LUD Literatura

Sredi vzhodnega Berlina, že malce hipomanična

Jedrt Lapuh Maležič

Lani, ko sem se prijavljala na dve rezidenci hkrati, sem bila prepričana, da bom dobila eno ali nobene, ampak ne. Skopje sem že popisala v dveh očaranih zapisih, julij pa sem letos preživela na umetniški rezidenci MzK v Berlinu, v toplem in udobnem stanovanju z nešteto stoli, z modrimi zavesami, visokimi okni in stropi na Kostanjevi aveniji, kamor sem šla pisat roman. Pred odhodom mi je bilo jasno, da bom obdana z mnogo več bogate kulturne ponudbe kakor doma, malce pa sem se tudi ženirala tozadevnega bogastva, kajti gneča me praviloma zbega. 

V gneči se namreč panično oziram po dogodkih okoli sebe, en bolj obetaven od drugega, in se naposled nikamor ne pomujam. Prvi dan v stanovanju sem vsled tesnobnih občutkov pretirane količine izbire, znana stvar, v celoti preživela v zgoraj opisani »čumnati«, buljila v računalnik in v notranji svet ter pod zobmi preplašeno mlela grickalice, ki so jih za seboj pustili vrli predhodniki. Pustili so celo dva (2!) viskija, a tega vendarle nisem upala načeti. Raziskovala sem predale, knjižno polico, kuhinjo, pri priči zavojevala bajno udoben ležalnik iz ratana, kot zame narejen, in toplo pozdravila ključni ornament v dnevni sobi: plakat za festival novega slovenskega filma. 

Na tem novembrskem festivalu so namreč v legendarnem kinu Sputnik, do katerega se prebiješ po 5 nadstropjih pešhoje v absolutno neopazen stanovanjski blok (tam te pričaka mavrica z napisom Oz, česar mi menda ni treba pojasnjevati nikomur, ki sopiha že ob najneznatnejšem hribolazenju, hm, redki smo, ali smo govna), med drugim predvajali tudi »naš« film, Sinišev in Dominikov dokumentarec Odraščanje o moji bivši ženi, meni in najinem sinu med kampanjo za referendum 2015 o naših državljanskih pravicah, o noveli ZZZDR (Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih), za referendum, ki se nikoli ne bi smel zgoditi (pa ga je Ustavno sodišče dovolilo). Spomin je resda že daven, plakat pa je kljub vsemu dobro znamenje, Salomonov prstan in »Tudi to bo minilo«, slutnja pregovorne berlinske odprtosti, ki jo bom končno lahko použila, četudi bo minila po mesecu dni. 

Naslednji dan me, še vso zalimano od poznega poslušanja glasbe, zbudi novinar Pop TV, da posnameva kratko izjavo o prekarcih, o naših zagatah, o nefer poziciji samozaposlenega davkoplačevalca. Kratka sem in malo pretiravam. Vnaprej vem, katero bedarijo bodo uporabili, in res, pozneje se je pojavila v Mladininih Izjavah tedna, heh, to bom dala v CV. Dramatičnosti te živčno strnjene izjave nisem utegnila predvideti, a samo od sebe je privrelo na plano, da bo moja penzija po vsej verjetnosti na ravni žepnine povprečnega 12-letnika. To drži, ker imam polovični delovni čas. Nisem dolžna pojasnjevati, recimo le, da sem kakšno dušebrižniško ustanovo že vse prevečkrat obiskala z napačnega konca (berite: Težkomentalci). 

Še vedno si zatiskam oči pred tem, da bom delala dobesedno do smrti ali dokler bom razumela, kako je treba ravnati z delovnim orodjem prevajalca tistega časa, kakršno koli že bo. Začnem se spraševati, kolikšne so tarife nemških prevajalk in se pomujam zaslišati Evo Bonné, znanko in uspešno prevajalko iz Berlina, s katero sva se spoznali v čudoviti pisateljski koloniji na severu države New York, in Miriam, prav tako književno prevajalko iz Hamburga, ki se je napovedala na celodnevni obisk. Sem že zasidrana, ko se spomnim na Boštija in Dražena. Pa še Mihata moram spoznat. In Ana Lina uleti v Berlo na blitzkrieg drink. Ne bom osamljena. Mreža na delu! Opogumljeno pomolim nos na Kastanienallee in naravnost obožujem, kar vidim. Pločnik je širok, prostoren, nenasmeten, prav nič razrit, nekako … fino-nemški, in prikupnih lokalčkov z vsakovrstno hrano mrgoli. 

Zvečer grem prvič ven, sicer rade volje, ker sem o Berlinu ponoči slišala nebroj izjemnih presežkov, toda malo sem vendarle tesnobna, ker ne vem, ali me bo mesto povabilo k sebi ali izpljunilo kot tobak za čikanje. Korejski cmočki tam, focacceria tu, vietnamska, veganska, Fuki Sushi in seveda meni najljubši Cafe Morgenrot, LGBT skupnostni kafič z veganskimi tortami, kjer te ob naročilu kave z mlekom vprašajo, če boš kravjega, nato pa te s skomigom pogledajo skoraj pomilujoče. 

Kot zmeraj na neznanih terenih sem bila tudi tukaj kot kratkoviden slonček na trapezu, ki ga je nekdo posadil na gugalnico pod cirkuškim stropom in ki niti ne vidi mreže pod seboj, mreže, razpete zanj, da bi ga prestregla. Preplašena Dumba, takšna sem bila, dasiravno je slovenska diaspora, sploh gejevska, meni tako ljuba, tam resnično vsenavzoča. 

Obiskujemo lokale in klube, ki sijejo od raznolikosti, hodimo na literarne večere, kjer celo razumemo približno polovico vsega skupaj, najmanj vzdušje in esprit, poleg tega pa še sem ter tja kakšno besedico, kakšen glagol v Plusquamperfektu, četudi die der das neznansko jebe nas. Ko sem bila mlajša, sem hodila na tečaje nemščine, pa nisem kaj prida odnesla, vse do srednje šole pa sem kljub temu blestela med sošolci, piflarka usrana, jeziki ji pač grejo. 

V gimnaziji sem na pamet znala eno in edino repliko: »Ich habe darüber noch nie nachgedacht.« Povedali so mi, da je to celo narobe, ampak očitno z izrazom neverjetnega zanimanja rešiš marsikatero zagato. Kadar smo imeli na Bežigrajki, ki niti ne slovi po jezikoslovju, konverzacijo in se mi je gladko fučkalo za oceno, sem enostavno z razmišljujoče namrščenimi obrvmi odgovarjala, da o dani temi še nisem nikoli razmišljala. Prastar trik, s katerim pripraviš sogovornika do tega, da ti besede polaga v usta in tako sam odgovori na lastno vprašanje, kar mu je seveda všeč, zadovoljen je. 

Tovrstna imenitna potegavščina v samoobrambi pred večnim otroškim spraševanjem Zakaj? Zakaj zakaj? se je v osemdesetih utrnila celo moji stari mami, ko sem jo trpinčila, zakaj to in zakaj ono. Odvrnila mi je: »Ker je krava na oknu.« Kajpada sem se ozrla k oknu, kjer krave ni bilo, in se tudi pritožila: »Saj ni nobene krave na oknu,« na kar je ona odgovorila z: »Zakaj pa ni krave na oknu?« Bila sem pečena, saj sem morala zatem jaz iskati odgovore. 

Podobne stvari vse prerada pozabljam, zato sem v Berlinu naredila temeljito inventuro, ki se mi je zdela higienski ukrep pred začetkom pisanja zgodbe, ki bo izšla v knjigi in ima za fabulativni geštel ravno mojo staro mamo, hči tržaške Slovenke in Istriana. Natančneje, njeno mamo. Tudi nono. V svojem romanu Napol morilke bom namreč skušala ohraniti ravnovesje med medvojno zgodovinsko resničnostjo, ki je v srži botrovala premnogim štorjicam, ki sem jih poslušala od stare mame, obenem pa o njej ne vem ničesar konkretnega, saj je bila mama Tina redkobesedna, ko je šlo za faktične izmenjave. Manj diskurza je bilo stvarnega, več je bilo štorjic iz partizanov, komičnih anekdot, ki so koprenasto zamegljevale grozote druge svetovne, med katero je moj stari oče ujel mlado partizanko »kakor kozo na sol«, imel je namreč dostop do tobaka in začimb. 

Že eno knjigo nazaj sem po hipnem napotku prvega in najboljšega urednika izbrala roman kot leposlovno zvrst, namesto kakšne bolj avtofikcijske oblike. Liki bodo goli in bosi, kar zadeva zgodbo, v katero jih bom potisnila, res pa je, da nujno potrebujem lestev, ki se je lahko oklenem v sili, če mi poidejo zaloge domislic, zaradi tega sem morala v Nemčijo, ven iz Ljubljane – da si jo v miru zgradim, navežem kline in vse, kar pritiče čisto pravi lojtri, da vzdrži. Vse ostalo bom nakrancljala tako, da se bo človeku, ki pozna tisto različico zgodovine, kakršno zastopajo učbeniki, zvrtelo v glavi. Tak je plan, strategija še malce šepa, moj roman je prestavljen za leto dni, kakor se spodobi in je pravično, da še urednik in več parov oči polovi vse drobne felerje, ki gomazijo po Fračjidolu, To so drdre, jaz pa velika Marjetka Smetka, ki jo gredo vprašat, kaj misli. Se teh lutk ne spomnite več? Potem ste najbrž premladi za risanko La Linea (osebno mislim, da je bila brezčasna, čeprav sem jo kot otrok sovražila, moj nečak pa jo obožuje). In premladi za Stripija, ki se manično reži vsaki repliki, da se smeha vsi nalezejo. Takega romana NE pišem.

Berlin kot nekdaj razklano mesto (ostanki zidu so še zmeraj tukaj, nikdar niso povsem poniknili, četudi jih nihče ne odobrava) je bil moja točka vdiha, s katere sem izčrpala vse, kar sem v danem položaju lahko, preden sem zadržala sapo. Sapo držim še danes, na točki izdiha, ko začne nastajati osnutek za literarno delo in po možnosti za, najbolj preprosto rečeno: zgodbo. 

Bila sem na razstavi, na najbolj razburljivi razstavi v moji klavrni ogledovalski karieri. Fundacija Boros je predelala nacistični bunker, potem ko je služil kot skladišče, nočni klub, ni da ni, kaj vse, v galerijo sodobne umetnosti. Na vrhu bunkerja sta si mož in žena, avtorja te zamisli, uredila mogočno in z drevesi preraslo domovanje. Vodstvo, na katerega sva se na pobudo prijateljice arhitektke in oblikovalke Tine Ferfila prijavili že skoraj tri mesece prej, je bilo strokovno, podkovano, imenitno zastavljeno in zanimivo izvedeno. Bunker ima pet nadstropij, gosti umetnike kova Ai Weiweija in še drugih, katerih imena bi morala najti v katalogu, ker si jih strahotno slabo zapomnim, vsi artefakti pa so neponovljivo domiselni. Na koncu dobi vsak obiskovalec še spominek, odtis, ki sem ga sama na svoje velikansko razočaranje pomečkala v torbi, vendar ne ireverzibilno. Na mojo steno ne bo romal, bo pa artefakt Paula Nazaretha v mojem tabernaklju ves čas, dokler bo živ (moj) spomin na zločine, na katere se avtor navezuje pri tem umetniškem delu in vobče. 

Pa hipomanija iz naslova? Brez nje ne bi nikdar zapustila rezidenčnega stanovanja. Hipomanija je optimalno stanje človeštva. Ko bi vsaj trajala večno. Pa ne. Pa za njo pride gromozanski tsunami samoobtoževanja, češ, lahko bi vedela prej, da se ti bo zmešalo, lahko bi še ustavila galop. Takšnim rečem samo, da raje živim, pa čeravno samo po intervalih. Seveda je moja bolezen, bipolarna motnja, hud preizkus za vse moje in okolico, ampak brez nje si ne morem zamisliti izletov v umetnost. Nazaj še ne znam sama, to drži, zato je včasih bolje, če se ji ne prepustim, ampak tokrat, v Berlinu, je bila meja tako tanka, da je nisem videla. Zdrs v manijo se je zgodil nekje med nadstropji Bunkerja Fundacije Boros, nekje med limonicami, ki se pojavijo šele, ko zapreš oči, in hladnim orožjem Paula Nazaretha. 

Šla sem na dve berlinski jezeri. Wannsee je gostil literarni večer v LCB, ki je vključeval slovenske pesnik_ce Uroša Praha, Vesno Liponik in Jano Putrle Srdić. Jezero je gromozansko, plaža pa kot da iz osemdesetih, infrastruktura in vse kot v oni španski nadaljevanki, ki se je kdo pri štiridesetih morda še spominja, ena sama vrba na mivki pa nudi senco. Drugo jezero, Orankesee, je majceno, veliko sence, športnih aktivnosti in otrok, a je tako prekleto prenatrpano, da sem v vodi komaj naredila kak zamah, ne da bi zaradi gneče v vodi koga kresnila po betici. Toliko o mojem poletju. Knjiga se ni spisala sama od sebe, pa tudi letos se še ne bo, imam pa zamisli za razne zaplete zdaj, v hipomaničnem stanju, dejansko toliko, da – če kdo rabi, bujrum! 

 

In še (just one more thing) link na serijo Colombo: pravzaprav manija ne ovira mojega pisanja, tako da se bodo zdravniki morali počasi odločiti, ali sem zdrava in samo malce zajebanega značaja, ali pa bom vse življenje ohromljena od »hude bolezni« in si torej zaslužim vso podporo, ki je država samozaposlenim zdaj še NE nudi. Kar lepo počasi pojdimo od začetka in nato desetim psihiatriom ponovimo isto, pa nam bodo mogoče verjeli, da je Berlin, da je smeh, da je krohot, da je manija – nalezljiva. Tedaj bomo zares enakopravni, samo škoda, ker se bojda s taljenjem snega zaradi podnebnih sprememb prebujajo prastari virusi iz Sibirije, Grenlandije, od povsod, mi pa takole vztrajamo pri necepilstvu, kot da še ne bi slišali za etiopsko lakoto, vojno v Sudanu, za lastne begunce iz Trsta v tedanjo Slovenijo, za to, da je neka napol manična znanstvenica eksperimentirala z radioaktivnim elementom in zato požela večno čast in slavo. 

Berlin, hvala ti za okno v svet, se vidiva kmalu in pogosteje. 

Tokrat pa res, ne rečem kar tako: vse dobro.

O avtorju. Jedrt Maležič (1979) je od leta 2007 samozaposlena v kulturi, prevajalka leposlovja iz angleščine in francoščine, članica DSKP. Po diplomi na Filozofski fakulteti (Oddelek za prevajanje in tolmačenje, 2004) se je zaposlila na prevajalski agenciji, dokler ni radosti redne službe zamenjala želja po »svobodnejšem« poklicu. Med njenimi prevodnimi projekti so tudi avtorji Nelson Mandela, Martin Luther King ml., … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zgodovinski plevel province

    Andrej Hočevar

    Kulturno izobraževanje je nujno za konsolidacijo srednjega razreda, ki v kontekstu Rusije ne predstavlja dejstva, temveč predvsem uganko.

  • Pilav za pisatelje

    Andrej Hočevar

    Kjerkoli se že znajdeš, se številni pogovori začnejo (ali končajo) z navidez nedolžnim vprašanjem, bržkone edinim, ki ga znajo v angleščini postaviti tudi tisti, ki angleško sicer sploh ne govorijo. Od kod si.

  • Dva pola neobstoječega polja

    Andrej Hočevar

    Ni presenetljivo, če v takšni klimi uspeva predvsem razočaranje, ki vodi v apatijo, zaradi nje pa problemi niso vidni bodisi se z njimi ne želi nihče ukvarjati, razen seveda tistih, ki jih povzročajo.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.