Govori se, da se ljudje bojijo prišlekov in tistih, ki želijo čez naše ozemlje naprej: ta strah politične stranke podpihujejo, ker je tako laže vladati in manipulirati, skrivati lastne lopovščine.

Kar me zdajle nosi, je misel o spremembi. To ni misel, ki bi se vezala na točno določeno izpolnitev. Želena stanja so prehodne narave. Narava želje veleva pot od objekta do objekta.

Pavšalni totalitarizem večine smo večkrat pripravljeni sprejeti za samoumevnega in nedolžnega, pa je pravzaprav precej nasilen.

Od malega se mi je zdelo, da muha s svojim sestavljenim vidom vidi drugačen svet kot jaz, da o zaznavi deževnika niti ne govorim, da obstaja spekter zvokov, ki jih ne slišim, in barve, ki jih ne vidim.

Apropriacije političnih osvobodilnih gibanj se v kapitalizmu dogajajo vsesplošno in na primeru vseh političnih in osvobodilnih gibanj. Ključna, prelomna točka apropriacije na družbeni ravni je dosežena v hipu, ko se apropriacijo v službi obstoječega sistema začne izenačevati s političnimi boji.

Smisel nesmiselnih sporov je v tem, da so nadomestek za druge, resnejše težave.

»Takšen je kapitalizem – na zasebni plaži samota, na ljudski lepota in nemir. Za nič na svetu ne bi splezal čez ograjo, veliko lepše je v tostranski gneči.«

Zalotim se, da sem pred občinstvom, v katerem sedijo celo trije pravoslavni patriarhi (to se pri nas gotovo ne bi zgodilo!), začela v polomljeni srbščini klamfati o dolgoletni tradiciji slovenske lezbične pisave, o bitki, ki jo človek bije ob LGBT razkritju, o tem, da so bojne barve mavrična zastava in o tem, kako neverjetno težko si cerkveni dostojanstveniki sploh zamislijo, kaj preživlja povprečna LGBT oseba.

Pogovor sva začela običajno, potem pa me je vprašal, ali imamo pri nas v Sloveniji duhove. Rekel sem, da ne vem, da jih sam še nisem videl. »No, tukaj so, isto kot v Senegalu,« je trdil.

»Osebno je politično,« bi najraje zakričala taksistu, vodiču, Ivanki, širnemu svetu, pa ne bom, ker vem, kaj so mislili, in ker ni zraslo na mojem zelniku.