Mladostna sla po svobodi na hrumečih motorjih, trave polni žepi oguljenih kavbojk in v nedosežno prihodnost postavljeni postindustrijski obeti neskončnega napredka zapolnjujejo štiri poletja francoske periferije v drugem romanu Nicolasa Mathieuja.

Z izjemo zgodb, objavljenih v zbirki Zgodbe s Kube (KUD Sodobnost International, 2007), so Hladne zgodbe prvo v slovenščino prevedeno delo kubanskega pisatelja Virgilia Piñere (1912–1979) in tako predstavljajo pisateljevo prvo srečanje s slovenskim kulturnim prostorom.

»jaz sem / tekst sploh / ko govorim // s tabo / na poti / v govor/ico // not čist not / sem / jaz«, piše Ana Pepelnik v svoji najnovejši pesniški zbirki z naslovom Treš. In ravno »primat« govorice, njeno ozaveščanje, njena pozicioniranost v ospredje, razstavljanje, sestavljanje in preigravanje jezika v raznih pomenskih, poetskih kontekstih, je (najbolj) razpoznavna karakteristika te zbirke.

Po nedavno izdanem romanu Nove definicije ljubezni (Mladinska knjiga, 2020) se slovensko-francoska pisateljica Brina Svit predstavlja z novim delom. Podobno kot prejšnje, in kot dela od romana Moreno (Cankarjeva založba, 2003) naprej, je tudi avtobiografsko izpisana pripoved Ne želi si lahke poti najprej izšla v francoskem jeziku – avtorica od leta 1980 živi v Parizu –, nato pa v slovenskem.

Pri založbi KUD Sodobnost International že nekaj časa skrbijo za to, da v slovenščini dobivamo zanimive baltske in skandinavske avtorje in ilustratorje (in seveda še kakega drugega!), tokrat pa so k nam pripeljali turško knjigo, in sicer slikanico Črta.

Poezijo Esada Babačića od samih začetkov zaznamuje posebno občutje. Na eni strani imamo navidezni nihilizem in na drugi vitalizem, ki drug drugega pogojujeta; na eni strani praznino in na drugi polnost, ki sta ena brez druge nepogrešljivi in se medsebojno prežemata; na eni strani svetlobo in na drugi temo.

Dežni plašč je neizmerno šik modni kos, ki pri nošenju zahteva dobro mero elegance in določen stil – bodisi britansko protokolarni in monarhičen bodisi pariško boemski in anarhičen, kot pravi pripovedovalec zgodbe »Kdo sem, da bi ti lahko dajal nasvete«, ki pa ne premore ne enega ne drugega.

Kadar živimo ponavljajoče se rutine vsakdanjega življenja, se nam svet okoli nas zdi banalen, pust in dolgočasen, a kadar o njem in skozenj spregovori literatura, se nam po navadi prikaže v drugačni, bolj zanimivi luči. In tako se vsakdanjik razpira tudi v kratkih zgodbah Marka Golje, ki tematsko zaobjemajo polje družinskega življenja, protagonisti so večinoma moški srednjih let ali celo malo starejši, v ospredje pa pripovedovalec, z nekaj izjemami, postavlja medsebojne odnose v malih, zasebnih življenjih preprostih ljudi.

Slovenski prevod romana Dora in Minotaver: moje življenje s Picassom zaokroža trilogijo o odnosih treh slavnih parov umetnikov oziroma znanstvenikov, v kateri je priznana hrvaška novinarka in ena najuspešnejših ter najbolj prevajanih hrvaških pisateljic Slavenka Drakulić v obliki romansiranih biografij izpisala njihova zasebna življenja.

Pantićeva naloga je nadvse ambiciozna in zahtevna: pokazati, kako so različne umetniške tehnike od nekdaj v službi določene politične ideologije, materialnih vidikov produkcije in družbenih razmerij, ne glede na to, ali je šlo za antiko, impresionizem ali (post)modernizem.