Konci, takšni in drugačni

Kai Lüftner in Katja Gehrmann, Za vedno. Prev. Alenka Veler. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2020

Gaja Kos

V zadnjem desetletju je pri nas izšlo precej slikanic s problemsko tematiko, tako izvirnih slovenskih kot prevedenih. Skorajda ni teme, ki se je avtorji ne bi lotili že v knjigah za najmlajše: fizična hendikepiranost, bolezni, duševne motnje, brezdomstvo, begunstvo, zasvojenost, različne oblike nasilja itd. Avtorski pristopi so precej različni, od bolj humornih do skrajno resnih, nekatere tovrstne slikanice so lahko po likovni in oblikovni plati tudi zelo inovativne. Seveda tudi tema smrti slikanicam ni tuja in tudi pristopi k njej so raznoliki. V nekaterih knjigah se z njo srečajo živalski junaki, v drugih človeški; v nekaterih otroku umre hišni ljubljenček, v drugih bližnji družinski član; v tretjih ne umre nihče, a vseeno govorijo o smrti. In potem je tu še Knjiga o smrti, nenavadna slikanica švedske avtorice Pernille Stalfelt, ki niza bolj in manj resne in zaresne informacije o smrti, in to v kombinaciji z na videz neambicioznimi ilustracijami počne na precej bizaren način. Na temo smrti izstopa tudi ferska slikanica Sploščeni zajec, v kateri pes in podgana nekega dne naletita na mrtvega zajca in ne vesta prav dobro, kaj bi z njim storila. Tuhtata in tuhtata, dokler se jima ne utrne nenavadna ideja … Ta slikanica je – presenetljivo – na trenutke celo prav zabavna, predvsem pa odpira množico vprašanj, a z odgovori ni radodarna. Vsekakor za vse slikanice, ki se lotevajo problemskih tem, velja naslednje – ne zadostuje, da jih preberemo, o njih se moramo tudi pogovarjati. Odlična za pogovor in medgeneracijsko branje je na primer Vprašanje za babico Nine Mav Hrovat in Marte Bartolj, v kateri nihče ne umre, a vnuk v skrbi, da se to ne bo zgodilo prekmalu, neprestano sprašuje babico, kdaj bo umrla, ona pa mu vztrajno odgovarja, da zdaj za to še nima časa (speči mora palačinke, vozit se gresta s kolesom itd.).

Slikanica Za vedno je bolj klasična, tako po vsebini kot po podobi, a to nikakor ne zmanjšuje njenega pomena ali moči. Ustvarila sta jo nemška avtorja, Kai Lüftner, ki je ob pisateljskem poklicu tudi glasbenik in režiser in se slovenskemu bralcu predstavlja prvič, ter Katja Gehrmann, ki smo jo imeli priložnost spoznati že v dveh simpatičnih slikanicah (Medved in mali in nedavno v knjigi Morski konjički so razprodani) in je za svoje delo na bienalu v Bratislavi prejela zlato jabolko, kar je doslej uspelo dvema slovenskima ilustratorkama, Mariji Luciji Stupica in Alenki Sottler. Deček Egon svojo prvoosebno pripoved začne nekoliko skrivnostno, s trditvijo, da ni zdaj nič več tako, kot je bilo, a že po naslednjem obratu strani se skrivnostnost razblini in pred bralcem je le še kruta resničnost: »Ime mi je Egon in sem izgubil očeta.« Če morda otroškemu bralcu še ni povsem jasno, kaj pomeni, da ga je izgubil, odraslemu je, saj nas zraven besedila pričaka podoba očeta brez las v bolniški postelji. Vsi dvomi pa so tudi za najmlajše odpihnjeni na naslednji, dvostranski ilustraciji, ki prikazuje pogreb in je brez besedila, tako kot je na pogrebih običajno tišina. Egon v nadaljevanju izpostavi, da je očeta izgubil »za vedno«, in se sooča s težo teh dveh besedic in (njuno) dokončnostjo. Sledijo opisi odzivov okolice (deček ljudi razvrsti v tri kategorije: šepetalci, šaljivci in ljudi brez besed) in njegovih lastnih občutij: »Včasih se počutim, kot da bi padal. In to padanje se ne neha.« A zaključi vendarle bolj optimistično, v besedicah »za vedno« pa zmore najti tudi nekaj pozitivnega: »Očka je vedno z mano. Ne samo na moji najljubši fotografiji. Ne samo v mojem srcu. Sam sem očka. Vsaj majhen košček. ZA VEDNO.«

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nekaj pisem, cel svet

    Gaja Kos

    Založbe Chiara doslej nisem povezovala s knjižnim programom za otroke ali mladino, morda še najbolj s priročniško literaturo. A kot kaže prelet njihove spletne strani, se nekaj naslovov pojavlja tudi s tega literarnega področja, med njimi še posebej pade v oči knjižica Pisma Božičku, ob kateri sem zastrigla z ušesi že zaradi imen na platnici – avtorja sta namreč uveljavljena in nagrajevana domača pisateljica in ilustrator, Janja Vidmar in Peter Škerl.

  • Štosersko-divjaški zalogaj

    Gaja Kos

    Graščina ima v rodni Franciji kar dvajsetletno tradicijo, snovalca scenarijev pa sta Lewis Trondheim, veliko ime (no, pravzaprav psevdonim) francoskega stripa, tudi ustanovitelj najvplivnejše francoske neodvisne strip založbe L’Associacion, in Joann Sfar, sicer tudi romanopisec in režiser.

  • Zakaj bi imel glavo, če imaš žabo, slona in druge?

    Gaja Kos

    Kaj se zgodi, če uho izgubi glavo? »Brez glave je uho povsem izgubilo glavo.« Logično! Protagonist avtorske slikanice estonske ustvarjalke Piret Raud je torej uho, … →

Izdelava: Pika vejica