Sodobni vodmatski stečki

Esad Babačić, Včasih. Ljubljana: LUD Literatura, 2021 (Prišleki)

Muanis Sinanović

Poezijo Esada Babačića od samih začetkov zaznamuje posebno občutje. Na eni strani imamo navidezni nihilizem in na drugi vitalizem, ki drug drugega pogojujeta; na eni strani praznino in na drugi polnost, ki sta ena brez druge nepogrešljivi in se medsebojno prežemata; na eni strani svetlobo in na drugi temo. Tako že v pesmi »Sanjač« iz zbirke Mali boksar, ki je izšla leta 1986, beremo: »Nabrusil sem si zobe / z lepoto in krvjo. / Prihajam / ljubiti vas, / moji ljudje.« V Divanu najdemo naslednje nenaslovljeno dvostišje, ki je samostojna pesem: »Danes je / zaklan jutri.« Pesem »Rommel« iz iste zbirke pa gre takole: »Častni poraz / gori / visoko / v zrak.« Tu navajamo samo krajše pesmi, vendar opisano občutje prežema celoten pesniški opus avtorja.

Pri pojasnjevanju ozadja in izvora tega občutenja želimo na tem mestu nekoliko tvegati. Ne da bi zapadli orientalizaciji ali nacionalni karakterologiji, moramo na tem mestu izpostaviti izjemne sorodnosti z občutenjem, ki je zajeto v verzih na stečkih, bosanskih srednjeveških nagrobnikih. Kasneje je njihovo poetiko obdeloval, tesal in v sodobne verzne oblike prenašal Mak Dizdar v klasični zbirki bosanske književnosti in najbrž enem velikih pesniških del svetovne literature 20. stoletja, Kameni spavač (Kamniti spalec). Bosansko srednjeveško verovanje je bilo utemeljeno prav na močnem dualizmu med svetlobo in temo, praznino in polnostjo. Bosanska cerkev, ki je nasprotovala cerkvenim hierarhijam, zagovarjala vrnitev k zgodnjemu krščanstvu in bila označena za heretično, je prav tako zagovarjala nauk, po katerem je svet stvarjenje Hudiča, in ne Boga.

Druga referenca je punk. Babačić je letos uredil antologijo punk poezije Zamenite mi glavo. Ko prebiramo verze, začuda trčimo ob točno to občutenje sveta: punkovska generacija osemdesetih je bila generacija mladih ljudi, polnih življenjskega elana, a istočasno praznine in nihilizma. Aspekta sta drug drugega dopolnjevala.

Je možno, da se v Babačićevem pesništvu na neki čuden način, v skladu z ironijo zgodovine, srečata punk bogomilstva in svetobolje punka? Tako lahko naslednjo pesem, dvostišje, beremo ne kot gol izraz nekega ateizma, temveč kot svojstveno postmoderno občutenje, ki korenini v bogomilstvu: »Popoldan brez boga / je najbolj božanski.« Takšno doživljanje je namreč popolnoma v skladu z gnostičnim pojmovanjem, ki se še danes pozna v nezavednem bosanske kulture: odsotnost boga iz sveta ravno pogojuje odnos do božanskega v njem. Omenjene pesmi tako denimo ne moremo brati brez naslednje: »Včasih čutiš / boga, / ki te je zapustil.«

Dopolnjevanje praznine in polnosti, odsotnosti in prisotnosti najdemo v številnih verzih. Denimo: »Včasih pustiš / prazno stran, / ker si poln.« Ali pa: »Včasih braniš mesto, / ki ga ni več.« Opisani odnos med imanenco in transcendenco, ki ga simbolizira odnos med nebom in zemljo, odlično zgostita naslednja dva verza: »Včasih stopiš v lužo / in počakaš oblak.« Luža predpostavlja obstoj neba, tako v smislu dežja, ki prihaja z njega, kot v smislu odseva v njej, vendar je v tosvetni sferi imanenca tista, ki pogojuje prihod transcendence: najprej je luža in potem oblak.

Ta napetost med ontološkimi nasprotji je bila v preteklosti pogosto vzrok nekakšne neuravnoteženosti Babačićevih pesniških zbirk. S tem izrazom pa ne impliciramo vrednotenja, temveč opisujemo neenotnost oblike v omenjenih knjigah. Nekatere pesmi so bile daljše, druge krajše, brez jasno razpoznavne povezave: po pravilu je bilo v knjigah nekaj pesmi, ki bi lahko z ozirom na zaokroženost celote tudi izostale. V nasprotju s tem je zbirka Včasih izjemno koncizna in nenavadno zaokrožena.

Izgubila se je določena teža, določena ostrost, ki jo nadomešča črn, a vseeno veder humor. Ironija je bila v pesnikovem delu vseskozi prisotna, vendar skozi punkovsko nabrušenost, tokrat pa se pojavlja zaobjeta v neko modro dobrodušnost, vedrino, tudi kadar se pesmi soočajo z mračnimi, travmatičnimi temami.

V vsem skupaj je nekaj »zenovskega«. Življenje, zgoščeno v izreke, nekateri med njimi so nekakšni reikiji, teče z naravno enotnostjo, v verzih se izmenjujejo hudomušnost, smrt, spomin, tragedija, refleksija, vsakdanji utrinki. Vse to je zgoščeno v pesmi, ki jih upravičeno imenujemo utrinki: so nebesni pojav, ki za hip razsvetli bralčevo nebo in ponikne v lastni mračnosti. Mračnost pa tu ni mišljena kot nekaj slabega, temveč v smislu, v katerem je Heraklit imenovan Mračni; to je mračnost nočne vodne gladine, v kateri skozi slutnjo šele prepoznamo razsežnosti morja ali jezera.

Zdi se, da je eden osrednjih virov te lažjosti pomiritev z dejstvom minevanja in umiranja. O tem priča že uvodni citat Ivana Volariča – Fea: »Upanje umre predzadnje.« Takšen hudomušen pristop do odhajanja najdemo v številnih verzih. Denimo: »Pošteni ljudje / končajo / v časopisu / samo enkrat.« Ali: »Ko bo konec sveta, / bom na Vodmatu. / In vsi me bodo imeli dovolj.« Konec tega življenja, ki se sicer kaže kot skrajna odtujitev, je tu sprejet kot največje in edino premoženje: »Vse ti lahko / vzamejo, / samo odhajanja ne.«

Včasih je zbirka sodobnih napisov na stečkih. Je modrost, nabrana v nekem življenju, prekaljenem skozi nepomirljivo eksistencialno skrb, zgoščena v pesniški jantar. V dva ali tri verze, ki zajemajo celoto življenja, verze, ki navsezadnje obsegajo ostale verze. Notranja kompaktnost zbirke je posledica perfektnega razmerja med intenco pesmi in njihovo obliko: oblika je vsebina in vsebina najde obliko. Če je tako, če gre za neko knjigo življenja, ki se kot taka formira v odnosu do smrti, potem je smiselno, da jo zaključuje pesem na hrbtni platnici: »Včasih zapreš knjigo. / In te ni več.« Kot v ostalih tudi v njej najdemo globino paradoksa: ne gre samo za to, da pesnik s koncem knjige izgine, ampak tudi za izraz nezmožnosti literature, da bi izčrpala življenje. Tako je poezija nekaj, kar preživlja življenje, obenem pa je življenje nekaj, kar pre-življa pesem.

Včasih je ena najboljših zbirk Esada Babačića in njegova osrednja knjiga. Je, če uporabimo ustaljeno frazo – in zakaj je ne bi –, strup v majhni steklenički. Na precej neočiten in povsem nepredvidljiv način se približa idealu pesniške zbirke kot knjige z enotnostjo forme, vsebine in posamičnih pesmi. Podobno kot prejšnje Babačićeve zbirke se tudi ta, a na še bolj kristaliziran način, nahaja na prepustni in komaj zaznavni meji med delom slovenskega pesniškega poosamosvojitvenega občutja, ki korenini v posebni eksistencialni odprtosti, ter občutjem notranjega drugega, najsi nekoga iz delavskega naselja najsi nekoga iz druge generacije bosanske imigracije. Čar je v tem, da v nobenem od primerov ne gre za eksotiko, temveč za tenkočutno in organsko vez, ki se je na prvi pogled sploh ne opazi. Vendar zbirka Včasih presega te opredelitve, in brez dvoma jo lahko beremo kot čisto poezijo z univerzalno modrostjo, s poeziji specifičnim mišljenjem, kar je v nekem smislu nov korak v Babačićevi poetiki. Zaradi njene neočitne prodornosti bo pri nekaterih bralcih morda spolzela mimo, a v splošnem je mogoče pričakovati, da bo v bralskem spominu ostala kar nekaj časa.

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

O avtorju. Muanis Sinanović je rojen leta 1989 v Novem mestu. Izdal je 3 pesniške zbirke, nedavno pa še balkanofuturistični roman Anastrofa, izšel je tudi dvojezični izbor avtorjeve poezije. Objavlja v bolj izpostavljenih domačih in regionalnih časopisih, njegova poezija je bila uvrščena v nekaj antologij. Dela v redakciji za kulturo in humanistiko in … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Teologija v budoarju

    Urban Leskovar

    Samoiskateljstvo preko spolnosti ni za slovensko literaturo nič novega. Že Vitomil Zupan je na tem področju prepoznal nekakšno mistično doživetje; združenje tako na telesni kot tudi na duhovni ravni, v katerem smo osvobojeni civilizacijske navlake in se neokrnjeno kažemo v svoji najprvobitnejši luči.

  • Med eksploatacijo in umetnostjo

    Aleš Čeh

    V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je Amerika v nenavadnem trku resničnega in popkulturnega šibila pod splošno histerijo zaradi napol izmišljenih, napol pa resničnih zgodb o satanističnih obredih, serijskih morilcih in podobnih skrajnostih. Izredno občutljivo dogajanje se je, vsaj v primeru serijskih morilcev, povezalo s popkulturo, zlasti s stripom, šund literarnimi revijami in ameriškim filmom, ki se je takrat končno otresel spon cenzure stroge produkcijske kode.

  • Bog, ime ti je ženska (mogoče)

    Sašo Puljarević

    Zdi se, da bi zadnje čase slovenska literarna scena dala karkoli za en res dober krimič. Pritisk je velik, avtorji in avtorice se potijo, slovenščina vznemirjeno trepeta, željna preizkušenj, in medtem ko se Birse in Vrenki v Medsočju tepejo z Rdečo kapico, Lenko gre in napiše Triger.

Izdelava: Pika vejica