Med eksploatacijo in umetnostjo

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je Amerika v nenavadnem trku resničnega in popkulturnega šibila pod splošno histerijo zaradi napol izmišljenih, napol pa resničnih zgodb o satanističnih obredih, serijskih morilcih in podobnih skrajnostih. Izredno občutljivo dogajanje se je, vsaj v primeru serijskih morilcev, povezalo s popkulturo, zlasti s stripom, šund literarnimi revijami in ameriškim filmom, ki se je takrat končno otresel spon cenzure stroge produkcijske kode. Zgodbe serijskih morilcev so tako rekoč čez noč postale material za nekaj najbolj uspešnih hollywoodskih trilerjev in srhljivk, med katerimi po prepoznavnosti prednjači sicer starejši Psiho (1960), po kvaliteti pa v zgodnjih devetdesetih posneti in s kar petimi oskarji ovenčani triler Ko jagenjčki obmolknejo (1991), ki si z najnovejšim romanom kresnikovega nagrajenca Davorina Lenka, kot bomo videli kasneje, do neke mere deli strukturo.

Triger, drugi del Lenkove konceptualne trilogije Ženska – prvenec Psihoporn je v obliki zbirke kratkih zgodb pri Cankarjevi založbi izšel lani, poznavanje njegove vsebine pa za branje Trigerja ni potrebno –, spremlja Aleksandro, ki na razcepu fascinacije nad serijskimi morilci in kar nekoliko nefunkcionalnim bivanjem v družbi, ujetim med pomanjkanjem denarja, interesov in družbe, išče načine, kako bi se samoutemeljila kot ženska ter se pri tem življenjsko, duhovno in spolno potešila. Pri vsem tem ji po razhodu z Adamom pomaga Sem, ki si Aleksandro jemlje kot osebni projekt. Med njuno zvezo, ki je izredno erotično nabita, vsebuje recimo svinganje in nekaj drugih ne ravno vsakdanjih BDSM spolnih praks, Aleksandra postane praktično obsedena s spremljanjem morilca Urha in razlogov za njegov zločin.

Urh, ki se po umoru dveh žensk domnevno skriva nekje v Ljubljani, je za seboj pustil rokopis nekakšnega konceptualnega psevdoromana z naslovom Cona. Odlomki iz Cone so na posrečen način vkomponirani v Triger, bolj kot za literarni tekst pa gre pri Coni za nekakšen manifest. Ta se na koncu romana v metamomentu razkrije tudi bralcu, ko z v knjigo vneseno QR kodo sledi povezavi na internet, kjer ga za branje čaka celotna Cona, sama po sebi dolga skoraj 200 strani. Tudi Aleksandra se zatopi v razmišljanje o Coni, o tej pa v drugi polovici Trigerja spregovori neposredno z Urhom, saj se začneta dobivati v zaporu, kar nas hitro spomni na dinamiko v že omenjenemu romanu in filmu Ko jagenjčki obmolknejo. V njem se Jodie Foster v vlogi Clarice Starling v zaporu pogovarja s karizmatičnim kanibalom in serijskim morilcem Hannibalom, saj naj bi njegovi uvidi pomagali razrešiti primer z drugim serijskim morilcem. Urh, ki se v Coni kar nekajkrat naveže na filme in druga dela, povezana z morilci, o filmu Ko jagenjčki obmolknejo poznavalsko pove, da Hannibal v njem ni antagonist, temveč prej protagonist, celo Junak. S to posrečeno metaintervencijo Lenko določi Urhovo vlogo v zgodbi, saj tudi on ni antagonist per se, a po drugi strani tudi Junak ne, kar v sklepu romana začuti tudi Aleksandra, ko ugotovi, da njeno odrešenje ne bo prišlo preko Urha.

Čeprav se odnos med Urhom in Aleksandro prične razvijati šele na sredi romana, predstavlja klimaks celotne zgodbe, saj nanj bralec vzneseno čaka, že vse odkar je v roman Urh sploh uveden. Njegov lik je sicer večdimenzionalen in dobro zasnovan. Kljub nekaterim mestom Cone, kjer se kaže kot izjemno artikuliran, v neposrednem dialogu izpade okoren in neroden, zaradi česar se bralcu približa kot oseba iz mesa in krvi, Aleksandra pa z njim spretno manipulira, saj v iskanju resnice spretno pritiska na njegove trigerje. Tako tudi sama pred bralca stopi večdimenzionalna. Njen cilj je preprost: iz prve roke potešiti svojo fascinacijo nad serijskimi morilci in ugotoviti, zakaj je Urh hladnokrvno umoril dve ženski. A ravno pri utemeljevanju njegovih vzgibov je roman šibkejši, saj se nit, ki jo avtor sprva spretno vleče, preprosto izgubi med kompleksnim filozofskim romanesknim manifestom, ki je Cona, in Urhovim skoraj incelovskim nabijanjem o alfa in beta moških. Prav tako pa se njun odnos konča pretrgano, na sredi, česar učinek bi sicer lahko bil dober, saj so tudi mnogi odnosi v življenju pač nezaključeni, a žal ni, saj se zaključek, ki ga Aleksandra izpelje iz njunih pogovorov, ne zdi povsem skladen s povedanim.

Razen omenjene dvojice drugi liki trpijo za šibko karakterizacijo. Prvi Aleksandrin fant Adam je iz romana odstavljen že kmalu na začetku in bralec zares nima priložnosti, da bi do njega razvil kakšno simpatijo in ga ne bi zgolj enodimenzionalno preziral oziroma ob njem ostal ravnodušen – to posebej izpostavljam, ker se roman sicer trudi, da bi bralci celo do nesojenega serijskega morilca (nesojenega, ker mu je umanjkala tretja žrtev) začutili nekaj pomilovanja, nekaj sočutja. Tudi drugi liki: Semova terapevtka, njen partner, Aleksandrina cimra in Urhova prijateljica ostajajo samo površinski obrisi zapletenih osebnosti. Ker imamo po eni strani zaradi majhnega števila likov skorajda komorno zasedbo, takšna enodimenzionalnost še bolj bode v oči. Rezultat tega je pomanjkanje zlasti čustvene napetosti. Erotična napetost, ki je v veliki meri prisotna, je zgrajena spretno, a čustvenih stisk bralec preprosto ne občuti. To se kaže denimo v prizoru, kjer skuša Sem s svojo psihologinjo Ado med nekakšno erotično igro rekonstruirati Urhovo morjenje, seveda brez zaključnega akta uboja. Njegova stiska ostaja površinska, čeprav so prav ti deli pripovedi fokalizirani skozi njega. »Bilo mu je vseeno. Bilo mu je vseeno zanjo. Bilo mu je vseeno za vse na svetu, samo zase ne,« izvemo, a kak globlji vpogled v razorano dušo zavoljo prepričljivosti pripovednega sveta ne bi smel izostati.

Čeprav roman posledično ni natančna psihološka študija, pa velja izpostaviti, da se je avtor potopil globoko v svet skrajnih in izobčenih predstavnikov družbe, globoko ranjenih in takih, ki v slovenskem romanopisju luči papirja načeloma ne ugledajo. Glavna protagonistka je sicer res mlada humanistka, ki se občasno preživlja z lektoriranjem pri založbah, a to ni vsakdanji roman o ljubljanski mladini, študentih na filozofski in njihovih ljubezensko-prijateljskih intrigah, pač pa avtor pokuka v svet zamolčanega, prepovedanega, celo skrajnega. Ne le v svet zabave z drogami in morda rahlih erotičnih deliktov, pač pa v svet spolnosti, ki vseskozi prehaja mejo med sadizmom in mazohizmom, pri čemer izstopajo tisti odseki, kjer je ta spolnost opisana s posebno senzibilnostjo. Ne gre namreč vedno zgolj za (samo)mučenje zaradi preteklosti ali duševnih stisk, pač pa tudi za užitek sam po sebi, kot ko Aleksandra med opazovanjem svingerjev prvič nekaj začuti: »Prevzelo jo je postopoma. Dovolj postopoma, da ni prepoznala procesa, dokler se ni že povsem razvil v hotenje: želela si je biti bliže tistim telesom …« Davorin Lenko skozi svojo bibliografijo jasno lansira misel, da je med užitkom in bolečino tanka mentalna in fizična meja, ki jo mimogrede prestopimo.

Toliko bolj škoda je torej, da življenja likov v Trigerju ostajajo predvsem domena fizičnih dejavnosti, saj njihovi notranji boji niso prepričljivi. Ponekod sem dobil občutek, da svoje zablode venomer ovijajo v okrasni papir namišljeno globokih misli, ki spomnijo na de Sada in njegovo filozofijo, da je največji smisel človeka zadovoljevanje njegovih telesnih užitkov, kam globlje pa kljub neprestanemu besedičenju ne posežejo.

Razdvojen ostajam tudi glede soobstoja teksta Cona, ki ga kot rečeno v odlomkih beremo v Trigerju, v celoti pa je bralcem na voljo na spletu. Vseskozi sem imel občutek, da bi namesto dveh besedil veljalo več dela in časa posvetiti enemu in da je Cona bolj kot premišljen tekst nekakšna intelektualna masturbacija, če se izrazim kot protagonisti Trigerja, skratka neurejen združek idej z vseh vetrov. Nekatere spominjajo na incelovske blodnje osamljenih moških na spletu, druge mejijo na new age religije, le da pozitivno energijo nadomešča seks in angele nadomeščajo Ženske ali alfa moški, tretje so že skoraj linearno predstavljene kratke zgodbe oziroma vsaj dnevniški zapisi. Težko je tudi postaviti mejo, kako daleč sploh poseči s kritiko. Po eni strani si Cona zaradi svoje kompleksne narave zasluži svojo kritiko, po drugi pa se s Trigerjem utemelji in brez njega ne more obstajati. Povedano drugače: Cona brez Trigerja ne obstaja, Triger bi pa brez Cone morda obstajal v bolj izčiščeni obliki.

In kaj Urhove blodnje z new age psihologizacijo razkrivajo in kako naj bi kompletirale roman? Poenostavljeno rečeno napovedujejo dobo Ženske, ki bo prišla, ko bo spolnost očiščena logičnega mišljenja. Spolnost je nagonska in tako onkraj logičnega, sporoča Urh s svojim manifestom, umor pa vidi kot dovršitev spolnega vrhunca v duhu osvobojenega človeka. V slednjem lahko zaznamo tudi vir Urhove splošne zmedenosti, ko na eni strani spolnost vidi kot primarno, logičnega osvobojeno silo, po drugi pa ga seks »svobodnih ljudi« moti, saj da je brez pomena. Tovrstni utrinki z notranjo zmedo in nekoherentnostjo sovpadajo z manifesti resničnih morilcev, ki se zadnja leta znajdejo na internetu. V Trigerju kar mrgoli navezav na resnične dogodke, množične in serijske morilce, množično kulturo in še kaj, ne umanjkata niti slovenska serijska morilca Silvo Plut in Metod Trobec. Lenko je glavno temo romana z različnimi zgodovinskimi, sociološkimi, psihološkimi in filozofskimi aparati resnično raziskal v osupljive podrobnosti. Skozi Aleksandro bralcu obenem ponudi ogledalo, ki sprašuje: koliko fascinacije nad skrajnostjo je še zdrave? Mar ni morilcev 21. stoletja, ki svoje namene in manifeste mnogokdaj razkrijejo na mejnih spletnih straneh tipa 8chan, kjer so svoje misli pred morilskimi pohodi samo leta 2019 zapisali kar trije uporabniki, ustvarila razčlovečena internetna družba sama?

Tekočnost Lenkovega izraza in njegov občutek za grajenje napetosti dosežeta, da skozi roman kar zdrvimo, a po prvi polovici se nekaj pretrga. Kar bi moral biti ultimativni vrh romana, torej srečanje med Aleksandro in Urhom, se razvije v serijo pogovorov, kjer vse skupaj razvodeni in dela drugo polovico šibkejšo. Triger je od avtorjevih romanov napisan najbolj tekoče, konec koncev tudi najbolj berljivo – čeprav gre za zgodbo, polno neprijetnih eksploatacijskih prizorov mejne spolnosti in sadizma, ki so za mnoge teže prebavljivi –, a vsekakor ni spisan najbolj kvalitetno. Cona sama po sebi ne more predstavljati nadomestka osnovne zgodbe. Prav tako nadomestka kvalitetne zgodbe ne morejo predstavljati eksplicitni opisi spolnosti. Šele ko bi Triger kot pripoved stal sam zase, z razdelano karakterizacijo v trdno stoječem okviru, bi nazorni prizori spolnosti in Cona zares zaživeli. Tako pa vse skupaj ostaja roman, ki ga sicer preberemo na dušek, a ob njem, kar je glede na vsebino presenetljivo, ostanemo precej ravnodušni.