Ta dokončna mera človeškega, vonj trpinčenih ljudi

Draga Renata,

poletje je, pravkar se je razbesnela nevihta in že odšla, za sabo pa pustila vonj po topli, razmočeni zemlji, nekaj potolčenih potonik in vrtnic … Že petič sem prebrala tvoj esej o političnem kot ljubezenskem odnosu in o postajanju, o odnosu jaz-ti, esej o spremembi, družbeni, intimni … Zelo mi je všeč, zaradi svojega ritma in načina, toka: »Kar me zdajle nosi, je misel o spremembi …« Tvoj esej mi hladi rano, rano, ki jo nosim (prenašam) že kar nekaj časa. Tvoj diskurz – enkratna, posebna – tvoja – mešanica osebnega in teoretičnega, tega ne morem ponoviti. Poskusila ti bom odgovoriti s poezijo.

Počutim se, kot da bi se moja duša zagnojila. Rana, ki jo nosim še od prej, iz drugih konstelacij, se je vnela tistega novembrskega jutra, ko sem, še pred zoro, prvič prišla kot prostovoljka pomagat v begunsko taborišče v bivšo tovarno Beti, v kateri je bilo začasno nastanjenih okoli dva tisoč ljudi, poimenovanih begunci, prebežniki, (ilegalni) migranti … in o kateri sem poskusila (neuspešno) spregovoriti v svoji pesmi Vonj po človeku (iz zbirke Vmes, 2016).

Težko razložim kompleksnost svojega doživljanja takrat, bilo je kot udarec, hkrati jasnina spoznanja in nepredirnost žalosti zaradi tega, kar spoznavam. Zdelo se mi je, kot da se je nekaj odprlo in sem za kratek hip (z ›duhovnimi‹ očmi) zagledala drobovje ali skelet družbe, v kateri živim, v katero sem potopljena, v katero sem bila vzgajana; vrednote, v katere verjamem in za katere sem mislila, da jih delim z večino – poteptane vsem na očeh. A kot da nihče tega ne vidi, kot da je ta zločin neviden: človekoljubne besede s pozicij moči so zvenele kot posmeh.

Tako sem zapadla v krizo, iz katere počasi iščem izhod. Pravzaprav pustim, da me tesnoba preplavlja. Tesnoba, tako se v živo učim ob študiju gestalt psihoterapije, mi daje vedeti, da se srečujem z nečim novim. Vendar me vprašanje, kako jaz prispevam k temu stanju, preganja ves čas. Pa tudi, kaj lahko naredim v tem?

Kar lahko naredim, je, da pomagam. Pa ne le to: da pišem (pesmi, eseje). Kombinacija obojega in še političnega dejanja, morda šele to troje zadošča, sem si mislila. Zdaj, nekaj let po tem, vem, da ne zmorem vsega, da zmorem samo delno, po koščkih. A nekaj zmorem. Arnold Beisser, gestalt psihoterapevt, do vratu nepremičen v vozičku (zaradi otroške paralize), je napisal kratko, a izjemno odmevno besedilo o paradoksni teoriji sprememb: sprememba (govoril je o posameznikovi in o družbeni) lahko nastopi šele, ko popolnoma sprejmemo to, kar je. To (mi) je težje, kot se zdi na prvi pogled.

Dejstvo je, da je zakonodaja posameznih članic EU enaka nemški pred drugo svetovno vojno in med njo: starejši kolega, Nemec (rojen 1941), mi je pripovedoval o tem, kako mu je mama dajala hrano za ruske jetnike, ki so jih gnali skozi njegovo rojstno mesto (danes na severu Poljske) in jim nihče ni smel pomagati – videli pa so, kako so shirani. Zato so ženske ›uporabile‹ svoje otroke, da so jim pomagale – nemških otrok nemški vojaki niso kaznovali. A vendar – pomagati ljudem v stiski je bilo prepovedano, kaznivo: tako kot sedaj. V mislih imam nedaven eksces: kapitanki ladje Caroli Rackete, ki je rešila nekaj nad štirideset prebežnikov pred utopitvijo s pristankom na Lampedusi, grozi deset let zapora. (V času pisanja eseja je bila oproščena zapora zaradi prisebnosti sodnice.) Pa ni edina – zakonska prepoved in kazen za človekoljubno pomoč velja tudi na Madžarskem in še kje. Slovenci smo v tem zakonsko morda za spoznanje manj radikalni, praktično pa nič kaj boljši (mislim na vladne ukrepe). Glasovi proti so (mislim predvsem Rogovce in posamezne novinarje, Boštjana Videmška, Uroša Škerla Krambergerja in druge), niso pa samoumevni in družbeno prevladujoči. Govori se, da se ljudje bojijo prišlekov in tistih, ki želijo čez naše ozemlje naprej: ta strah politične stranke podpihujejo, ker je tako laže vladati in manipulirati, skrivati lastne lopovščine. Strahu pa se da (na posameznikovi ravni) preprosto znebiti – tako da spoznaš ljudi, »ki se jih bojiš«, v živo, da se družiš z njimi.

Kot prostovoljka sem začela pri Slovenski filantropiji, nadaljevala v Azilnem domu Vič in končala v neinstitucionalni skupini za druženje z ženskami iz azilnih domov v Rogu (Asja, Tanja, Vesna, Teja, Helena, Jelka, Ursula in še mnogo drugih, hvala vam). Zaradi osebnih stvari sem se v zadnjem času umaknila. Izkušnja pa še odmeva v meni – in torej tudi v moji poeziji.

Jezik pesmi – to je močno orodje, morda orodje ni prava beseda, je zmeraj vnovični nagovor k spremembi (pa ne k neki določeni, tega se ne da kontrolirati): nagovor k avtentičnosti bitja. Saj se spomniš zaključka Rilkejevega Apolonovega arhaičnega torza:

Pred tem pogledom se ne moreš skriti.
Svoje življenje moraš spremeniti.

Da ima poezija lahko sposobnost katalizatorja sprememb, vem iz lastne izkušnje. (Ravno zaradi poetične moči dokumentarnih filmov Sylvaina Georgea sem se npr. odločila za prostovoljsko delo v Slovenski filantropiji.)

Ampak kakšne pesmi naj pišem in kako? In predvsem: komu?

Ko sem tistega prvega dne prišla domov, sem se namreč počutila – to se mi je zgodilo že kdaj prej, le da nikoli tako dokončno –, kot da sem izgubila občestvo, skupnost, družbo. Brez občestva pa kot človekinja ne morem. Kot pesnica pa najbrž sploh ne. Kaj zdaj? Je možno še kaj drugega, ali sem obtičala pri (Adornovem) vprašanju, ali je poezija po takem družbenem zločinu (holokavstu) sploh še mogoča. Sem obtičala v molku? Pravzaprav v niču?

V tej pesmi sem skušala nakazati svoj pretres (kasneje so mi strokovnjaki rekli, da gre za »sekundarno travmatizacijo«) – in se dotakniti neizgovorljivega skozi vonj – skozi zaznavanje, ki se ga da najmanj opisati, deluje pa direktno – in se ga ne da pozabiti. Zaradi tega vonja sem vedela (pa ne preko razmišljanja, temveč telesno, predrazumsko), da so to »bitja moje vrste«. A »ravnanje« z njimi ni bilo ustrezno mojemu pričakovanju. Ves čas sem se ukvarjala z enim samim vprašanjem – če bi ti ljudje bili slovenski državljani, kako bi ravnali z njimi? Ker pa so zgolj bitja, izključena iz družbe – potem se z njimi lahko ravna (naj)slabše? To je, se mi zdi, bistveni pokazatelj obraza neke družbe – kako ravna s tistimi, ki nimajo nobenih pravic, so pa živa bitja – ljudje.

Vidiš, tule bi se vrnila k podobi gnoječe se duše z začetka.

Najprej sem se srečala z očmi (bitjem) tistih drugih, zaprtih za ograjo: spomnim se, da sem delila odeje tistim, ki so ostali zunaj tovarniške hale in so morali torej zunaj prespati. Odej je bilo premalo, ljudje so bili premraženi. Kjer smo delili odeje, so se k ograji zdrenjali ljudje, neko punčko so skoraj pomečkali. Odeje so dobili tisti, ki so bili večji, bolj agresivni in močnejši. Ne pa povsod: spomnim se mladega gospoda z zlatimi očali, uglajenega, zelo izobraženega in nežnega – (ja, vse to sem razbrala iz enega pogleda in iz nekaj izmenjanih angleških besed), ki mi je povedal, da bo odejo prenesel mami z nekaj otroki, ki je zaskrbljena čakala zadaj, za gnečo, in to je tudi storil. Njegov pogled je bil prav tako zgrožen kot moj – in za hip sem se znašla v njegovi koži … ja, kaj takega bi se lahko zgodilo tudi meni … Kasneje je prišla k meni mamica z dojenčkom, bilo je le 10 plastičnih WC-kabin za 2000 ljudi in ona bi si morala zamenjati vložke. Policist je ni spustil na naše stranišče, na stranišče za prostovoljce, policiste in vojake, zato je morala v eno od njih (pokrita z ruto in haljo do pet). Tudi njenih oči se spomnim – kako me je pogledala, preden je stopila v eno od kabin, iz katere je zaudarjalo … Ko smo halo čistili pred prihodom naslednjih tisoč ljudi, smo našli urin v plastičnih steklenicah, po kotih, plastične vrečke, v katere so bili zaviti iztrebki … Seveda sem brala in še kdaj berem in poslušam in gledam po televiziji še kaj hujšega – ampak takrat sem bila tam in sem to doživljala …

(Ne kritiziram tistih, ki so se trudili pomagati, prostovoljno ali po službenem nalogu; in nekateri od odgovornih so bili sočutni, drugi rasistični, ampak to ni tisto, kar me zanima: zanima me delovanje sistema, način, ki ljudi naredi za neljudi).

To doživetje me je pretreslo in spremenilo … ničesar nisem doživela, o čemer še ne bi slišala ali razmišljala že prej, ampak tam, takrat sem izgubila jezik in z njim soljudi, tiste, katerim pripadam. Izgubila sem vero v svoje občestvo – in brez nje ni mogoče pisati.

Vseeno sem poskušala, kot da me žene zagon mehanizma … Srečala sem se s (svojo) nemočjo jezika: uzrla sem »resnico« v podobi, otipljivo pred seboj … vendar … kako spraviti vonj v besede – vonj kot najbolj konkreten od petih znanih človeških čutov, za katerega imamo samo dve besedni oznaki: diši ali smrdi, ta vonj pa ni bil ne eno ne drugo (če kaj, je bil pripadnost v izključenosti). Tu se mi je neulovljivost vonja v besede v primerjavi z očitnostjo njegovega zaznavanja/doživljanja povezala z neulovljivostjo nasilja in njegovo zaznavno očitnostjo: vonji, hrupom in molkom, situacijo ujetih v zagrajen prostor in drugih, ki jih držimo ujete (in prav zdaj z vrta, kjer pišem, slišim neutolažljiv jok otroka iz bližnjega bloka in neki glas, glas odraslega, ki se dere nanj … in moram za hip nehati pisati). Ja, tako jasno kot še nikoli prej sem duhovno zagledala in s čuti zaznala nasilnost (samodestruktivnost) naše civilizacije, zahodnoevropske, slovenske, v katero sem socializirana, ji kot pesnica globinsko pripadam (in iz nje iz-stopam) … in preplavil me je gnus do nasilja in hkrati so-čutje do drugega … tistega brez »besede« … molčečega in nevidnega … (do tedaj »nevidnega«, takrat pa v očeh družbe zagledanega kot »val«, »prenašalce bolezni« in drugih potencialnih grozot … kot podgane, ki prenašajo kugo, kot volkovi, ki plenijo črede drobnice, kot medvedi, ki ogrožajo otroke na poti v šolo – in moje sočutje tu najprej pripada podganam, volkovom, medvedom).

Poezija je (zame, pesnico) medij, ki vzpostavlja socialno ravnovesje z vsemi vidnimi in nevidnimi prisotnostmi (živimi, mrtvimi, preteklimi, prihodnjimi, človeškimi in nečloveškimi) in je med človekovimi dejavnostmi ena najbolj celovitih in vseobsegajočih. Zato naj zaključim s pesmijo Naravnost v oči iz zbirke Amonit Zalke Drglin:

»Stojim z vami. Ne sama.« To mi je, Renata, v najinem pogovoru ključno – v tem te čutim ob sebi. (In Zalko tudi. In še marsikoga.)