorjevem predgovoru, v katerem bralcem uvodoma predstavi svoje prvo srečanje s Kafko in razloge, zakaj se je sploh odločil za stripovsko priredbo. Vsak risar seveda na književno delo, ki ga bo priredil v strip, gleda drugače. Eden najznačilnejših primerov so adaptacije kratkih zgodb Edgarja Allana Poeja, zagotovo enega med striparji najpriljubljenejših pisateljev, saj so izšle v kakšnih tristo različnih variantah.

  • Beli človek, črno srce

    Iztok Sitar

    »Ne morem dihati!« je zahropel George Floyd in izdihnil. Lani je brutalna smrt temnopoltega moža, ki so jo povzročili beli policisti v Minneapolisu, v Ameriki sprožila val protestov. Protirasistične demonstracije so se kot požar razširile po vsem svetu in začele so padati glave kipov kolonizatorjev. V Richmondu so protestniki zrušili južnjaškega predsednika Jeffersona Davisa, v Bostonu so obglavili Kolumba, v angleškem Bristolu so trgovca s sužnji Edwarda Colstona vrgli v morje, v Belgiji pa so protirasistični aktivisti z rdečo barvo polili več kipov zloglasnega kralja Leopolda II., odgovornega za smrt desetih do petnajstih milijonov ljudi.

  • SOS: Strip o seksu!

    Katja Štesl

    »In ko nehava govorit, rata vse skupi blazno resno,« skleneta aknasta novinca v eni izmed stripovskih anekdot v zbirki Fuč fuk francoske scenaristke Anne Baraou in risarke Fanny Dalle-Rive. Prevodna referenca na najstniško uspešnico Dese Muck Blazno resno o seksu najbrž ni naključna.

Izdelava: Pika vejica