»Da te ne bodo parkeljni« je bilo njeno najpogostejše opozorilo, tudi kadar je bil junij in smo v bazenu hotela Bernardin lovili glivične okužbe.

Če so vse to že bolj ali manj znane tehnologije, ki bodo samo razvite do skrajnosti, pa se nam kmalu obeta še razmah povsem nove stopnje avtomatizacije ubijanja, in sicer avtomatizacija odločanja glede uporabe sile.

Za degradacijo ustvarjanja in/ali reflektiranja mladinske literature ne poznam in ne najdem pametnega, jasno izraženega, na primer literarnoteoretskega argumenta.

Mogoče nasprotni občutek konkretnega bivanja nastane zaradi spomina, zato ker veš, da si to in to, doktor in profesor, predsednik in višji znanstveni sodelavec, da si bil tam in tam, v Etiopiji in Indiji, na Jamajki in v Ameriki, na Golovcu in Rožniku, v Štepcu in na Teznem, a kaj, če vse to pozabiš? Kdo si potem?

Kam nas je torej pripeljala informacijska avtocesta? Do sveta, v katerem vsi poslušamo isto glasbo, gledamo iste filme, beremo iste knjige, nosimo iste obleke in čevlje ter jemo isto hrano.

Breme bo najtežje ravno za Petra Handkeja, saj bo, vsaj v sedanjosti in v bližnji prihodnosti, pozornost vleklo nase in jo odvračalo od Handkejevega izjemnega pisanja.

Z vsako knjigo je v našem jeziku več besed. Z vsako novo je manj možnosti, da bi se lahko naš jezik kadarkoli preslikal v drugega. Z vsako novo je več možnosti, da drugega vsaj približno razumemo.

Kulturno izobraževanje je nujno za konsolidacijo srednjega razreda, ki v kontekstu Rusije ne predstavlja dejstva, temveč predvsem uganko.

Za slovenskega bralca, v katerem današnja Romunija medijsko figurira predvsem kot razvlečena kolona zatemnjenih kombijev na avtocesti proti Italiji, je izbor sodobne romunske poezije dobrodošla intervencija, saj njena progresivna urbana govorica kaže, da ti kombiji niso toliko podoba »Romunije« kot podoba naše nezmožnosti uzreti zapletenost in celovitost vsakdana, v katerem živimo. 

Ni presenetljivo, če v takšni klimi uspeva predvsem razočaranje, ki vodi v apatijo, zaradi nje pa problemi niso vidni bodisi se z njimi ne želi nihče ukvarjati, razen seveda tistih, ki jih povzročajo.