Veličasten razgled z balkona

Alojzija Zupan Sosič (ur.), Na balkon visoke hiše: Antologija najkrajše slovenske pripovedi. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2020 (Kondor)

Veronika Šoster

Besedila za antologijo najkrajše slovenske pripovedi Na balkon visoke hiše je izbrala, uredila in s spremno besedo opremila ena največjih strokovnjakinj za sodobno slovensko prozo, Alojzija Zupan Sosič, profesorica za slovensko književnost na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete. Gre za prvo tovrstno antologijo v Sloveniji, ki jo določa kriterij kratkosti izbranih besedil. Urednica v vrhunski in razdelani spremni besedi razloži, da je naslov izbrala čisto na koncu, z njim pa je hotela doseči večpomenskost in da bi označil rojstvo nove antologije: »če si književnost predstavljamo kot ogromen prostor ali visoko hišo, […] je kratka pripoved tisti del hiše, ki nudi veliko razgleda in svobode vsem prebivalcem, hkrati pa tudi obiskovalcem. Je balkon, stičišče zunanjega in notranjega, subjektivnega in objektivnega in vsega, kar je v naši domišljiji […].« Antologija je zastavljena široko, saj ne prinaša le kratke proze, ampak gre za širši pojem kratke pripovedi, ki v sebi združuje tudi črtice, pravljice, pripovedke, povesti, basni ipd., prav tako pa ne ločuje med pripovedništvom za otroke in odrasle, kar ji daje prav poseben osvobojen nadih in jo hkrati dela dostopno za skoraj vse generacije. Tudi sicer je vključujoča in se zaveda vseh zunajliterarnih okoliščin, kar je za antologije redkost oziroma pogosto težavno. Pomen take antologije, ki se je je lotila ena največjih poznavalk slovenske proze (samo za ta namen je pregledala okrog 1000 knjig), je neopisljiv. Skozi posamezna besedila, ki med seboj delujejo ubrano, čeprav so »z vseh vetrov«, sploh pa skozi vrhunsko in razdelano spremno besedo, se jasno vidi, s kakšno strastjo in predanostjo je knjiga narejena, urednica na prisrčen način celo priznava, da se je morala »upreti skušnjavi zgodbene analize«, ki bi zajemala vsaj polovico strani razlage za vsako zgodbo. Tudi to je posebna sposobnost – kljub znanju in zmožnostim pustiti v največji možni meri spregovoriti le literaturi.

Antologijo otvarja besedilo Primoža Trubarja »Proti zidavi cerkva« iz leta 1558, sklene pa kratka zgodba Arjana Pregla »Po resničnih dogodkih« iz leta 2017. To pomeni, da 300-stranska knjiga zajema kar 459 let slovenske najkrajše pripovedi – povedano drugače, pogled z balkona ji seže od 16. do 21. stoletja. Največ besedil je pričakovano iz druge polovice 20. in z začetka 21. stoletja, ko se tudi objavlja veliko večje število knjig kot prej, vseeno pa se sprehodimo skozi mnoga obdobja, od reformacije in baroka prek realizma, moderne, dekadence, simbolizma, ekspresionizma in socialnega realizma do modernizma, postmodernizma in postrealizma. Antologija vključuje 102 avtorja in njihovih 119 kratkih pripovedi, praviloma po eno za vsakega, razen pri nekaterih, ki so priznani kot ustvarjalci kratke pripovedi. Nekaj je treba seveda povedati še o kriterijih, ki so, kot že omenjeno, res vključujoči. Ključno pa je, da so hkrati tudi jasni, tako da res ni dvoma o metodičnosti in premišljenosti izbire. Najbolj odločujoči kriterij je povezal kratkost (od pol do tri strani) in literarnost. Prav tako je morala biti zgodba izdana v knjižni obliki, posebno pozornost pa je urednica namenila pestrosti v vseh pogledih (časovna, generacijska, pokrajinska, spolna/spolska, literarnovrstna in žanrska) – tako je na primer od vseh izbranih četrtina žensk, pet je predstavnikov LGBT skupnosti. Zaradi vključujočih kriterijev je lahko zajela drugod spregledane in zamolčane. Razpon pripovedi je neverjeten – kdo bi si mislil, da so tako pisane in da jih je toliko; presenetile so celo urednico samo, ki zapiše, da je kvalitetnih zgodb veliko več, kot jih je bilo izbranih, »celo tiste, ki sem jih pri tretjem branju izločila, bi lahko sestavljale samostojno antologijo«. Gre za pravo zakladnico besedil, ki so po tonu, vsebini, jeziku tako raznolika, da se zdi, kot da ne samo z balkona kukamo na posebej razgibano panoramo, ampak da obenem pred očmi vrtimo še kalejdoskop.

Naslov antologije, ki sicer vzpostavlja analogijo z literaturo kot hišo, je pravzaprav vzet iz pripovedi »Pet bahačev« Lojzeta Kovačiča, ki je res ena najbolj iskrivih in zapomnljivih v celotni antologiji – tudi v najkrajši obliki se Kovačič ponovno dokaže kot mojster pisane besede. Besedila se v prvi fazi ločijo po tem, ali so klasična, tj. lepo tečejo od začetka do konca in imajo precej trdno zgodbo, ali gre za sodobne pripovedi, kjer naletimo na vrzeli, odprte konce in podobno. Zbir lepo pokaže, da lahko po prav vsaki poti in na razne načine nastane vrhunska proza; med branjem tako naletimo na kar nekaj velikanov pisane besede, med katerimi hočeš nočeš izstopa Ivan Cankar s svojim do potankosti izčiščenim jezikom in filigransko natančnostjo, ki prevzame. Tudi Srečko Kosovel začara s svojo idilično govorico, ki v podobah meji na pesniško. Najdemo tudi precej »ponarodelih« pripovedi, kot so prigode Butalcev Frana Milčinskega in živalske zgodbe Svetlane Makarovič, med stranmi pa se skriva tudi nemalo presenečenj, na primer zgodba o prebrisanem Ribničanu, ki prelisiči samega Luciferja, pod katero se podpisuje Dragotin Kette (sicer bolj znan kot pesnik). Prav tako se med branjem subtilno zavemo minevanja časa, saj se širše družbeno dogajanje močno zrcali v samih zgodbah, včasih vanje prav zareže. V tem oziru močno navduši zgodba »Srnica« Vide Brest, ki je tenkočuten in nepatetičen portret človečnosti in sočutja med grozotami druge svetovne vojne in zagotovo eden vrhuncev pričujoče antologije, nasmeji zgodba Frančka Rudolfa »Pred Namo«, ki nariše demonstracije proti nasilni zasedbi Češkoslovaške, ki jih vodita Smiljan Rozman in Kajetan Kovič, nespregledljivo zastopana pa so tudi osemdeseta z vsem (sub)kulturnim razvojem, ki jim pritiče. Poleg družbene note pa prevladujejo predvsem zgodbe »malega človeka«, ki bi jih lahko ločili na družinske prigode (obisk bolne babice, tečnarjenje za sladoled, prvo puhanje tobaka po zgledu očeta), prijateljske zadevščine od dogodivščin do razprtij, ljubezenske zaplete in službene zadeve, kjer najdemo največ (samo)ironičnega humorja, sploh v povezavi s pisateljskim poklicem. Ravno take, na videz nepomembne, drobne zgodbe so tisto, kar v rokah pravega mojstra zablesti v največjem sijaju. Največ je sicer realističnih zgodb, a zvrhana je tudi mera domišljije, nekaj je celo fantazijskih prvin, prav tako pa niso vsa besedila osredotočena le na zgodbo, temveč se nekatera s svojo snovjo ukvarjajo na bolj liričen ali razpoloženjski način. Skozi knjigo postane tudi nepreklicno jasno, kako bogat je slovenski jezik in koliko različnih leg, narečij in pristopov pozna, skozi kakšne spremembe je šel in kaj vse nam v praksi dopušča.

Glede na asortiment je neverjetno, kako hitro se antologija bere, saj ponuja veliko opomnikov, odkritij in presenečenj – na primer avtorje, pri katerih ne bi pričakovali kratke pripovedi, ali pa avtorje, ki so nam bili poprej popolnoma neznani. Urednica je opravila izjemno delo, ki mu ni ničesar očitati, saj je pri izbiri upoštevala vse možne vidike, razlago pa podala strnjeno in na koncu, skozi glavnino knjige pa je dala glavno besedo pripovedi, zaradi katere smo pravzaprav tukaj. In tako kot Miha Remec v svoji zgodbi zapiše, da »hiša čaka na obiskovalca«, tako ta knjiga z balkona opreza, kdaj se mimo oglasi bralec – zanj ima namreč pravo gostijo.

O avtorju. Veronika Šoster, rojena leta 1992 v Trbovljah, obiskovala I. gimnazijo v Celju. Leta 2014 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomirala iz primerjalne književnosti in bohemistike, leta 2017 je magistrirala na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno je doktorska študentka literarnih ved. Literarne kritike objavlja v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Mentor, Airbeletrina, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Povprečnost brez tragike

    Sanja Podržaj

    Dežni plašč je neizmerno šik modni kos, ki pri nošenju zahteva dobro mero elegance in določen stil – bodisi britansko protokolarni in monarhičen bodisi pariško boemski in anarhičen, kot pravi pripovedovalec zgodbe »Kdo sem, da bi ti lahko dajal nasvete«, ki pa ne premore ne enega ne drugega.

  • »Manj ko je bil, bolj je bil del tega sveta …«

    Ana Lorger

    Kadar živimo ponavljajoče se rutine vsakdanjega življenja, se nam svet okoli nas zdi banalen, pust in dolgočasen, a kadar o njem in skozenj spregovori literatura, se nam po navadi prikaže v drugačni, bolj zanimivi luči. In tako se vsakdanjik razpira tudi v kratkih zgodbah Marka Golje, ki tematsko zaobjemajo polje družinskega življenja, protagonisti so večinoma moški srednjih let ali celo malo starejši, v ospredje pa pripovedovalec, z nekaj izjemami, postavlja medsebojne odnose v malih, zasebnih življenjih preprostih ljudi.

  • Ta usodni predmet poželenja

    Jasna Lasja

    Slovenski prevod romana Dora in Minotaver: moje življenje s Picassom zaokroža trilogijo o odnosih treh slavnih parov umetnikov oziroma znanstvenikov, v kateri je priznana hrvaška novinarka in ena najuspešnejših ter najbolj prevajanih hrvaških pisateljic Slavenka Drakulić v obliki romansiranih biografij izpisala njihova zasebna življenja.

Izdelava: Pika vejica