Srčni izbranci in druge vitice

Strašilka je izvirna mladinska fantazijska duologija, sestavljena iz knjig Strašilka (2022) in Edina (2023). Strašilka je sicer prvenec Davorke Štefanec, knjigarke in vodje knjigarne Dom knjige Koper, zanjo je bila leta 2020 nominirana za nagrado modra ptica, izšla pa je predlani. Lani pa smo dobili še drugi del magične zgodbe o najstnici Albi oziroma Strašilki, ki bo postala nova vladarica Podsveta. Žanrsko gre za fantazijo, natančneje za portalsko fantazijo (ang. portal fantasy), saj vstopamo v fantazijski svet (v tem primeru Podvset), kjer je magija jasno navzoča, medtem ko je izven njega omejena (Medvset oziroma svet ljudi), pa tudi za mladinsko romanco. Pohvalno je, da se založbe vedno pogosteje odločajo za izdajanje izvirnega žanra, saj se lahko le tako krepi in razvija, pri Strašilki pa je treba nujno izpostaviti še naslovnici, ki sta delo Tine Dobrajc. Pri žanru je še sploh pomembno, kakšno naslovnico se izbere, saj moramo že na prvi pogled prepoznati žanr in kaj približno lahko pričakujemo, pričara pa že tudi vzdušje, kar je pri obeh upodobitvah Strašilke izjemno uspelo – protagonistka je eterična, skrivnostna, zeleno modri odtenki, valujoči poudarki in rahla zabrisanost slik pa nakazujejo prehajanje med obema svetovoma, glavno dogajališče in pa tudi njeno povezanost z naravo, sploh na naslovnici Edine, kjer se ji okrog razprtih rok pletejo vitice. Žanrsko gledano pa pogrešam več dodatnega materiala, ki je za fantazijo tako značilen, saj knjigi nimata ne zemljevida ne seznama razdelitve na različna bitja oziroma akterje v knjigi (po navadi so to kakšni rodovi, vrste bitij, vrste magičnih moči, sposobnosti ali hierarhija). To je velika škoda, saj gre za nekakšno obvezno žanrsko opremo, sploh pred začetkom branja nadaljevanj, pa tudi za pomagalo pri osvežitvi zgodbe in likov.

Protagonistka serije Alba je primerno skrivnostna, vznemirljiva in mistična, visoka in vitka, z neukrotljivimi lasmi in skoraj prosojno poltjo. Nekako se mora zliti s srednješolskim okoljem, a ker je »čudaška punca v rjavem trenču, ki zamaknjeno strmi v nebo z dvignjenimi rokami, opleta z lasmi in redko spregovori«, ji sošolci nadenejo vzdevek Strašilka. Prvič jo srečamo, ko vso svojo pozornost nekritično posveča le enemu fantu, kar deluje že bolestno zaljubljeno, a kmalu ugotovimo, da je Alba na misiji. Preden je šla na pot od doma (iz Podsveta v naš svet, Medvset), je dobila dvanajst kuvert z nalogami, in ostala ji je še ena, Oliver Haus – ta pa bo, čeprav tega še ne ve, njena usodna in prepovedana ljubezen (njen izbranec oziroma madhyart). Ta osnovna premisa o prepovedani ljubezni ni nič posebnega, med najbolj znanimi primeri fantazijske mladinske literature zadnjih desetletij je serija The Raven Cycle (2012–2016) Maggie Stiefvater (z dramatičnim sloganom »če boš poljubila svojo pravo ljubezen, bo umrl«), neuslišana ljubezen čaka tudi med Lyro in Willom iz serije Njegova temna tvar (1995–2000), pa še bi lahko naštevala. Seveda za pravo romanco potrebujemo romantiko, je pa avtorica ljubezen med Albo/Strašilko in Oliverjem spretno zvezala s širšo zgodbo – torej s tem, da bo Alba po zadnji nalogi postala najmlajša vladarica Podsveta, in tem, kaj vse to zanjo (zanju) pomeni.

Magični elementi se v zgodbo vključujejo postopoma, večino časa preždimo v šolskih klopeh s srčkastimi očmi. Avtorica uporabi prav vso plejado elementov, ki jih potrebuje polnokrvna najstniška romanca: priljubljen fant in nepriljubljena punca, ljubosumje drugih deklet, inštrukcije, šolski izlet, košarkarska tekma, maturantski ples in še kaj. Tudi Albino nerodno vklapljanje v prostor je izpisano realistično, kot bi bila pač neka prišlekinja, ne nujno z drugega sveta, saj ne pozna nekaterih konvencij ali izrazov za stvari. Njena okornost tako lepo izstopa, včasih jo drugi v zvezi s tem tudi podražijo. Najstniške drame so včasih pretirane, a ker gre za mladinsko romanco, so nujne, pohvalno pa je, da si avtorica za grajenje njunega odnosa vzame več kot polovico prve knjige, tako se lahko počasi zbližata – najprej se znajdeta skupaj po spletu okoliščin, potem se spoprijateljita in sčasoma zaljubita. Tudi ko mu Alba končno pove, kdo je in od kod prihaja, ji verjame in jo sprejme, saj si zaupata, sta iskrena, ranljiva in predana drug drugemu. Tudi zato ima lahko njuna vez tako odločilen vpliv na dogajanje skozi dve knjigi, saj je tako močna, da ju povezuje med svetovoma. Na račun vsega tega pa moramo pretrpeti tudi nekaj zares osladnih in klišejskih momentov, na primer »Zaprla sem oči in si poskušala predstavljati, kakšna bi bila neskončnost z njim« ali pa »Moje srce ne bo samo strto, umrlo bo«, tudi »V tem poljubu so bili vsi najini strahovi, vsa ljubezen in vsa bolečina« in celo »In potem sta se najina svetova združila, silovito trčila in se razletela v tisoče metuljev«. Večina prave ljubezenske drame s samopomilovalnimi mislimi se zgodi v drugi knjigi, ko se pojavi Oliverjeva nadležna nova punca, ki je tudi njegovi prijatelji ne marajo. Škoda, da je napisana res pretirano avšasto in ne deluje zares kot neka realna punca; ko jo malo bolje spoznamo, se nam rahlo prikupi, ampak še vedno ostaja karikirana, so pa ostali prijatelji, ki se naberejo okrog Albe in Oliverja, zato toliko bolj zabavni in raznoliki.

Sama izgradnja fantazijskega sveta je postopna in jasna. Zgodba se večinoma dogaja v Tolminu, ki je idealno okolje za tako vrsto dogajanja, torej skrivnostno in slikovito: »Ko se je zjutraj nad reko prikradla čarobna meglica, se mi je zazdelo, da plavam med smetanastimi oblaki.« Avtorica je res ujela vzdušje, vidi se, da ni izbrala nekega naključnega kraja, ampak ga je doživela in uspela preliti v zgodbo, polno nenavadnih bitij in drugih svetov. Ljubljana v drugi knjigi ni bila ravno nujna, uporabi jo predvsem zato, ker so Albini prijatelji povečini na fakulteti v prestolnici, a bi jo lahko tudi izpustili, saj se vmes za nekaj še posebej sublimnih poglavij prestavimo na Škotsko, od koder naj bi Alba izhajala, kar pa deluje bolj primerno misteriozno in obkroženo z bogato folkloro in neukročeno naravo tamkajšnjih krajev. V prvi knjigi med njenim domotožjem spoznamo, kako izgleda Podsvet: »Kot začaran gozd je, preraščen z drevesi in koreninami, z mehkim mahom in barvitimi rastlinami, ki so videti kot cvetoč travnik. Rastline in cvetlice vseh vrst rastejo povsod, tudi v zraku.« Pa tudi, da sama spada med elegide, ki lahko prevzemajo človeške lastnosti in prehajajo med svetovi. Kasneje naletimo tudi na povezovalko svetov, na vitico življenja, ki ključno vlogo odigra v drugi knjigi, in na način izbire kraja, kjer živijo: »Živela bom pod majhnim mestom, pod jezerom, ki je bilo v Medvsetu moj dom. In moja svetloba bo barva reke Soče. Ta misel me je potolažila in pri srcu mi je bilo malo laže. Tam bom lahko čutila Oliverjevo bližino.« Čisto na koncu prve knjige pa avtorica napove tudi glavnega zlobneža Bestruka, boga gozda, ki želi porušiti ravnovesje med svetovi in uničiti za naravo škodljive ljudi. Seveda se, kot se spodobi, pojavi tudi prerokba. Tu so še nekatere prisrčne podrobnosti, s katerimi avtorica obarva serijo, na primer Albine kletvice, ki so primerno rastlinske (tristo gnilih vej, tisoč grčastih debel, petinpetdeset koreninic). Druga knjiga je glede tega zahtevnejša, saj se ogromno dogaja v Podsvetu, ki ga še nismo mogli zares spoznati od blizu, tudi napetosti glede Albine vladavine se stopnjujejo. Predvsem tu se pokaže glavna slabost obeh knjig, ki je bolj formalne narave: knjigi nista zares razdeljeni na poglavja ali večje razdelke (dele teksta drugega od drugega ločujejo slike listov ali vitic, a so samo vstavljene med odstavke, niso recimo na svojih straneh), tako da smo prisiljeni obe knjigi brati na mah, kar pa glede na tempo, prostorske preskoke, število likov in slog sploh ne bi bilo nujno oziroma za to ni jasnega razloga, samo škodi preglednosti dogajanja. Prav tako je to neznačilno za mladinski fantazijski žanr (pogosteje najdemo tak način v kakšnih krajših knjigah, novelah), v daljših romanih je namreč razdelitev na poglavja pomembna, tako zaradi tempa kot zaradi vstavljanja udarnih cliffhangerjev. Zato se je v drugo knjigo na začetku težko vživeti in jo je tudi zahtevno predihati, ves čas imamo občutek hitenja do naslednje in spet naslednje epizode, poleg tega pa se začne knjiga vedno bolj vsebinsko razširjati, da se včasih bere že kot klasična fantazija, vključno z dvornimi spletkami, političnimi mahinacijami in celo vojno. Zgodi se tudi boleča izdaja, kar ima vedno dober učinek, in pa tragična smrt enega izmed junakov, ki tudi zelo šokira.

Če je bila prva knjiga bolj nežno ljubezenska, je tako druga bolj prijateljska, ves čas pa se premeteno razkrivajo skrivnosti in povezave, za katere nismo niti slutili, da bi lahko obstajale. Jasno je, da je imela avtorica celotno fabulo že vnaprej vsaj približno izrisano, ali pa je vse zelo spretno povezala, saj ni nelogičnih mest, bizarnih oživitev likov, ki jih zdaj pač potrebujemo med živimi, ali kakšnih drugih lukenj v zgodbi. Povezovanje med svetovoma lahko beremo tudi simbolično, Alba si namreč kot prva v zgodovini svetov drzne predlagati prosto prehajanje med njima in bolj trdno povezovanje, torej skuša na nov način rešiti star problem slabe komunikacije, kar lahko beremo tudi kot avtoričino željo po sodelovanju med generacijami za rešitev predsodkov, ksenofobije in za okolje škodljivih praks. Uspešna in napeta fantazijska serija se tako sklene na svetli točki, in upam, da bomo lahko kaj iz tega ali kakšnega drugega domišljijskega sveta Davorke Štefanec brali še kdaj.

Kritika je bila prvič objavljena v Literaturi 393.