Nenavaden svet

Erwin Schrödinger je bil izjemno nadarjen že kot otrok. Ko je pri enajstih začel obiskovati prestižno klasično gimnazijo na Dunaju, je ob očitni nadarjenosti za matematiko in fiziko blestel tudi pri učenju stare grščine in latinščine ter nemške poezije. Doktoriral je na Dunajski univerzi, po služenju v avstro-ogrski vojski med prvo svetovno vojno pa je postal profesor na univerzi v Zürichu. Tam je – pri 39 letih, precej pozno za tako izvirno odkritje – razvil enačbo, ki je preprosto in elegantno opisala obnašanje delcev v atomu. Zanjo je leta 1933 skupaj z britanskim fizikom Paulom Diracom prejel Nobelovo nagrado, kasneje v življenju pa svojo kariero obogatil še z raziskovanjem starogrške znanosti, apliciranjem idej kvantne fizike na biologijo in popularnim pisanjem o znanosti.

Slavni fizik, danes znan predvsem po miselnem eksperimentu z mačko, je eden od likov, ki poseljujejo fascinantno prozno-esejistično knjigo Slepa luč (2019; prev. Vesna Velkovrh Bukilica, Cankarjeva založba, 2024) čilskega pisatelja Benjamína Labatuta. Delo je sestavljeno iz treh krajših in enega daljšega proznega teksta ter epiloga. Ti vsebinsko delujejo kot ločene celote, tematsko pa jih povezuje zanimanje za presežke znanosti 20. stoletja. Prvi tekst, »Pruska modrina«, pripoveduje o nemškem kemiku judovskega rodu Fritzu Haberju, ki je izumil postopek za pridobivanje amonijaka iz atmosferskega dušika, ključen za proizvodnjo gnojil, hkrati pa razvil tudi uporabo klora kot bojnega plina. Naslednja dva teksta, »Schwarzschildova singularnost« in »Srce osrčja«, sta manj zlovešča, prvi opisuje teoretično srečanje s pojavom, ki ga danes poznamo pod imenom črna luknja, drugi pa nenavadno življenjsko pot revolucionarnega francoskega matematika Alexandra Grothendiecka. V »Ko nehamo razumeti svet« (takšnem naslov sicer nosi tudi angleški prevod knjige), ki zajema največji del Slepe luči, avtor skozi pripovedi o njenih protagonistih Schrödingerju, Wernerju Heisenbergu in Louisu de Broglieju dramatizira razvoj kvantne mehanike.

Brisanje meja med stvarno literaturo in fikcijo ter preokupacija z genialnimi umi 20. stoletja zaznamujeta Labatutov opus tudi širše. V biografskem romanu The MANIAC (2023) pod drobnogled vzame življenje Johna von Neumana, madžarsko-ameriškega genija, ki je že pri šestih na pamet množil osemmestna števila in obvladal staro grščino, kasneje pa je prispeval vrsto odkritij v matematiki, računalništvu in ekonomiji, s čimer se uvršča med najbolj vplivne, čeprav morda ne najbolj slavne znanstvenike prejšnjega stoletja. Kot Slepa luč je tudi The MANIAC vsebinsko izrazito heterogeno delo. Otvori ga krajše poglavje o avstrijskem fiziku Alfredu Ehrenfestu, zaključi pa 80-stranska razprava o modelu AlphaGO, prvem računalniškem programu, ki je v igri go premagal profesionalnega igralca. Kljub temu pa vse tri dele povezuje jasna vsebinska nit – razvoj umetne inteligence od njenih matematičnih zametkov do prvih prikazov njene moči.

Podobno lahko nit, ki se vije med njenimi vsebinsko zelo raznolikimi deli, zaznamo tudi v Slepi luči. Ali bolje – dve takšni prepletajoči se niti, ki imata obe opraviti s  protislovji, inherentnimi znanosti. Predvsem pripoved o Fritzu Haberju govori, da imajo znanstvena odkritja lahko potencial za neznansko dobro in neznansko zlo hkrati. Pripovedni glas na primer pripomni, da »današnjega sveta ne bi bilo brez človeka, ki je, kot se je izrazil tedanji tisk ›iz zraka pridobil kruh‹«, a je hkrati zaradi njega »evropska vojna trajala še dve leti, kar je na obeh straneh terjalo več dodatnih milijonov žrtev«. Poleg tega pa se v Slepi luči kot dvoumna pokaže tudi zmožnost znanosti, da razkriva svet: Heisenbergov uvid v obnašanje subatomskih delcev ni razjasnil njihove narave, temveč je bilo iz njegove »zapletene rešetke števil in sestavov matematičnih pravil […] praktično nemogoče razvozlati, v kakšni zvezi so [matematične operacije] s stvarnim svetom«. Ali kot naj bi pripomnil Einstein: Heisenbergova teorija, ki je takrat predstavljala naše najboljše razumevanje stvarnosti, je bila nezdružljiva z zdravo pametjo.

Obe poanti sta v veliki meri prepričljivi. A morda ne na način, za katerega si prizadeva Labatut. Ta poskuša predvsem začarati. S presenetljivimi povezavami med zgodovinskimi dejstvi, dramatičnimi opisi (»Njegove ustnice so spominjale na gnilo breskev, ki se bo vsak čas razpočila«) in postopnim odmikanjem od realnosti (v »Zahvali« namreč zapiše, da količina izmišljenih dogodkov tekom knjige narašča) poskuša avtor zapeljati svoje bralce in bralke, v njih vzbuditi čudenje nad singularnimi zgodovinskimi dogodki in geniji, ki so bili vanje vpleteni. S tem pa zakrije, da je zgodba, ki jo pripoveduje, v resnici veliko bolj vsakdanja. Večino znanstvenih odkritij – od parnega stroja do uporabe azbesta pri gradnji – ima svetle in temne strani, večina znanosti – ta je ravno sistematični poskus odmika od vsakdanjega pogleda na svet – je skregane z zdravo pametjo.

Sam sem med branjem Slepe luči užival v njenih najbolj realističnih in najbolj fiktivnih momentih. »Pruska modrina«, pripoved, v kateri naj bi bila po avtorjevih beseda izmišljena le ena podrobnost, prepriča s svojo bizarno stvarnostjo. Na drugi strani pa šele popolnoma fikcijski epilog da slutiti Labatutovo pripovedno spretnost. V njem, nekakšni magičnorealistični kratki zgodbi o pripovedovalčevem življenju v majhni čilski vasi pod Andi, ne srečamo velikih imen ali visokoletečih teorij, zgolj skrivnostnega moškega, ki v mraku obdeluje svoj vrt in pripoveduje o kvantni mehaniki, »peščici enačb, krac in nedoumljivih simbolov, ki jih normalni ljudje ne razumejo, čeprav jim krojijo življenje do zadnje podrobnosti.« A se zdi, da ta ponavljajoči se refren knjige pripovedovalca ne zanima več. Veliko bolj ga na primer čudi hiša, ki jo je kupil od nekega upokojenega poročnika in je zgrajena na kupu smeti, s katerimi je ta zravnal teren za gradnjo, granata brez detonatorja, ki jo je našel na mizi, ali pa to, da vsako jesen in zimo nekdo zastruplja vaške pse. Kot bi hotel – tokrat bolj po tiho – reči: nenavaden je ta svet, v katerem živimo.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.