Dejavna smrtnost glagola

Sylvia Plath, Ljubezenska pesem norega dekleta: zgodnje vrtnice poezije. Prev. Andreja Udovč. Ljubljana: Sanje, 2020

Silvija Žnidar

Verjetno ni pesnice, o kateri bi se toliko pisalo oziroma okoli katere bi se formiralo toliko raznoraznih diskurzov, kot se jih je okoli Sylvie Plath. Verjetno spada tudi med tiste avtorice, katerih življenje je pritegnilo skoraj toliko (ali celo več) zanimanja kot njihovo delo. Po njeni tragični smrti so se začeli množično pojavljati njeni občudovalci, sledilci in oponašalci: skorajda bi lahko govorili o kultu Sylvie Plath. Feminizem in psihoanaliza sta našla v njeni personi in pisavi hvaležno snov, raziskovalci in bralci so se vrgli v njeno življenjsko zgodbo, izčrpavali njeno biografijo »do amena«, obsesivno iskali vzporednice med njenim delom in osebnostjo, pri čemer je bil fokus predvsem na zbirki Ariel in na (deloma avtobiografskem) romanu Stekleni zvon. Ob tem se je zgodnjo poezijo Sylvie Plath pogosto postavilo na stranski tir. Pri nas je ta izšla lansko leto, pod naslovom Ljubezenska pesem norega dekleta: zgodnje vrtnice poezije in v prevodu Andreje Udovč. Da pustimo že tako »preganjanega« duha Sylvie Plath pri miru, se bomo tukaj v prvi vrsti posvetili njenim zgodnjim stvaritvam, ki si brez dvoma zaslužijo pozornost.

Pesniško delo Sylvie Plath večina literarne stroke umešča v strujo ameriške izpovedne poezije (confessional poetry), h kateri spadajo tudi prepoznavni avtorji, kot so Robert Lowell, Randall Jarrell, Anne Sexton, W. D. Sondgrass in John Berryman. Ti pisci so se s svojo poetiko odvrnili od »brezosebnosti«, formalnosti in težavnosti eliotovske nove kritike in modernizma, njihova pisava je temeljila na močnem (izpovednem) izrazu osebnih doživetij, spajanju javnega z zasebnim. Pri tem je šlo večinoma za poetično reprezentacijo močnih, bolečih čustev, travm, mentalnih zlomov, težavnih eksistenčnih situacij (od nesrečnih razmerij, ločitev, nasilja do alkoholizma, odvisnosti). Večina ustvarjalcev se je gibala v istih krogih in se med sabo poznala ter vzpodbujala, zanimivo je morda tudi dejstvo, da jih je kar nekaj med njimi umrlo zaradi samomora (Plath, Sexton in Berryman; Jarrell je poskus samomora preživel). Značilna za njihovo liriko je morda tudi »zrahljanost« strogega sloga, večja pripovednost in manjša dekorativnost pisave.

Sylvia Plath je sicer ena izmed tistih, katerih »izpovednost« (oziroma direktno ubesedovanje nekega čustvenega, doživljajskega izraza) je znotraj teksta bolj posredna, zakrinkana, skrita za močnim podobjem. Ali kot pravi sama avtorica v enem svojih intervjujev: »Mislim, da izhajajo moje pesmi neposredno iz čutnih in čustvenih izkušenj, ki jih imam, a […] verjamem, da je treba izkušnje nadzirati in manipulirati, tudi tiste najbolj strašne – kot so norost, prestajanje mučenja, takšne vrste izkušnje – in te izkušnje je treba manipulirati s poučenim in inteligentnim umom.« Čeprav se je specifičnost njene poezije dovršila v poznejšem delu, predvsem v (posthumno izdani) zbirki Ariel, pa že njene zgodnje pesmi odražajo vse značilnosti njene izoblikovane poetike ter se odlikujejo s slogovno kvaliteto in izbrušenostjo; avtorici je zagotovo uspelo ustvariti specifično in prepoznavno poetično mitologijo, posebno izrazje in imaginarij.

Nihanje med opolnomočenjem pesniškega subjekta in občutjem hromeče nemoči, različne manifestacije travm in norosti, upovedovanje, zaklinjanje in zatekanje k smrti, soočanje z iluzijami in deziluzijami, ujetost v represivno patriarhalno strukturo (in s tem v družinsko celico), zlomljeni intimni odnosi, občutek grozeče, temne prezence v življenju – vse to so topike in motivike, ki jih lahko razbiramo (že) v Zgodnjih vrtnicah. »Ljubezenska pesem norega dekleta«, po kateri je naslovljena zbirka, je pravzaprav reprezentativna za poezijo Sylvie Plath, saj spaja nesrečno, skorajda nevrotično obsesivno ljubezen, drsenje v sfere iracionalnosti in smrti ter somračno atmosfero in imaginarij (»Zaprem oči v smrt in ves svet potemni; / privzdignem veke, v rojstvo se odstre. / Prikazen v mislih si, se mi zazdi«). Je tudi prva izmed več vilanel v tem delu, ki ga zaznamujejo predvsem tradicionalne pesniške oblike in vezave besede (poleg vilanel se na primer srečamo tudi s sonetom, tercetom, svitanico in tako dalje). Pesmi so izrazito ritmične, posedujejo skorajda plesni, baladni ritem ter tako v nekaterih primerih izrisujejo intriganten kontrast k obteženi vsebini. Pri tvorbi lastnega izraznega jezika se pesnica pogosto zateka k močnim hibridnim podobam, vzetim iz narave, mitologije, pravljic in tako dalje.

Lahko bi rekli, da je Plath mojstrica liriziranja minevanja in smrti, ali kot pravi v zbirki Ariel: »Umirati / je umetnost, kot vse drugo. / To delam izjemno dobro.« Smrt nosi v njenem delu različne obraze oziroma se skriva za raznimi maskami. Slutnja minevanja preži izza večine pesmi, izza vsake v svetlobo potopljene podobe, zažira se v ležerno, brezskrbno razpoloženje, ki pozablja na temno prezenco pod vsako eksistenco, ali kot beremo v pesmi »Sonet času«: »V sivem avtu smrt gre bežno mimo nas, / opevamo pa neon in prezremo had.« Ugašanje življenja, prenikanje v drugo plast obstoja je lahko tudi nekakšen simboličen spust v notranjost, zapiranje v čisto, izolirano sebstvo ali pa v nekakšno poetično podzavest (»O reka, vidim pluti // globoko v tvojem srebrnem prelivanju / te velike boginje miru. / Kamen, kamen, utoni me na dno«). Ob tem se pesniški subjekt pogosto spaja z nočjo in snom, njegove »ure so poročene s senco«, če parafraziramo verz iz zbirke Kolos, razodeva se skozi temo, ki reprezentira nekakšno magično sfero obstoja in kreativnosti, medtem ko dan deluje grozeče, boleče razgaljajoče, uničujoče do (pesniške) magije. Ob branju se vzpostavlja doživetje, ki deluje kot somnambulna hoja skozi strašno, a čarobno noč. Poezija Sylvie Plath je tako na neki način »Perzefonina sestra« ali duša dvojčica, ki se, zaznamovana s smrtjo in snom, vselej vrača v mrak podzemlja, ki na neki način deluje kot zavetje pred realnim, neznosnim svetom (»In že se mi, pregnanci, ki zapuščamo / obokani svod spanca, vračamo domov, / v podzemno grobniško metropolo, / ki boči se vzdolž miselnih mostov«; ter: »V vrtovih se zbujajo spalci, / obdani do grla z nesnago, / in v jutru njih ječar zlati / požene mučilno napravo«). Marsikatera pesem Sylvie Plath se lahko bere tudi kot nokturna, razbita pravljica, nekatere s svojimi naslovi in motivi same jasno aludirajo na svojo žanrsko inspiracijo (npr. »Sinjebradec« in »Pepelka«). Pri tem pa tekst sicer izhaja iz osnovnih specifik dane pravljice, a jih nato popelje na drugo raven, jim pripne drug pomen, ki napotuje na razbit urok pravljične sreče, na zbujanje v grenko spoznanje.

V zbirki in nasploh celotnem opusu Sylvie Plath lahko razbiramo tudi komentar na življenje žensk v njenem času (petdeseta, zgodnja šestdeseta leta), odpor do struktur patriarhata ter nekakšen ambivalenten odnos do moških figur (od oboževanja do odpora). Pesem »Družinsko srečanje« bi tako lahko brali kot svojevrstno kritiko družinskih odnosov, pri čemer »izpovedovalka« pesniške vsebine zatira svojo identiteto in se skriva za (sprejemljivo) masko, da lahko ustreza predpisanim normam vedenja. Spet na drugem mestu najdemo (v spregi s tematiko psihiatričnega zdravljenja) like žensk, načete od neuresničenih, praznih sanj, posameznice, ki so se upehale pod ideali (žene, družine), ki jih je postavljal njihov čas, in so zdaj zreducirane na izčrpano bolnišnično persono: »Strpane v kletke iz umetelno napihanega stekla / ženske čakajo kot prhutajoče / zamorjene skobčevke, obračajoč strani / revij v elegantnem dolgočasju, / in sanjajo o kakšnem osupljivem temnem moškem, / ki bi vdrl v prizor in uprizoril / kičast čudež, ki bi od kdove kod se vzel / in kot ropar jim ugrabil domišljijo: / opoldne se k njim na obisk anemični možje zvrstijo.« V pesmi »Sonet Evi« lahko uzremo sliko seciranja ženske podobe, njene zunanje lupine, pri čemer tekst razteleša njeno notranjost, ki jo določa lastna omejenost, nesvoboda, ukleščenost v družbene vzorce: »Pomisli, da bi strl kost lobanje, / kot uro bi razsul; raztreščil bi / jo med jeklenimi dlanmi; dejanje, / ki naplavi razbitine protislovnosti. // To bila je ženska: romance njene / in slepila ukleščeni med diske, / zobce, bedaste mehanske sheme, / neizrečene miselne navotke.« Ponekod se pesnica spopada z lastno poetiko, z lastno vlogo ustvarjalke, izraža dvome in negotovosti, raziskuje svojo vlogo znotraj jezika, s katerim »upravlja« (na primer v pesmi »Avtorica«), spet drugje pa se kaže kot čarodejka, »maginja jezika«, močna v svoji drži in odločnosti, v svojem rokovanju z besedami, prividi, iluzijami. Vsekakor se v nekaterih pesmih izkristalizirajo obrisi mogočne, veličastne ženske, ki najde pozneje svoj »grozoviti« izraz v Gospe Lazar. Takšen primer je recimo sonet Evi, ki se spušča po stopnišču: »Rdeče poje vrtnica ti v bujnih las spletišču: neusahljivo kroži kri, če je srce goreče. / (Ponosno stojiš na polžastem stopnišču).« Pesem je konotativno večplastna, v središče postavlja skorajda mitično žensko, rajsko Evo, sredi neumornega toka časa in neznanske gmote celotnega univerzuma. Seveda se ne izognemo niti pri interpretacijah Sylvie Plath tako izpostavljenemu liku očeta oziroma mogočnega moža. Zdi se, kot da je pesniški glas pogosto zavezan nekakšnemu kompulzivnemu malikovanju moške figure, in čeprav latentno prezira takšno ravnanje, se k temu zaradi neke globlje, blazne nuje vselej vrača, išče svoje temne idole: »Drugega moža, ki smehljajoči veličini kraljev bo rivaliteta, / poišči mi, o veter, ki na vse strani neba si razdivjan: / pik čebel me je prikrajšal za očeta, / ki je zaničeval preteč tikatak vremenskega obeta.«

Zgodnja poezija Sylvie Plath je, ne glede na njeno kasnejšo mojstrovino Ariel že izjemno zrela, konsistentna, pozna svoj izraz. Njen jezik se že tekoče spaja s pomenskimi linijami. To je poezija, če se izrazimo z besedami pesmi »Mimobežnost«, ki je »utesnjena / v dejavno smrtnost glagola«. V tekstih Sylvie Plath je namreč vselej na delu neka (večkrat mučna) dialektika, nihanje med raznimi skrajnostmi, kontrasti, enigmatične podobe s svojo večpomenskostjo napotujejo v različne smeri, ohranjajo neki osnoven nemir. Jezik se razodeva kot jezik nuje, občasno nevrotičen, ki hkrati deluje proti sebi in se usmerja navzven, ki vselej generira neko neusahljivo napetost. Vsekakor pa se je Plath s svojimi upodobitvami ženske, zaprte v lastni notranji in boleč prostor (ki išče svoj izraz), ter s svojimi ubeseditvami in zaklinjanji smrti izkazala kot velika naslednica pesnic, kot sta bili Emily Dickinson in Christina Rossetti. In Ljubezenska pesem norega dekleta stoji na začetku njene ikonične poezije, naznanja lirično veličino, ki še prihaja.

O avtorju. Silvija Žnidar, rojena v novembru, je diplomirana literarna komparativistka ter umetnostna zgodovinarka. Podiplomski študij nadaljuje na primerjalni književnosti.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kdo je danes glavni

    Gaja Kos

    Staršem je gotovo dobro znana faza »Bom sam!« / »Bom sama!«. Ko si v največji naglici, si bo otrok poskušal sam zavezati čevlje, in ko si ravno vse posesal, se bo sam lotil stresanja kosmičev v skodelico … Kaj pa drugega!

  • Sanjačevo slovo od izsanjane dežele

    Jasna Lasja

    Pravijo, da je v Peterburgu pomlad. Kaj res? No, morda pa res. Vsi spomladanski znaki so tu. Polovica mesta ima gripo, druga polovica pa vsaj smrka, če ne drugega. Takšni darovi matere narave prepričljivo pričajo o njenem preporodu. Torej imamo res pomlad! Tradicionalni čas ljubezni!

  • Kdaj se ti je nazadnje kdo nasmehnil?

    Lija Gantar

    Med sirotišnico za klone, vojsko zbirateljev kuščarskih figuric in angeli, ki grabijo oblake, je letenje le ena izmed številnih čudovito bizarnih možnosti, ki jih izraelski pisatelj Etgar Keret ponudi v triindvajsetih kratkih zgodbah svoje najnovejše zbirke.

Izdelava: Pika vejica