Bog, ime ti je ženska (mogoče)

Zdi se, da bi zadnje čase slovenska literarna scena dala karkoli za en res dober krimič. Pritisk je velik, avtorji in avtorice se potijo, slovenščina vznemirjeno trepeta, željna preizkušenj, in medtem ko se Birse in Vrenki v Medsočju tepejo z Rdečo kapico, Lenko gre in napiše Triger. Založnik si mane dlani, kritiki zaposleni, bralci vsaj zmedeni, staroste ljubljanske komparativistike pa že brusijo peresa, tuhtajo in modrujejo, ali žanrska šablona paše na izbrani primer. Vsak umor še ne pomeni kriminalke, to pa zdaj ja že vemo.

Vse skupaj torej bolj kot ne postaja podobno prizoru iz popularnega mema, ko otrok v trgovini vpije, mami, mami, kriminalko bi (ko bi vsaj, si ob tem v brk zavzdihne poznavalec domačih bralnih navad), mama pa mu osorno odvrne, češ da imajo kriminalko že doma, otrok pa ve, da ga doma čaka Lenko. Ali torej Triger res spada v cono tako zaželenih krimičev, detektivk ali pa vsaj psiholoških trilerjev? Niti ne. Kaj pa vsaj v polje deviantnega? Odvisno, lepota se bojda skriva v očeh opazovalca.

V svetu serijskih piscev kriminalk Triger prinaša zgodbo o serijskem morilcu, ki to ni. Dogajanje je postavljeno v dan potem, ko že pregovorno slovensko družinsko nasilje tokrat v literarni preobleki preseka niz umorov – natančneje dva, če smo iskreni, pri tretjem našemu junaku klavrno spodleti, kdor je nagnjen k razvozlavanju simbolike, naj izvoli –, ki spominjajo na tiste čisto ta prave iz 37. dela 25. sezone nevemvečkatere ameriške kriminalne nanizanke. Z ljubljanskih ulic izginejo rjavolaske, družbo zajame kolektivna histerija, na televiziji se poznavalci človeške psihe prerekajo s predstavniki represivnih organov o tem, kaj je šlo narobe, morilec pa se še vedno potika nekje na prostosti in preži na svojo naslednjo žrtev. No, razen če ne. Zaboga, za dokončne odgovore vzemite knjigo v roke.

Čeprav gre za zgodbo o (skoraj) serijskem morilcu Darijanu Urhu, roman v ospredje postavlja Aleksandro, kolegico s filozofske, ki zapade svojevrstni obsesiji z Urhom in še pomembneje z njegovim manifestromanom Cona, zgodbo o serijskem morilcu Zmaju, ki jo v odlomkih beremo skupaj z Aleksandro. Kot smo pri Lenku že vajeni, pri tem ne manjka nadrobnih in slikovitih opisov različnih seksualnih praks. In čeprav se v opisih spolnosti pogosto skriva ogromno slogovnih pasti (zapadanje v banaliziranje in patetiko), se jim Lenko spretno izogne. Morda ima to kaj opraviti s potujitvenim učinkom, razmišljam na glas. Če pa bi hoteli biti res malenkostni, bi mu mestoma lahko poočitali koketiranje z angleščino, če ne že kar kalkirano izrazje (npr. »dajati analno«). In vendar se ne morem odločiti, ali gre pri tem res za neprožnost slovenščine ali zgolj za moje nepoznavanje terminologije.

Sicer relativno linearno glavno pripovedno nit rahljajo izredno živi in izbrušeni dialogi (kudos!), vendar občasno padejo v tisto gostobesedno nefilozofijo, ki naj bi bila, kot pravita Urh in Aleksandra, značilna za Cono (malo manj kudos). Lenko v pripoved vstavlja tudi fragmente o življenju resničnih, lokalnih in svetovno znanih serijskih morilcih ter ne nazadnje, kot že rečeno, odlomke iz Cone, ki poskušajo odstreti predvsem dodatno psihološko ozadje. Cona Lenku med drugim ponudi tudi priročno iztočnico za prevpraševanje meja med fikcijo in resničnostjo, saj jo, čeprav Urh zatrjuje, da je Cona zgolj in le roman, razburkana slovenska javnost bere kot vse prej kot takšno. Ali pa morda Lenko s tem morebitnemu zarotniškemu bralcu zagotavlja, da se lepega dne ne bo odpravil na morilski pohod? Ne nazadnje, če gre verjeti spletu, nosi Darijan dekliški priimek Lenkove matere – človek pomisli na marsikaj. Ne vem. Samo vprašam.

Kakorkoli, tistim, ki bi se o žanrski ali zvrstni oznaki Cone radi prepričali sami, Lenko na koncu romana ponudi QR kodo, ki bralca odpelje na spletno stran LUD Literature, kjer lahko z geslom in na lastno odgovornost dostopa do celotnega besedila, ki po obsegu morda celo prekaša Triger. Na tem mestu se odpira vprašanje o spletu kot novem mediju literature in o tem, kakšen domet sploh lahko ima tako obsežno besedilo, objavljeno na spletu, ter ne nazadnje kakšno mesto bo Cona zavzela v novem Lenkovem ciklu. Triger namreč sodi v cikel z naslovom Ženska, ki ga je Lenko otvoril s kratkoprozno zbirko Psihoporn (2020), vsa doslej objavljena dela cikla pa poleg motivno-tematskih navezav prikladno povezujejo tudi podnaslovi – Rezilo (Psihoporn), Rana (Cona), Brazgotina (Triger) –, ki tako tvorijo nekakšno orientacijsko os.

Ko pa smo že pri (pod)naslovih, ne moremo mimo Sprožilca oziroma lepo po domače Trigerja. Aleksandrino glavno vodilo je namreč razumeti, kaj je bilo tisto, kar je Urha pripravilo do tega, da je začel moriti, ne da bi ga pri tem obsojala. Njen glavni instrument je prav Cona, vsaj dokler se z Urhom ne začne tudi v živo pogovarjati. In globlje ko seže, manj je jasno, katera je bila tista ključna točka oziroma kaj ga je pahnilo čez rob. Jasno ostaja le, da so zločini tako ali drugače povezani s spolnostjo. Morda pa so res za vse krivi majhni penisi, kot na nekem mestu posredno utemeljuje Urh. In vendar se istočasno zastavlja vprašanje, kaj vodi Aleksandro, kaj je njen triger. Njeno dejanje oziroma nedejanje, opustitev, ima pravzaprav podobne posledice kot Urhovo.

Spolnost kot takšna torej predstavlja glavni agens romana. Tudi Aleksandra je od samega začetka okarakterizirana skozi percepcijo spolnih odnosov, in bolj kot njen psihološki razvoj v romanu spremljamo njeno seksualno prebujenje (ako mi oprostite evfemizem). Prvi moški, s katerim se zaplete in precej hitro tudi odplete, je Adam. Že samo ime je povedno, njun odnos pa tako rekoč precej odkrito aludira na apokrifno zgodbo o prvi ženi biblijskega Adama – Lilit. Tako kot Aleksandra tudi Lilit ni hotela ležati pod Adamom in rojevati, saj sta bila oba (v nasprotju z Evo) ustvarjena iz prsti in posledično enakovredna. Lilit je za kazen seveda izgnana iz raja in odtlej velja za mater demonov, Adam, tako biblijski kot Lenkov, pa si hitro po tem najde novo žensko, ki ji uspešno zaplodi otroka. Da pa pri vsem skupaj ne gre zgolj za preveč bujno domišljijo kritika, potrjuje eksplicitna navezava na Lilit že v zbirki Psihoporn.

Tako se že na samem začetku romana odpira vprašanje o razmerju moči. Še preden spozna Urhovo prerokbo o Ženski, Aleksandra pridobi atribute božanskega, resda htonskega, vendar še vedno božanskega. Urh namreč v Coni razvije idejo o Ženski kot svojevrstnem božanstvu, ki bo prišlo, z njo pa bo nastopila zlata doba, nekakšen eshaton. Moški bodo seveda na slabšem, a hkrati zadovoljni s svojim položajem, ujeti med notranjo željo po služenju in zavedanjem o skupnem dobrem. Nekaj takšnega. Približno.

Aleksandra torej nosi v sebi iskro Ženske, a glej ga zlomka, o tem ji pametujeta dva moška. Poleg Urha še Sem, s katerim stopi v razmerje, potem ko zapusti Adama. Sem jo ima za nekakšen svoj projekt, kakor tudi sam poimenuje njun odnos. Zdi se, da je na nekakšni misiji, in Aleksandra ni prva, v kateri poskuša vzbuditi božjo iskro. Ženske, ne vse, jasno, jo namreč nosijo v sebi, a kaj jim bo, če se je ne zavedajo. Še sreča, da so tu moški, vsaj dokler ne pride Ženska.

Prav. In kaj zdaj? Kaj z vsem tem seksom, nasiljem, ljubeznijo, stranmi, ki se cedijo od telesnih tekočin, kaj z razlagami, nadrazlagami, kritikami nečistega uma? Roman se bere gladko, gradi suspenz, morda se utegne komu ob kakšnem prizoru obrniti želodec, ampak vse to smo pri Lenku že videli. Če se torej lahko strinjamo, da ne gre za kriminalko, in ne samo zato, ker umanjka zadnji element iz trikotnika žrtev – morilec – preiskovalec, temveč predvsem zato, ker poudarek leži drugje, bi lahko Triger precej neizvirno označili za družbeni roman, ki poskuša prodreti v srž psihopatologije. A vendar, obilni faktografiji navkljub, klimaks ne prinese potešitve. Morda pa gre ne nazadnje res le za poskus ubeseditve ekscesa absolutne duhovne in telesne spojitve, večni lov za zlatim šusom, ki se nenehno izmika, dokler se enkrat več ne bo.