Ugrabljeno mesto

Če prideš ponoči, zver še spi. Morda v snu tu in tam zarenči ali trzne z repom, ko se obrne, sicer pa drnjoha in ne povzroča posebnega hrupa. Gladina Nila se srebrno leskeče, ko zbrziš čez katerega od mostov. Promet je tekoč, morda se kdo kar tako, iz navade ali iz objestnosti, nasloni na trobljo. Mogoče zato, ker ga nočna tišina navdaja s tesnobo. V tem mestu je tišina nekaj nenavadnega, nenaravnega. Zrak je topel in mehek, z neba se svetijo zvezde. Samo prah ne počiva, še v temi se vrtinči, seda na avtomobilske šipe, kožo, stavbe. 

Kairo ni mesto za ljudi. Ljudje so si ga samo izmislili, potem pa so si ga počasi prisvojili oziroma ugrabili avtomobili, ki ga zdaj ne spustijo več iz svojih krempljev. Pošast prometa se prebudi vsako jutro s prvim mujezinovim klicem k molitvi ter ne jenja z rohnenjem in rovarjenjem dolgo zatem, ko se luči v večini hiš že pogasijo. Vmes opleta s svojim repom po kairskih ulicah, se prižema s kremplji ob mostove, ki vodijo čez Nil in so v dvajsetmilijonski prestolnici vitalna prometna žila, reži ob nadvoze in podvoze, na katerih se prav tako tare vozil. Po podatkih iz angleške izdaje Al Ahrama je bilo v Kairu v letu 2017 registriranih več kot 3 milijone vozil (v vsem Egiptu pa malce manj kot 10 milijonov). Avtomobili se po Kairu razširjajo, kot bi nekdo zlil čeber vode po gladki, plastični površini – če je nič ne ustavi, se bo razlezla zelo daleč. To velja ne le za tiste, ki se iz dneva v dan vozijo po katerem od stotisočev kilometrov prepletenega kairskega cestnega omrežja, temveč tudi za mirujoči promet. Podrejo hišo, ostane kotanja, ki jo za silo zasujejo z zemljo, hop, avtomobili že zavohajo prazen prostor in si ga brezsramno prisvojijo. Parkirna mesta pred bloki so v dveh vrstah, sosedje so očitno marsikje iznašli zapleten način, kako se sporazumeti, kdaj kdo potrebuje avto. Kajti avto potrebuješ ves čas, o tem sploh ni dvoma. 

V mestu, kjer so družbene razlike za povprečnega Slovenca, vajenega enakosti, egalitarnosti in dobrih javnih šol ter javnega prevoza, šokantne, pravzaprav ni zelo učinkovitega javnega prevoza. Avto je nuja. Kakršenkoli avto je boljši kot nič. Kdor si ga ne more privoščiti, se pač vozi z motorjem, tuktukom, konjsko ali oslovsko vprego. Samo da ne hodi peš. To je najhujše; to je velika sramota. Videti nekoga, kako se oklevaje guga po ozkih pločnikih na kairskih mostovih ali nadvozih in poskuša priti na cilj, je skrajno klavrn prizor. Po vsej verjetnosti je ali človek skromnih finančnih zmožnosti – ali pa turist. In to tiste vrste, ki je v mestu šele nekaj dni. Potem te ta zagon peripatetikov mine, sprijazniš se, da je mogoče čisto dobro razmišljati tudi, medtem ko sediš na zadnjem sedežu taksija in mesto opazuješ skozi šipo. Malo preklinjaš svojo lenobo, da se v vseh teh letih nisi naučil niti malo arabsko, sicer bi se lahko vsakič znova zapletel v prijetno kramljanje z voznikom. Ampak jeza nase se kmalu razprši. Tudi vožnja v tišini ti ponuja nova spoznanja, se tolažiš, medtem ko se ti pred očmi še vedno sporadično prikazuje skoraj mumificirano trupelce povožene oranžno-bele mačke s štrlečimi zobčki in izpraznjenimi očesnimi duplinami, na katero si prejšnji dan naletel med hojo. V taksiju so ti vsaj taki pogledi prihranjeni. 

Kaj, do Mohandessina bi radi?, se zgrozi eden od taksistov na nabrežju Nila pod nekdanjim Hiltonom, kjer si poskušam najti prevoz do svojega začasnega doma, slabih pet kilometrov stran. Preverjeno, peš je pot mogoče opraviti v dobri uri, vendar te dodobra psihično izžame, saj je treba prečkati nešteto cest, česar se bomo dotaknili malce pozneje. Zdaj je četrtek popoldne, in to je treba poudariti, kajti četrtek popoldne je v muslimanski državi, kakršna je Egipt, dan pred koncem tedna, ko je treba postoriti še nešteto reči, preden se zvečer odpraviš ven. In opravke se seveda opravlja z avtom; prometni zastoji v Kairu so najhujši ob četrtkih. Taksist, ki ga vprašam, ali bi me peljal do Mohandessina, po začetnem kremženju izreče ceno, ki se mi zdi nesprejemljiva, saj sem za bolj ali manj enako razdaljo doslej plačevala tretjino. Podam svojo ponudbo, ki nanj ne naredi vtisa, zato se gladko obrnem na peti in odidem. Bolj počasi, seveda, in napenjam ušesa, da bi ujela, kako me kliče nazaj. Ampak nič od tega se ne zgodi. Prav res mu ni do tega, da bi vozil v moje predmestje, ki je zaradi gneče na vseh mostovih in glavnih vpadnicah očitno povsem odrezano od središča. Potem zagledam, kako mi iz bližnjega taksija maha neki starejši voznik, češ, da me on lahko pelje tja. Za ceno, ki je sicer nižja od ravnokar predlagane, a po mojih dosedanjih izkušnjah še vedno navita. Poskušam jo zbiti, pa ne gre. Prizanesite mi, star mož sem!, vzklikne in vije roke v obupu. Privolim v njegovo ceno, kaj pa naj, in sedem v avto. 

V Kairu je po podatkih Svetovne banke iz leta 2013 registriranih okoli 120.000 značilnih belih taksijev. Tarife za vožnjo so po evropskih standardih zelo ugodne, za par evrov prideš z enega konca mesta na drugega. Toda vožnje so dolge in taksistov izkupiček na koncu dneva ne more biti prav bajen, se ti suče po glavi, medtem ko se iz dneva v dan neusmiljeno pogajaš za cene. Poleg tega taksisti svoja vozila ponavadi najemajo, tako da morajo od zaslužka odšteti še najemnimo. Da o stroških za popravilo ne govorimo, drobni karamboli se dogajajo kljub polžji vožnji. 

foto: Agata Tomažič

Morda bi bilo kairsko pločevinasto reko bolj umestno primerjati z mravljami, če je že treba poseči po metaforah iz živalskega sveta. Mravlje delavke v mravljišču so namreč znane po tem, da drsijo po svojih poteh, kot bi jih usmerjala neka nevidna sila in ne da bi prišlo do resnejših nesreč in trkov. V resnici se menda sporazumevajo z izločanjem nekih posebnih snovi, in če opazuješ kairske voznike, bi skorajda prisegel, da imajo tudi oni neki svojstven kod, v katerega tujci ne morejo prodreti. Ne vem, mogoče si bi pa želela poskusiti voziti v Kairu, bi mi dovolil?, na glas izrečem svojo misel, medtem ko sedim na sovoznikovem sedežu v avtomobilu, ki ga vozi Kairčan z dolgoletnimi izkušnjami življenja v tujini. Pa vendar ulice in ceste svojega rojstnega mesta kar dobro obvlada. Kot tudi diplomatske odgovore: A ti temu rečeš vožnja?! Saj se komaj premikamo … Potem potrobi in se preda jadikovanju, kako ima tega res že počasi zadosti. Zastoji so tako ohromljujoči in tako pogosti, da se ljudje, ki so zaposleni manj kot deset kilometrov od svojega domačega naslova, na delovno mesto vozijo tudi po eno uro. Tja in nazaj. Dve uri. Vsak dan. Ljudje se odločajo tudi za privatne voznike. Že za tristo dolarjev na mesec si lahko privoščiš nekoga, ki te pelje kamorkoli, ti pa zraven bereš, pišeš, rišeš … Kaj pa, če bi raje vsi hkrati začeli hoditi peš?, vnovič kar bleknem, kar se mi plete po glavi. A si zmešana, peš?! In spet se premaknemo za par metrov bliže cilju. Ja, morda delovnik ob dveh popoldne res ni bil pravi trenutek za to pot. Če je sploh katerikoli dan pravi trenutek za kakršnokoli pot po kairskih cestah …?

Sčasoma se ukloniš. Promet je neke vrste ujma, ki se ji nima smisla upirati. Kot bi rinil ven v snežnem metežu ali neznosni vročini – le čemu bi se človek izpostavljal takim neprilikam? Najpametneje je ostati doma, na varnem in v zavetju prostora, do kamor sežejo le zvoki podivjanega trobljenja in včasih kakšno bevskanje in javkanje. Še en pes ali mačka, ki je narobe precenila hitrost avtomobila. Nesreč, v katerih so udeleženi ljudje, je menda bore malo. Kljub vsemu pa so pešci na cesti posebno poglavje in si zaslužijo svoj odstavek.

Če si dovolj iznajdljiv in parkiraš tik pred trgovino, restavracijo ali uradom, kamor si bil namenjen, ti je prečkanje ceste prihranjeno. Doleti le neuke turiste ali domačine z nižjih klinov družbene lestvice, ki se vozijo z javnim prevozom in morajo od tam naprej pešačiti. Ali prečiti cesto ali dve.

Prečkanje ceste v Kairu je bržčas edinstveno. Prepričana sem, da bi ga zlahka razglasili za nesnovno kulturno dediščino in da bi si zaslužilo zaščito – če bi se kdaj zgodilo, da bi se rodil človek, ki bi to mesto osvobodil avtomobilskega obleganja. Pešec, ki se v Kairu loti prečkanja ceste, je videti, kot bi se vrgel v vodo. Med avtomobile se je treba zagnati z veliko mero odločnosti in opreznosti (nekateri avti so stari ali imajo okvarjene zavore), potem pa samozavestno napredovati od enega do drugega robnika, med več voznimi pasovi. Vmes se je treba držati neizprosno, tu pa tam kakšnega voznika pogledati strmo izpod čela, z roko nakazati, da se mora ustaviti, in predvsem ne pokazati niti trohice strahu. Pešči so vendarle zaščitena vrsta, tega se zaveda vsak avtomobil, pa naj še tako grozeče reži v človeka, ki se znajde pred njim. Slej ko prej popusti in upočasni ali kar ustavi. Včasih se zdi skoraj, kot bi se pešci avtomobilom posmehovali – tako lahkotno in nonšalantno nekateri oddrsijo na drugo stran ceste. A to so prekaljeni pešci z večdesetletno kilometrino; za prišleka je priti na drugo stran zelo izčrpavajoče. Ko se med pohajkovanjem po kairskem središču mesta že desetič poskušaš prebiti čez cesto, se zaveš, da potrebuješ predah: skodelico čaja ali pa kar taksi za domači Mohandessin.

En sam dan v Kairu je, ko zver spi: to je petek, torej naša nedelja. Ampak samo dopoldne, ko so vsi doma. Takrat je mesto mirno in prijazno, skorajda spokojno. Ceste so pretočne in pot je samo pot, ne cilj. Takrat je vožnja res vožnja in ne samo drsenje. 

In Kairo skorajda ni več Kairo.