O polkritikih in polavtorjih

Poznate kakšnega literarnega kritika z omejenim dosegom, katerega kritike so sicer strokovne in slogovno izpiljene, a kaj ko se (razen preredkih izjem) ukvarja samo z mladinsko literaturo? Ali pa avtorja, katerega ideje in slogovni prijemi sicer obetajo, a še ni napisal prave knjige? O enem takih v svojem prispevku Kam so izginila dvorišča? (Otrok in knjiga 104, 2019) piše Slavko Pregl:

Zato se nikoli nisem kaj dosti ukvarjal s tem, koliko se o mladinski literaturi piše v medijih, na koliko in kakšne festivale njene avtorje naša država pošilja v tujino, koliko Prešernovih nagrad so v slovenski zgodovini dobili avtorji mladinske literature. Za preštevanje slednjega bi bilo, kot vem, pet prstov ene roke petkrat preveč. […]Pred leti mi je ugledni literarni kritik povedal, da bo tudi meni namenil poglobljeno kritiko, ko bom napisal kakšno resno knjigo, v smislu romana za odrasle.

To, da položaj pisatelja, pesnika ali celo literarnega kritika v slovenskem družbenem prostoru ne prinaša (več) blišča in slave, ki ju nemara še je v polpretekli zgodovini, postaja že nekakšna mantra. A položaj ustvarjalcev in kritikov mladinske literature je v tem primeru specifičen, saj pripombe o pisanju samo mladinske literature in samo kritik mladinske literature nemalokrat pridejo prav iz vrst njihovih stanovskih kolegov – literarnih ustvarjalcev, kritikov in teoretikov.

Osebno za degradacijo ustvarjanja in/ali reflektiranja mladinske literature ne poznam in ne najdem pametnega, jasno izraženega, na primer literarnoteoretskega argumenta. Od kod torej izhaja?  Tako na prvo žogo se mi ponujajo trije odgovori. 

Prvi je, da stalno podcenjujemo mulce, torej ciljno publiko mladinske literature. Če se kaj skozi zgodovino ponavlja, se prepričanje o nevzgojenih in/ali nesposobnih mladih generacijah brez pravih vrednot, ki ne cenijo dovolj sveta, ki jim ga je izgradila (nemalokrat v težkem boju proti okostenelim vrednotam prejšnje generacije) generacija pred njimi. Saj veste, težijo z varstvom okolja, pa ne pospravijo niti lastne sobe. Takšen odnos se še kako kaže tudi v odnosu do mladinske literature. Ta ima ne nazadnje lahko pomembno pedagoško vlogo, hkrati pa, če je ustrezno odbrana, vlogo vate, ki mlade ohranja v tistem pododdelku sveta odraslih, ki ga zaskrbljeni starši, skrbniki, vzgojitelji in mentorji  na medmrežju ponavadi opisujejo kot nedolžen svet otroštva. Tisti starši, skrbniki, vzgojitelji in mentorji, ki skrbno preberejo dela s seznama za domače branje ali pa izbore knjig, ki jih strokovne komisije na primer izberejo v projektu Rastem s knjigo ali pa uvrstijo na seznam tekmovanja iz slovenščine za Cankarjevo priznanje; da presodijo, ali je knjiga pač primerna za njihove otroke, ali jim jo naj pustijo brati. Tako je, če v kratek priporočilni seznam strnem ugotovitve zadnjih let, v literaturi, ki jo nespametna strokovna srenja ponuja sedemletnikom, problematična beseda pivo, ko pridemo do devetletnikov mrtvi otroci, pri dvanajstletnikih joški, pri štirinajstletnikih pa sperma.

Del odgovora lahko morda iščemo v spolni segregaciji. Tako kot frizerka, kuharica in šivilja še vedno veljajo za ženske poklice, tudi med (šolskimi) knjižničarji, literarnimi kritiki, ki se posvečajo mladinski literaturi, in ustvarjalci mladinske literature prevladuje »nežnejši« spol.  Ko pogledamo sezname največjih kuharskih mojstrov, dreserjev las in ustvarjalcev mladinske literature, se razmerje med spoloma sicer spremeni. Pa vendar, ali bi bil položaj mladinske literature in njenih akterjev drugačen, če bi se z njo pretežno ukvarjali kritiki in ne kritičarke, če bi med ustvarjalci prevladoval delež pesnikov in pisateljev in če bi, ne nazadnje, v strokovnih komisijah, ki izbirajo kakovostno literaturo namenjeno mladim, prevladovali moški? Morda.

Tretji odgovor je s prvima dvema povezan in hkrati (namenoma) tavtološki: ker pač podcenjujemo ustvarjanje literature za otroke in mladino. A priori. Po pravici povedano med hibridnimi avtorji, ki pišejo tako »resno« kot mladinsko literaturo, ne poznam nikogar, ki bi vrednostno razlikoval obe kategoriji. Seveda dopuščam možnost, da se motim, ker je moj balonček pač premajhen, živim v nevednosti, ker premalo komuniciram z avtorji o njihovi samorefleksiji svojih del ali pa podcenjujem pretkanost avtorjev, ki literarni kritičarki, ki se ukvarja (tudi) z mladinsko literaturo, pač ne bodo izdali svojega mnenja o pavšalni vrednosti tovrstne literature. Pa vendar, ko stanovskim kolegom uide kakšna pripomba o kritikah samo mladinske literature in/ali ustvarjanju samo mladinske literature, se ta ponavadi izteče v ignoranco tipa: na to se ravno ne spoznam, saj veš, moji otroci so že odrasli/z otroki bere žena/moji rajši špilajo nogomet/moj maček ima rajši Dostojevskega.

A ti pogovorni lapsusi, na videz nedolžne posledice tega, da vsi pač nismo v stanju, da bi zvečer brali večerne pravljice, se včasih iztečejo v precej konkretne posledice. Eno takih vidim v spremembah Pravilnika o izvajanju knjižničnega nadomestila iz leta 2016. Vlečem jih iz naftalina, ker so še vedno veljavne in torej še kako aktualne in ker lahko po dobrih dveh letih morda ocenimo, ali so imele blagodejne posledice, na katere so računali njihovi predlagatelji. Predvsem pa se k argumentaciji, na kateri slonijo te spremembe, vračam zato, ker se lahko v luči refleksije bodisi izognemo njeni nekritični aplikaciji v drugih aktualnih primerih, v katerih je potrebno vrednotenje literature in iskanje tistega najboljšega, kar velja podpreti, negovati in promovirati, bodisi se (mi) razjasnijo doslej neslutene dimenzije takšne argumentacije, ki bi upravičile njeno aplikacijo v drugih kontekstih.

Od leta 2014 v Sloveniji avtorji s področja literature, glasbe, filma, ilustracije in fotografije dobivajo tako imenovano knjižnično nadomestilo – denarno kompenzacijo za brezplačno izposojo svojih del v javnih knjižnicah. Knjižnično nadomestilo je odvisno od števil izposoje del posameznega avtorja. Z letom 2016 pa je bila uvedena sprememba Pravilnika o izvajanju knjižničnega nadomestila, ki med drugim upošteva tudi zvrst izposojenega dela. Tako se monografske publikacije z bibliografsko kodo slikanica ali strip upoštevajo kot pol izposoje, enako velja za monografske publikacije do 47 strani, z izjemno pesniških zbirk, ki se upoštevajo kot ena izposoja, ne glede na obseg.

Ta predpis je bil v pravilnik vključen na predlog Društva slovenskih pisateljev. Kot je tedaj pojasnil predsednik društva Ivo Svetina, je bila korekcija potrebna, ker je izposoja slikanic, zlasti v primerjavi s pesniškimi zbirkami, zelo velika. Šlo naj bi »za racionalno odločitev, ki – žal – izvira iz dejstva, da se slikanice vse manj kupujejo ter vse več izposojajo v knjižnicah.« Argumenta oz. t.i. racionalne odločitve sicer ne razumem: naj bi nižje knjižnično nadomestilo spodbudilo bralce, da iz sočutja do ustvarjalcev slikanic njihove knjige raje kupujejo, ali ustvarjalce same, da več svoje energije vložijo v prodajo slikanic (torej hodijo od hiše do hiše namesto po knjižnicah?).

Pa vendar, če meni nerazumljivemu argumentu navkljub poizkusim razčleniti in analizirati pobudo stanovskih kolegov:

1. Obsežna dela zahtevajo več avtorjevega truda in dela in si zato zaslužijo tudi višje knjižnično nadomestilo. Tako je imel Dostojevski več dela z Brati Karamazovimi kot Kafka s Preobrazbo, Karl Ove Knausgård pa več dela z Mojim bojem kot Cankar s Skodelico kave.
2. Pri tem veljajo določene izjeme:
   • pesniške zbirke: v katere je a priori, zaradi same narave ustvarjanja, vloženega več dela in truda, ne glede na število strani
   • slikanice in stripi: v katere je a priori, zaradi same narave medija, vloženega manj dela in truda, ne glede na število strani

Pri tem se postavlja vprašanje, kaj je tisto, kar zagotavlja poseben status slikanice in stripa. Očitno ne število strani, ker potem njihov poseben status sploh ne bi bil potreben. Gre za specifično povezavo med sliko in besedo? Če je torej besedilo v dialogu z ilustracijo ali pa, bog ne daj, zapisano v oblačkih, je smiselno, da ga ovrednotimo kot polovično, medtem ko je ista količina besedila, pospremljena s praznim prostorom (razen če tekst s tem praznim prostorom komunicira), smiselno ovrednotena kot celovita enota. Med slikanicami namreč med drugim najdemo tudi obsežne, po konsenzu stroke nedvomno kvalitetne izdaje, kakršni sta na primer Čudežni vrt: zgodbe in pesmi s podobami Jelke Reichman (237 str.) ali pa Cicido, ciciban, dober dan: petindvajset zgodb iz Cicibana in Cicidoja; velika knjiga zgodb (92 str.). Ne nazadnje gre pri Svetinovem tekstu Uho sveta (51 str., slikanica, Miš založba, 2017), ki se prepleta z njegovim tekstom Poročilo o Jasperju Krullu (55 str., poezija, Založba Goga, 2018) in ki odpira, v drugačnem mediju, sorodna vprašanja, nagovarja sorodnega bralca, s sorodno izrazno močjo, slogovno izpiljenostjo … po mojem mnenju za dve izjemni deli, le da je eno (v katerem je Svetinov tekst v sogovoru z ilustracijo Damijana Stepančiča, ki jo sicer najdemo tudi na platnici pesniške zbirke) po Pravilniku o izvajanju knjižničnega nadomestila vreden pol manj.

Če pogledamo na seznam najbolj izposojanih avtorjev, upravičenih do knjižničnega nadomestila, vidimo, da so na vrhu predvsem avtorji mladinske literature  – čeprav ne slikanica ne strip nista namenjena izključno otroški in/ali mladinski ciljni publiki, se, predvsem slikanico, največkrat dojema kot tako. Tudi sprememba pravilnika je največ sprememb prinesla za avtorje, ki ustvarjajo predvsem ali izključno za otroke in mlade.

Debata, ki jo je odprla sprememba pravilnika o nadomestilu za knjižnično izposojo, se je precej hitro povezala z drugim odprtim vprašanjem, ki je nedvomno pomembno in aktualno in ki ga vsaj nekateri vidijo kot pomembno povezanega s spremembo pravilnika: z dejstvom, da se v knjižnicah (veliko) izposoja trivialna literatura, da število izposoj (s tem pa tudi knjižnično nadomestilo) ni odvisno od kakovosti posameznega dela. Lahko bi rekli, da ni odvisno od dela in truda, ki ga avtor vloži v svoje delo, temveč bolj od njegove zmožnosti, da prepriča svojo publiko (na primer naivno mladež in njihove starše). Debata o izposojanju trivialne literature je tako ponudila dodaten kontekst, s pomočjo katerega bi morda le lahko razumeli poseben status slikanice in stripa v spremembah Pravilnika o izvajanju knjižničnega nadomestila: med najbolj izposojanimi avtorji slikanic in stripov se gotovo znajdejo tudi taki, katerih literarno ustvarjanje ni vrhunsko, znajo pa svojo (morda celo hiperprodukcijo) dobro približati bralcem. Zagotovo. Med avtorji romanov in priročnikov takih na primer ni, kajne?

Problematiko izposoje trivialne literature v knjižnicah je precej kompleksno že v letu 2014 razprla Mestna knjižnica Ljubljana s posvetom  Knjižnica, srce mesta: Vrednotenje književnosti za potrebe knjižnic. Takrat so bili kot najbolj problematični še izpostavljeni  v samozaložbah izdani »žanrski romani«, ki nikoli niso videli lektorja, urednika in oblikovalca ter so a priori v celoti namenjeni odprodaji knjižnicam; hkrati pa smo spoznali številne zagate in pasti vrednotenja tovrstne literature.

So se torej kolegi v želji po podpori visoki literaturi in ob teži bremena, ki bi jo zahtevalo ločevanje med trivialno in visoko literaturo, pač odločili za lažjo pot, za ločevanje med mladinsko in »resno« literaturo? Če je tako, resnično upam, da jim ne pride v navado.

Če bi se, morda tudi v luči vedno aktualnih potreb po vrednotenju literature, odločili za refleksijo argumentacije, na kateri slonijo spremembe Pravilnika o izvajanju knjižničnega nadomestila in (hipotetično) ugotovili, da poseben status poezije, slikanice in stripa ni spreobrnil slovenskih bralcev, da niso začeli množično kupovati slikanic, si izposojati poezije in na splošno brati več in bolj kakovostno literaturo – se nam kaže še kakšno orodje, s pomočjo katerega bi lahko usmerili bralski okus? Morda. Pionirska, Center za mladinsko književnost in knjižničarstvo na primer že vrsto let vrednoti vsakoletno produkcijo knjig za otroke in mlade, sprotno mnenje o svežih izdajah objavlja na knjigometru, kompleksnejši pregled letne produkcije z anotacijami najkakovostnejših del pa v vsakoletnem Priročniku za branje kakovostnih mladinskih knjig. Nekatere knjižnice tako pri nakupu sledijo priporočilom strokovnega odbora, ki sodeluje pri pregledu letne produkcije. Ko na primer svoje mulce spustim v Knjižnico Otona Župančiča, vem, da tudi po zaslugi najmlajšega, ki se samo dela, da bere, domov ne bomo odnesli nelektoriranih knjig, ki niso videla urednika, pa čeprav gre na koncu z nami domov kar nekaj slikanic in stripov. Razen če jih odnese v spodnja nadstropja s stvarno literaturo in leposlovjem za odrasle.