Spodobi se omeniti, da je poleg resentimenta moja družinska dediščina tudi močno hotenje po uveljavitvi. Po domače: ambicija. Ampak bolestna.

Praga s svojimi (sicer obnovljenimi in ličnimi) tlakovci še vedno diha zgodovino, zlasti v ozkih, manj obljudenih ulicah starega jedra.

Kako zaživi drevo v romanu? Kako jazbec v kratki zgodbi? Kako kamen v pesmi?

Najbolj brane kolumne: Prvo pravilo posojanja knjig, O sramu, Kajuhu in nedonošečnkih, Smrt discipline.

Sploh v prazničnem času globoke zime se zvonovi slišijo še pogosteje kot običajno.

Privilegij, ki so ga včasih imeli samo prebivalci velikih svetovnih metropol, kjer se je dogajala večina kriminalk, je s tem postal dostopen tudi Slovencem.

Očitno je, da je množica stvari, o katerih imam precej jasna in dobro utemeljena prepričanja, v primerjavi z množico stvari, o katerih nimam pojma, skoraj neobstoječa.

Ali je kritiku film/knjiga všeč ali ne, je zadnja star, ki me zanima. O tem bom presojal sam.

Vsaj zadnjih deset let bolj ali manj ves čas ugotavljamo isto.

Vsi se strinjamo, da stanje ni optimalno, vendar operacija nekako noče prav steči.