Apropriacije političnih osvobodilnih gibanj se v kapitalizmu dogajajo vsesplošno in na primeru vseh političnih in osvobodilnih gibanj. Ključna, prelomna točka apropriacije na družbeni ravni je dosežena v hipu, ko se apropriacijo v službi obstoječega sistema začne izenačevati s političnimi boji.

Smisel nesmiselnih sporov je v tem, da so nadomestek za druge, resnejše težave.

»Takšen je kapitalizem – na zasebni plaži samota, na ljudski lepota in nemir. Za nič na svetu ne bi splezal čez ograjo, veliko lepše je v tostranski gneči.«

Zalotim se, da sem pred občinstvom, v katerem sedijo celo trije pravoslavni patriarhi (to se pri nas gotovo ne bi zgodilo!), začela v polomljeni srbščini klamfati o dolgoletni tradiciji slovenske lezbične pisave, o bitki, ki jo človek bije ob LGBT razkritju, o tem, da so bojne barve mavrična zastava in o tem, kako neverjetno težko si cerkveni dostojanstveniki sploh zamislijo, kaj preživlja povprečna LGBT oseba.

Pogovor sva začela običajno, potem pa me je vprašal, ali imamo pri nas v Sloveniji duhove. Rekel sem, da ne vem, da jih sam še nisem videl. »No, tukaj so, isto kot v Senegalu,« je trdil.

»Osebno je politično,« bi najraje zakričala taksistu, vodiču, Ivanki, širnemu svetu, pa ne bom, ker vem, kaj so mislili, in ker ni zraslo na mojem zelniku.

O čem sploh govorimo, ko govorimo o posmrtnem življenju literarne revije? O tem, da nekdaj osrednje revije počasi, a vztrajno izginjajo, novih pa ni na vidiku. O tem, da revije več ne nosijo tistega družbenega naboja kot nekoč. Spremenile so se v nekakšne časnike za specialiste, ki jih zanimajo v glavnem notranji problemi besedila in manj, kako naj bi z njim preoblikovali zunanji svet.

Zakaj bi bilo denimo dovoljeno kar tako razbiti neko skalo, kak star stalaktit, četudi ga ne bo nikoli nihče videl? Mogoče pa je že brisanje starih datotek moralno problematično?

Sprašujem se, ali bi bilo zame mogoče od umetnin pobrati samo umetelnost in zanemariti oporečne like, ki jih ustvarjajo, pa ne pridem daleč.

Vprašanje, ki me preganja, je, zakaj vedno iščem načine, kako zapustiti neko resničnost, neko telo, nekega sebe, ki se zgradim. In zakaj sem zapustil že toliko prostorov – in se zato vselej znova v novih prostorih rodil?