Brskati globlje

Še zdaj ga vidim, kako sedi na stolu in se nonšalantno guga. Početje, ki so ga nam, šolarjem, strogo prepovedovali, on pa si ga je lahko privoščil. Saj je bil vendar profesor! Zanje pa, kot vemo, veljajo druga pravila. Lahko si privoščijo tudi guganje na stolu, ker obvladajo zgodovino stare Grčije in rimskega imperija in sploh vsega, kar se je zgodilo odtlej. Ko pa bomo mi znali na izust povedati, kdaj in iz kakšnih vzgibov se je Hanibal podal čez Alpe s sloni in kaj je perzijski kralj Kserkses doživel v bitki z Grki pri Salamini pa še par drugih pomembnih reči, se bomo tudi sami smeli nonšalantno zibati na stolu. Še vedno se mi to zdi odlična motivacija in moram reči, da je – vsaj v mojem primeru – delovala.

Naš osnovnošolski profesor zgodovine bi dandanes, ko smejo učenci govoriti tudi, kadar niso vprašani, kdaj bodo vprašani, pa jim je treba povedati vnaprej, zaradi svojstvenega pedagoškega pristopa menda hitro zašel v težave. Pa čeprav mu ne gre ničesar očitati, razen tega, da svojega cinizma ni, kot kakšen plašč, ki si ga slečeš, puščal zunaj razreda. Namesto tega se je šalil, tudi kadar nas je nagovarjal izza katedra. Brez pomislekov se je, recimo, od srca nasmejal, kadar je kakšnemu učencu med spraševanjem uspelo povedati kaj posebno trapastega. Že res, da je zgodovina zgodba in da je te mogoče pripovedovati na različne načine. Toda upati, da ti bo z blefiranjem o tem, kdo se je spopadel v punskih vojnah in kakšen je bil njihov izid, uspelo preslepiti profesorja, je res nekoliko noro. Sošolca, ki se je podal na to spolzko pot, je z zanimanjem poslušal kakšnih pet minut, preden mu je pritisnil tisti cvek v redovalnico. Pri čemer ni pozabil poudariti, da se je med poslušanjem sicer krasno zabaval, ampak zgodovini naj se pa v prihodnje le bolj posveti. 

Bolj ko razmišljam o našem osnovnošolskem profesorju zgodovine, bolj se mi zdi, da sem ga ohranila v tako lepem spominu, ker se je do nas, otrok, v marsikaterem pogledu vedel, kot da bi bili že odrasli. Kar je v dobi odraščanja za najstnika pravzaprav največji poklon. Profesorje, katerih besede ali dejanja pomniš še pozno v starost, bi lahko ločili v dve skupini: v prvo sodijo tisti, ki so všečni že od prvega trenutka ter se prikupijo recimo s tem, da so kul, ker se navdušujejo nad isto glasbo kot učenci. V drugi skupini pa so tisti – in mednje sodi tudi naš osnovnošolski profesor zgodovine gospod L. – katerih veličine se zaveš šele mnogo pozneje. Nikoli se ni trudil biti dopadljiv, pa vendar meni in mojim sošolcem njegove besede, izrečene v štirih letih osnovnošolskega pouka zgodovine, odzvanjajo v ušesih še danes. Kot bi zaužili neke vrste podganji strup z zapoznelim delovanjem. Kar pravzaprav velja za znanje nasploh – je kot strup, ki začne delovati, ko to najmanj pričakuješ. In takrat je že prepozno.

Ko se danes spominjam vsega, kar nam je povedal, se seveda ne morem izogniti vprašanju, zakaj je to počel. Je preprosto rad hodil po robu in užival v tem, da je v razred osmošolcev metal pasje bombice, za katere nikoli ni mogel natanko vedeti, ali bodo odjeknile in kakšna bo detonacija? Kakšne vrste človek gre trinajstletnikom konec 80. let razlagat o reparacijah, ki jih je Nemčija morala izplačati po koncu druge svetovne vojne, zaradi česar je bila dokaj izčrpana, a je kot država že dobrih dvajset let pozneje zmogla strahovit skok naprej na gospodarskem področju, zraven pa – v svojem značilnem zafrkljivem tonu – doda tole: »Poznam pa tudi državo, ki je dobila po drugi svetovni vojni ogromno pomoči, vendar iz tega ni naredila čisto nič.« Nekaj se nas je spogledalo, nismo čisto dobro vedeli, za katero državo gre, kaj več pa profesor ni hotel razkriti. Zasejal je seme dvoma in njegovo delo je bilo opravljeno. Le kdo bi si mislil, da govori o naši ljubi Jugoslaviji, naši širši domovini, o kateri smo se pri geografiju, iz ust neke druge profesorice, učili le vse najlepše. Kot je bilo predpisano. Kakšne vrste človek gre zasejat seme dvoma med odraščajoče? Odgovor je jasen: samo dober pedagog.

Ob neki drugi priložnosti, ko so našo tolikanj opevano širšo domovino že pretresali t. i. mitingi resnice in je Slobodan Milošević neutrudno ponavljal, da je Kosovo Srbija in da so tam kršene človekove pravice srbskim prebivalcem, nam je gospod L. postregel z zgodbo o rimskem senatorju, ki si je nadvse prizadeval zanetiti vojno s Kartagino. »Ceterum censeo Carthaginem esse delendam« oziroma »Sicer pa mislim, da je Kartagino treba uničiti«, je senator bojda ponovil ob koncu svojega slehernega govora. In res, kot nas uči zgodovina, je bila Kartagina zravnana z zemljo. Le dovolj dolgo je treba nekaj ponavljati, pa boste ljudi prepričali, se je glasil nauk profesorja L.

In potem je prišla prva zalivska vojna, naftni vrelci v Kuvajtu so goreli in dimni stebri so se vili na stotine metrov v nebo; nihče si ne bi mogel zamisliti popolnejše podobe pekla. Nihče si ne bi mogel zamisliti niti tega, da bi bila katera koli snov za našo civilizacijo kdaj pomembnejša od nafte. Profesor L. pa je tedaj izustil eno svojih najbolj preroških misli: »Danes se vojne bíjejo za nafto, v prihodnosti pa se bodo za informacije.« Tedaj, pod vplivom sugestivnosti TV-zaslonov, s katerih smo lahko prvikrat spremljali vojno malone v živo, so se nam zdele njegove besede popolnoma nesmiselne. Kakšne informacije, o čem spet govori? In sploh, kdo bi se bil pripravljen vojskovati za nekaj, kar je nesnovno? 

Njegovih besed sem se spet spomnila skoraj tri desetletja pozneje, sedeč za mizo neke druge učilnice v dvorani francoskega ministrstva za kulturo. Na seminarju, na katerem smo se tečajniki seznanjali z različnimi digitalnimi strategijami za različne ustanove, pri čemer smo, kamorkoli smo se obrnili, neizogibno trčili ob osnovni gradnik naše družbe: informacijo. Že po nekaj dneh našega druženja je postalo jasno, da informacije niso le vezivo, ki povezuje človeštvo in nas vodi svetli prihodnosti naproti, temveč se lahko tudi zlorabljajo. Da torej premorejo tisti eksplozivni naboj, ki bi utegnil zanetiti vojno. Čisto pravo vojno, kakršno je nehote zakrivila lepa Helena v stari Grčiji? Ne, seveda ne, modrih izrekov vendar ne gre jemati dobesedno. Preroške besede profesorja L. pa so se vendarle uresničile. Vojn za informacije se ne bíje z orožjem, ki zmore odvzeti človeško življenje. V vojnah za informacije žrtve niso ljudje, ampak kulturna raznolikost in sposobnost kritičnega mišljenja.

In čeprav se informacijski spopadi ne bíjejo na klasičnih bojiščih, so tudi tu dovoljene zvijače vseh sort. Tako kot v trojanski vojni: še pomnite tistega konja, ki so ga pripeljali za darilo pred mestna vrata, ponoči pa so iz njega poskakali vojaki in s Trojo je bilo konec? Le kaj je Google drugega kot tak trojanski konj, bi mogoče danes komentiral profesor L., si domišljam. In le kaj danes s svojimi izpisi zadetkov oblikuje ta svetovni brskalnik kot novi zemljevid sveta, na katerem bodo vidno izrisane le države in narodi, ki so dovolj veliki, da jih bo brskalnik zaznal. Ni zaman nastala šala, ki pravi: »Kateri je najboljši kraj, da pokoplješ truplo? Na drugi strani zadetkov Googlovega iskanja.« Na drugo stran ne zaide nihče več, ogledi padajo za 30 odstotkov s strani na stran. 

Kam nas je torej pripeljala informacijska avtocesta? Do informacijske pustinje, bi rekli pesimisti. Do sveta, v katerem vsi poslušamo isto glasbo, gledamo iste filme, beremo iste knjige, nosimo iste obleke in čevlje ter jemo isto hrano. Ali pa si to vsaj želimo, ker nam okus oblikujejo ista informacijska orodja. Optimisti bi poudarili, da vse vendarle ni tako črno in da imajo kabli, s katerimi je omrežen svet in po katerih se pretakajo (ene in iste) informacije, vendarle to prednost, da sploh zagotavljajo pretok podatkov in znanja. Da je danes veliko teže kot nekoč poskrbeti za cenzuro ali za kar popolno informacijsko osamo. Da je pač treba znati iskati in trmasto zavračati enolično hrano, s katero nam hočejo streči brskalniki in druge velike informacijske platforme za distribucijo (bolj ali manj) kulturnih vsebin. Da je treba brskati globlje. 

Kdo ve, kaj bi na vse to porekel profesor L. Tega ne bom nikoli vedela, saj mu, kakor se neredko pripeti velikim mislecem, ni bilo dano doživeti, da bi na lastne oči videl, kako se je njegov preroški izrek uresničil. Preostane nam le upanje, da dogajanje v svetu živih vendarle še občasno spremlja iz kakšne druge dimenzije.