»Manj ko je bil, bolj je bil del tega sveta …«

Kadar živimo ponavljajoče se rutine vsakdanjega življenja, se nam svet okoli nas zdi banalen, pust in dolgočasen, a kadar o njem in skozenj spregovori literatura, se nam po navadi prikaže v drugačni, bolj zanimivi luči. In tako se vsakdanjik razpira tudi v kratkih zgodbah Marka Golje, ki tematsko zaobjemajo polje družinskega življenja, protagonisti so večinoma moški srednjih let ali celo malo starejši, v ospredje pa pripovedovalec, z nekaj izjemami, postavlja medsebojne odnose v malih, zasebnih življenjih preprostih ljudi. Najnovejša Goljeva zbirka Prepozno, pozneje torej naprej razvija teme, v katere je pisatelj zagrizel že v svojem prvencu kratkih zgodb z naslovom Morda.

Zbirka je sestavljena iz dvanajstih zgodb in bonusa treh dodatnih zgodb, ki se vsebinsko dobro vklapljajo v osnovni nabor. Vse povezujejo teme, kot so smrt, zakonsko življenje in preseganje dolgočasnega vsakdanjika, vendar nekatere slogovno in vsebinsko izstopajo s subtilnimi nenavadnimi in bizarnimi elementi, kar zbirko dela bolj dinamično. Prepozno, pozneje odslikava svet, v katerem ljudje niso zmožni reflektirati svojih odnosov, predvsem znotraj zakonske skupnosti, kar jih na koncu privede do točke, ko se za reševanje konfliktov res zdi prepozno. Kot bi protagonisti ves čas lovili že zamujen vlak in ga ujeli šele takrat, ko v verigo dogodkov poseže nekaj zunanjega. Od tod naprej se liki vračajo v iste vsakdanje tirnice, vendar malo drugače, ali pa v življenju odprejo novo poglavje oziroma se odločijo za smrt.

Najpogostejši lik, ki se pojavlja v številnih zgodbah zbirke, je odsotni oče, ki svojega sina ali ženo vedno znova razočara. Je neodgovoren, zamuja, pozablja, ne briga se za vzgojo otrok, kaj šele za gospodinjstvo, zapira se v svoj notranji svet in je velikokrat zelo pasiven. Zahteva po idealnem očetu se tako v zgodbah »Potovanje s sinom« in »Potovanje s tastarim« simbolno razreši z nepričakovanim dogodkom oziroma globoko, iskreno izpovedjo, na ta način pa se očetovska figura prikaže kot junaška, drugačna, z njenim vznikom se slaba pretekla dejanja izbrišejo. S tem nam sicer pripovedovalec ponuja arhetip moškega junaka, a istočasno to moškost, ki se mora vedno znova dokazovati, postavlja pod vprašaj. Želja po dokazovanju in preseganju vsakdanjih nepopolnosti se izkaže za temeljno frustracijo protagonistov, kar proizvaja občutek krivde in nezmožnost razreševanja notranjih konfliktov. Marko Golja prepričljivo ujame to notranjo razklanost moškega jaza med nenehno težnjo po tem, da bi bil heroj, in nezmožnostjo prevzemanja odgovornosti za lastna dejanja. Avtor to temo samonanašalno izčrpa v zgodbi »Na začetku sta bili besedi«, kjer študent primerjalne književnosti argumentira, zakaj je junak nujen za filmsko fabulo, v zgodbi »O potovanju s starcem in volkovi« pa to junaškost pripoveduje znotraj mističnega sveta.

Če so ženski stranski liki večinoma stvarni, skrbni in zmožni sami v svoje življenje vnesti spremembe, sprejeti radikalnejše odločitve in odpreti novo poglavje v življenju, pri moških želja po nečem novem in drugačnem vznika predvsem skozi pogovore in na idejni ravni. Deloma komični prizori starejših moških, ki na pivu sanjarijo o potovanjih ali pa nostalgično obnavljajo pretekle dogodivščine, so sicer zelo pristni, vendar precej statični in manj zanimivi, posledično zato, ker so verjetno bolj namenjeni avtorjevi generaciji, mlajša generacija bralk in bralcev pa se z njimi teže identificira. Nasproti tem stojijo tematsko močnejše zgodbe, ki mejijo na svet popolne fikcije in se prepletajo s sanjskim in nadnaravnim. Ena izmed bolj izstopajočih zgodb, v kateri se utečeni tokovi dogodkov prepletajo z elementi bizarnega, je »Zgodbica za lahko noč«, kjer preprost moški deloma nadaljuje svoje sanje v budnem stanju, simboli, ki so se mu prikazovali, ko je spal, se pojavljajo sredi belega dne. Smrt, iz katere se je v sanjah prebudil, se v realnem svetu zaključi z resnično smrtjo. Predvsem gre za smrt malega, nepomembnega človeka v svetu, o obeh pripovedovalec zapiše: »Svet in njegovo počutje sta si postala nekako podobna, eno. Manj ko je bil, bolj je bil del tega sveta in bolj je obstajal.«

Antijunaki, ki ponekod spominjajo na kafkovske uradnike, majhni in nevidni ljudje, ki vseskozi »lezejo vase«, se zdijo notranje mrtvi, vse dokler ne izvedejo lastne simbolne smrti in zaživijo na novo, v kar jih po navadi prisili zahteva zunanjega sveta; v zgodbi »Apokalipsa 2.4« je to celo grožnja konca dejanskega sveta, v zgodbi »… dokler vaju smrt ne združi …« pa sprememba pomeni samomor, ki ga skupaj stori nikoli poročeni par. Zgodba spominja na Sedmi kontinent Michaela Hanekeja, film, v katerem smo ves čas prepričani, da bo družina odpotovala v Ameriko, a se zgodba razplete v popolnoma drugačno smer. Tudi v Goljevi pripovedi skoraj do zadnje strani tuhtamo, kakšno odločitev sta sprejela nesojena zakonca, kar zgodbo dela napeto in rahlo misteriozno.

Čeprav Golja opisuje življenja malih ljudi in starejših poročenih parov, ne moremo spregledati političnih konotacij, ki jih avtor subtilno vnaša med razplete in zaplete dogodkov. Z zgodbami tako zajame duha časa, ki je prepreden z nacionalističnim in rasističnim diskurzom desnice, vprašanji svobode in meja, neoliberalne politike in kapitala, ki ljudi spreminja v potrošnike informacij in produktov, na medosebni ravni pa jih popolnoma odtujuje. Tak primer je tudi zgodba »Izdajalka in izdajalec«, kjer se zakonca nevede na protestu znajdeta na nasprotnih bregovih. Ona, ki se bori za svoje ženske pravice, on, ki brani meje, tako državne kot tudi tiste začrtane v razliki med moškim in žensko. Tako se javni prostor pretaplja v prostor zasebnega, razklanost v odnosu se pozunanji v skandiranju na ulici. V tem kontekstu nam avtor poda vzorčni primer, kaj vse se mora zgoditi, da se moški, ki živi mirno zakonsko življenje, odloči, da bo odšel na mejo in paradiral vzdolž nje ter tako Slovence zaščitil pred begunci. Osamljenost, ki se zdravi skozi nestrpno pisanje na spletnih forumih in z branjem novic, se razvije v strah, ta pa eskalira v sovraštvo in nasilje. Nasprotno se njegova žena čuti nagovorjeno z druge strani: njuna hči se zaradi zaprtih meja, ki je rezultat protikoronskih ukrepov, zelo težko vrne domov, izključevanje zato obrne na lastno izkušnjo matere, žene in gospodinje. Meje razume kot krivične. Pri obeh zakoncih odločitev za politični angažma izhaja iz njunega tesnobnega stanja in osamljenosti, oboje pa je rezultat splošne politične klime in kolektivne histerije. Podobno zgodba »Žrtvice in žrtev«, ki nagovarja stanovanjsko problematiko in problem starostnikov, zelo dobro prikaže tesnobo stare gospe zaradi neke absurdne politične odločitve. Zahteva vlade, naj stare lastnike stanovanj preselijo v skupne domove, povzroči kolektivno histerijo. Prav ta zunanja prisila, ki povzroča tesnobo, je spet povod, da se babica poveže s svojim vnukom in se zato kmalu ne počuti več tako osamljeno. V skupnem boju proti tesnobi pa se povežejo tudi vaščani Doljnega Dola v zgodbi »Ne vrag, le sosed bo vojak«, v kateri se spravijo na beštijo, ki je ob reki poškodovala deklico Angelco. Beštija, ki v zgodbi ostaja nedefinirana, je personifikacija strahu pred neznanim, vendar lahko sklepamo, da gre spet za problematiziranje mentalitete vaščanov na obmejnih območjih Slovenije, ki jih valovi migracij neizmerno plašijo.

Kratke zgodbe Marka Golje odslikavajo svet, v katerem bivajo povprečni posamezniki, obsojeni na nezadovoljstvo in sivino v družinskih celicah in medpartnerskih odnosih, kar lahko razumemo kot kritiko individualizirane, heteronormativne zahodne družbe, v kateri se alternativa zdi nemogoča, refleksija pa vedno znova prepozna. Ta kalejdoskop ornamentov, ki se povežejo v skupen, s tesnobo preplavljen svet, odslikava duh našega (koronskega) časa in opozarja, da so naša zasebna življenja vse prej kot banalna; so rezultat politične klime, družbene zahteve po normativnem ali normalnem in vozlišče oblastnih razmerij ter razmerij moči v malem.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS