#Metoo in Time’s Up, gibanji proti spolnemu nasilju in diskriminaciji, sta v zadnjih dveh letih zaznamovali večji del filmske industrije, manj raziskano pa je, kako sta zaznamovali sopotnico industrije, filmsko kritiko.

Tudi sama sem se torej sčasoma, po številnih negotovih prekarnih vrstah zaposlitev v t. i. starih medijih, po sili razmer napotila v razpršenost in (nišno) dostopnost, a za javno sfero precejšnjo ničnost t. i. novih medijev.

Ni enostavne najti poti v temo, ki jo želim podrobneje razviti; po navadi je treba pred vzletom pričakovati malo plezanja. Zato bom začel samo z navedbo dejstva, da gre za nemškega kritika, ki ga poznam in ki je bolj ali manj tipičen kritik.

Z izgubo kakovostne refleksije književnosti v javnem prostoru pač izgubljamo vsi – ustvarjalci, knjige in bralci. A pozitivna novica je, da drži tudi obratno! Je krog zares mogoče odčarati?

Ustvarjalnost je bila zmeraj glas proti, izzivalo jo je tisto, kar je bilo treba spreminjati, predrugačiti, in takih izzivov je danes na pretek. Torej je danes pravzaprav zelo dober čas za kritiko.

S filozofijo se namreč človeku sploh ni mogoče ne ukvarjati, četudi bi si to želel. Mogoče je to njena tragika. Obsojeni smo na različne filozofske ideje, ki so včasih boljše, drugič slabše.

Ni enega samcatega vzvišenega problema, ki bi ga lahko kot družba rešili, da bi se vsi ostali takoj zatem poglihali kot hiše v Trsti in se samodejno razvozlali.

Ni mogoče, da bi se kdaj nasitila pisanja, da bi kdaj ne vedela več, kaj ubesediti, da bi mi prsti obviseli v zraku in ne bi vedeli, na katero tipko pritisniti. Da bi obsedela pred tisto zloglasno belino papirja, ki ti zaduši misli in zadrgne grlo? Brez zveze, to so prazne marnje.

Gaga Lomidze iz prve roke o Gruziji kot častni gostji v Frankfurtu 2018 — Takoj ob prihodu smo zaslišali glasen pogovor v gruzijščini: gruzijski pisatelji so že zasedli zunanji hotelski bar, potopljeni v nekakšno zamaknjenost. To so bila gruzijska nebesa: imeli so publiko, s katero so lahko komunicirali.

Ko avtobus, ki je svojo pot začel v kakšnem večjem mestu, kakšni tuji prestolnici, sredi noči po Dolenjski cesti pripelje v Ljubljano, potniki komaj prepoznajo obrise mesta. Redko posejane stare hiše, mali bloki delavskih naselij se zlivajo z nočjo. Luči so ugasnjene, ceste so prazne.