Teologija v budoarju

Samoiskateljstvo preko spolnosti ni za slovensko literaturo nič novega. Že Vitomil Zupan je na tem področju prepoznal nekakšno mistično doživetje; združenje tako na telesni kot tudi na duhovni ravni, v katerem smo osvobojeni civilizacijske navlake in se neokrnjeno kažemo v svoji najprvobitnejši luči. Žensko telo je bilo zanj orodje, ki mu je omogočalo stik s predhistorično moškostjo, bilo je nekakšen poligon samouresničevanja in labirint, ki je v sredini skrival njegov izčiščeni jaz … Toda tovrstno početje je prišlo s svojevrstno ceno … Podvrženostjo ženske na drugi strani.

Triger, najnovejši roman kresnikovega nagrajenca Davorina Lenka, pa v tem smislu ubere popolnoma nasprotni pristop. Tokrat se ženska moškim likom (Semu in serijskemu morilcu Darijanu Urhu) kaže kot svobodnejša in večvredna; kot tempelj, v katerega vstopa moški, čigar participacija pa je popolnoma v službi njene zadovoljitve. Še več, ejakulacija pri moškem postaja irelevantna, tako ne gre več za potešitev telesnega nagona, ki je pri Zupanu deloval kot spoznavni mehanizem, temveč za povsem novo obliko občevanja, ki v odsotnosti orgazma (in s tem tudi ega oziroma želje po zadovoljitvi) postaja oblika čaščenja. To je za moškega spolnost, osvobojena telesnega užitka, ki postaja čisto duhovno izkustvo in se v vseh ozirih kaže kot seksualni mazohizem, pretvorjen v religiozno prakso, nekakšno teologijo v budoarju.

V romanu spremljamo Aleksandro, ki je v poznih dvajsetih, po koncu študija, še vedno popolnoma brezperspektivna. Edino, kar jo zares določa, je fascinacija nad serijskimi morilci, in ko Darijan Urh na morilskem pohodu ubije dve ženski, Aleksandra dobi tisto, kar je dolgo čakala. Na kraju umora se namreč znajde skrivnostni rokopis, naslovljen Cona – roman in manifest Darijana Urha, ki protagonistki rabi kot ključ do razumevanja in edinstven vpogled v morilčev psihološki ustroj (medtem ko za bralca deluje kot vložen tekst) in ne nazadnje sredstvo razumevanja lastnih impulzov in nenavadnih fascinacij, ki jo določajo.

Zdi se, da Aleksandra v serijskih morilcih (in posledično Darijanu Urhu) najde svojo osmislitev, ker se kot ženska v umorih počuti soudeleženo. Poleg tega serijski morilec kot nekakšen zbiratelj zbira/ubija ženske različnih karakteristik in jih nato delček za delčkom sestavlja v svoj mozaik, pri katerem prihaja do zlitja vseh vidikov njenega obstoja v eno samo entiteto nadženske. Ta ima funkcijo svetišča in obenem vodnjaka, iz katerega se morilec napaja, tako pa Aleksandra postane delček v čakanju, ki bi ga Darijan Urh lahko umestil v svojo »mojstrovino«, kar ji omogoča nekakšno kolektivno osmislitev.

A tu naletimo na odprto vprašanje, na katero roman ne ponuja konkretnega odgovora – Darijan Urh se smatra za gorečega vernika vsega, kar je ženstveno, a kaj, ko s svojimi dejanji sili ravno v nasprotno smer: v koncept moškega, ki žensko nadvlada oziroma si jo vzame. Lahko bi rekli, da se usodna privlačnost, in s tem moč ženske, kaže ravno v njegovih nekontroliranih ter krutih dejanjih ali pa da v luči njegovih grozodejstev ženska postaja toliko bolj neprecenljiva. Ampak to ni resnični vzgib za morilčevimi dejanji, sčasoma se namreč izkaže, da Urhov misticizem nadženske ni nič drugega kot posledica neuslišanih seksualnih hotenj.

Morilec izhaja iz pozicije globoke razočaranosti, ki se napaja iz neuspešnega iskanja primerne partnerice, posledično pa začne žensko častiti ravno zaradi njene nedosegljivosti. A pojdimo še dlje – ali gre res za čaščenje? Ali ni ta »vera« Darijana Urha le sredstvo, s katerim želi osmisliti svoje ljubezenske neuspehe? Ženska mu je nedosegljiva, zato jo spremeni v božanstvo, ki je tako svobodno, da ima pravico raniti kogarkoli. Ker se z njo ne zna soočiti, jo dvigne na piedestal, visoko nadse, tako pa jalove želje po seksualni zadovoljitvi niso več predmet njegovega neuspeha, temveč narave ženske, ki je a priori nad njim in nedosegljiva. To zatorej ni čaščenje ženske zavoljo ženske same, ampak le obrambni mehanizem moškosti, ki se je znašla v krizi in se sama od sebe ustali na podrejenem mestu … Pa ne zato, ker verjame, da je ženska večvredna, ampak zaradi prepričanja, da bo na tem mestu v vsakem primeru pristala.

Nadalje se nam razkriva, da Urh ženske ne poveličuje, temveč jo v resnici demonizira. Da ji dovoljenje, da rani in se ne ozira, dobesedno tepta pod sabo in to brez krivde, si vzame, kar želi, ne glede na ceno, vse le zato, ker je večvredna, s tem pa zagovarja naslednji vzorec: Ženska je tista, ki rani, in moški je tisti, ki je poškodovan, ne predpostavlja pa tudi obratnega: Ko ženska postane božanstvo, je obenem nad krivdo in nad pathosom (gr. trpljenje), kar pomeni, da preprosto ne more biti ranjena, in to je tista ključna pravica, ki jo ženski odvzame Darijan Urh, pravica do bolečine … In tako imamo: na enem bregu Vitomila Zupana, ki si žensko podreja, in na drugem Darijana Urha, ki odprtih rok sprejema njeno nadvlado, noben izmed njiju pa se ne zaveda tistega, kar na koncu romana ugotovi Aleksandra: ženska ni pod niti nad. »Ženska preprosto je.«