Wittig piše feministično utopijo, a se zaveda njenih ideoloških pasti in zagat.

Če smo se strinjali, da je kultura v javnem interesu, zakaj jo je potem vedno znova treba upravičevati?

Na račun vsega tega pa moramo pretrpeti tudi nekaj zares osladnih in klišejskih momentov.

Slepa luč je prepričljiva, a morda ne na način, za katerega si prizadeva Labatut.

Če se želimo dokopati do pomena literarnega dela, je prestopanje fiksacije ruskega formalizma na formo nujno.

»Mesto vstopa in izstopa iz knjigarne, eden brez drugega pravzaprav ne moreta.«

So kraji, ki jih nikoli ne pozabiš. Ne nujno zato, ker bi te navdajali z upanjem.

Literaturo delamo zato, da ne bi imel zadnje besede kič, ampak bi spregovorilo življenje.

V retrospektivi se zdi, da Ferrante ne bi bilo brez Albe de Céspedes.

Življenje je nenehna priprava na najhujše, tesnobno pričakovanje.