Konci, takšni in drugačni

Kai Lüftner in Katja Gehrmann, Za vedno. Prev. Alenka Veler. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2020

Gaja Kos

V zadnjem desetletju je pri nas izšlo precej slikanic s problemsko tematiko, tako izvirnih slovenskih kot prevedenih. Skorajda ni teme, ki se je avtorji ne bi lotili že v knjigah za najmlajše: fizična hendikepiranost, bolezni, duševne motnje, brezdomstvo, begunstvo, zasvojenost, različne oblike nasilja itd. Avtorski pristopi so precej različni, od bolj humornih do skrajno resnih, nekatere tovrstne slikanice so lahko po likovni in oblikovni plati tudi zelo inovativne. Seveda tudi tema smrti slikanicam ni tuja in tudi pristopi k njej so raznoliki. V nekaterih knjigah se z njo srečajo živalski junaki, v drugih človeški; v nekaterih otroku umre hišni ljubljenček, v drugih bližnji družinski član; v tretjih ne umre nihče, a vseeno govorijo o smrti. In potem je tu še Knjiga o smrti, nenavadna slikanica švedske avtorice Pernille Stalfelt, ki niza bolj in manj resne in zaresne informacije o smrti, in to v kombinaciji z na videz neambicioznimi ilustracijami počne na precej bizaren način. Na temo smrti izstopa tudi ferska slikanica Sploščeni zajec, v kateri pes in podgana nekega dne naletita na mrtvega zajca in ne vesta prav dobro, kaj bi z njim storila. Tuhtata in tuhtata, dokler se jima ne utrne nenavadna ideja … Ta slikanica je – presenetljivo – na trenutke celo prav zabavna, predvsem pa odpira množico vprašanj, a z odgovori ni radodarna. Vsekakor za vse slikanice, ki se lotevajo problemskih tem, velja naslednje – ne zadostuje, da jih preberemo, o njih se moramo tudi pogovarjati. Odlična za pogovor in medgeneracijsko branje je na primer Vprašanje za babico Nine Mav Hrovat in Marte Bartolj, v kateri nihče ne umre, a vnuk v skrbi, da se to ne bo zgodilo prekmalu, neprestano sprašuje babico, kdaj bo umrla, ona pa mu vztrajno odgovarja, da zdaj za to še nima časa (speči mora palačinke, vozit se gresta s kolesom itd.).

Slikanica Za vedno je bolj klasična, tako po vsebini kot po podobi, a to nikakor ne zmanjšuje njenega pomena ali moči. Ustvarila sta jo nemška avtorja, Kai Lüftner, ki je ob pisateljskem poklicu tudi glasbenik in režiser in se slovenskemu bralcu predstavlja prvič, ter Katja Gehrmann, ki smo jo imeli priložnost spoznati že v dveh simpatičnih slikanicah (Medved in mali in nedavno v knjigi Morski konjički so razprodani) in je za svoje delo na bienalu v Bratislavi prejela zlato jabolko, kar je doslej uspelo dvema slovenskima ilustratorkama, Mariji Luciji Stupica in Alenki Sottler. Deček Egon svojo prvoosebno pripoved začne nekoliko skrivnostno, s trditvijo, da ni zdaj nič več tako, kot je bilo, a že po naslednjem obratu strani se skrivnostnost razblini in pred bralcem je le še kruta resničnost: »Ime mi je Egon in sem izgubil očeta.« Če morda otroškemu bralcu še ni povsem jasno, kaj pomeni, da ga je izgubil, odraslemu je, saj nas zraven besedila pričaka podoba očeta brez las v bolniški postelji. Vsi dvomi pa so tudi za najmlajše odpihnjeni na naslednji, dvostranski ilustraciji, ki prikazuje pogreb in je brez besedila, tako kot je na pogrebih običajno tišina. Egon v nadaljevanju izpostavi, da je očeta izgubil »za vedno«, in se sooča s težo teh dveh besedic in (njuno) dokončnostjo. Sledijo opisi odzivov okolice (deček ljudi razvrsti v tri kategorije: šepetalci, šaljivci in ljudi brez besed) in njegovih lastnih občutij: »Včasih se počutim, kot da bi padal. In to padanje se ne neha.« A zaključi vendarle bolj optimistično, v besedicah »za vedno« pa zmore najti tudi nekaj pozitivnega: »Očka je vedno z mano. Ne samo na moji najljubši fotografiji. Ne samo v mojem srcu. Sam sem očka. Vsaj majhen košček. ZA VEDNO.«

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Družinske podobnosti in razlike

    Gaja Kos

    Botrovo darilo je slikanica, ki ob desetletnici opozarja na projekt Botrstva in ga tudi podpira, saj gre del od nakupa knjige prav pogramu, ki je nastal pod okriljem Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje. Njegov namen je pomoč otrokom in mladostnikom, ki so v materialni stiski, da vendarle lahko razvijajo svoje talente in se ukvarjajo s prostočasnimi dejavnostmi, ki jih veselijo.

  • Zabaven trk živih in živih mrtvecev

    Gaja Kos

    Sfar, pomembna figura novega francosko-belgijskega stripa, pa tudi romanopisec in režiser, nagrajevan in prevajan, tudi slovenskemu bralcu nikakor ni neznan; pred kratkim je njegovo ime zazvenelo ob Graščini, še prej ob zabavnih stripih o Merlinu itd. Vampirček gre v šolo, ki je izšel v sozaložništvu Zavoda Stripolis in Mladinske knjige, pričenja novo zbirko Stripeki, ki je še en dokaz, da je strip (za vse starostne kategorije) pri nas vse bolj prisoten in – upati je – tudi zaželen in bran.

  • Življenje kot pravljica

    Gaja Kos

    Čeprav je knjiga Pravljično potovanje Hansa Christiana Andersena prevedena in je prvič izšla v Švici (iz nemščine jo je pretočila Neža Božič), je vsaj napol slovenski izdelek: besedilo avstrijskega publicista in pisatelja ter sodelavca Avstrijskega radia je namreč s podobami oplemenitila naša ilustratorka Maja Kastelic, ki je nasploh izjemno mednarodno dejavna in iskana.

Izdelava: Pika vejica