Vsi ti metri knjig: snobizem?

Ko sem še študirala v prostorih Filozofske fakultete nad tedanjo gostilno Pod lipo, sem nekoč prisluškovala pogovoru med prišlekom, ki je tajnico oddelka prišel vprašat: »Koliko metrov knjig imate?« Celo tajnica ga je zbegano gledala. LOL, preLOL, sem se posmehnila, kako in v katerem vesolju je to relevantno?! Pri knjigah gre vendar izključno za vsebino! O, pa je bilo še kako pomembno. Prišlek je bil namreč – mizar. Moral je poskrbeti za dovolj prostora na knjižničnih policah. 

Takrat se mi je vprašanje zdelo tako čukasto, da nisem mogla zadržati burnega odziva, zato se še danes občasno spomnim nanj, ko se zazrem v svoje prenatrpane knjižne regale, na katerih so med drugim tudi bukle, ki jih ne bom nikoli prebrala, pa tiste, ki sem jih enkrat in jih ne bom nikoli več, da niti ne omenjam tistih, ki sem jih nabavila samo zaradi tega, ker bi utegnile priti prav zaradi referenc. Premorem vsaj šest kvadratnih metrov knjig, vendar se mi pri najboljših izračunih ne sanja, koliko njihove vsebine se mi svaljka po glavi.

Veliko takšnih leposlovnih del, ki sem jih najbolj lakomno použila, nikoli ni bilo fizično mojih. Izposojala sem si jih iz knjižnic, od prijateljev, jih dala naprej, ker sem želela, da jih pogoltne še kdo, ki ga/jo cenim. Prav tako komot rečem, da vsaj četrtine knjig, ki jih imam doma, ne kujem v zvezde, prejkone so me razočarale. Nekatere imam tudi samo v elektronski obliki in avtorske izvode od prevajanja hranim v skrinji svoje prababice, kjer se jih ne vidi, tako da se težko dičim z njimi pred morebitnimi obiskovalci. 

Zato tuhtam, kaj, če sploh kaj, o meni pove domača knjižnica. Morda edino to, da sem zapravljiva. Na mojih regalih so knjige, ki se mi jih bodisi ni zdelo vredno podarjati, bodisi z njimi tako ali drugače mentalno še nisem opravila. Koliko metrov knjig imam, je povsem irelevantno za kogar koli razen za mizarje. No, če odštejemo redoljubje. 

V zadnjem času veliko poslušamo o katastrofalni situaciji nekupovanja, celo nebranja slovenskih knjig. Imeti knjige, jih prebirati je postalo predmet tako moraliziranja kot tudi upora istemu vsiljevanju imperativa. Pri najboljši volji milo rečeno ne kapiram, kako točno streti to upornost človeka, ki iz principa ne bere ali pa zase zatrjuje, da zelo veliko bere, ampak ne knjig. In pri knjigah se tu zmeraj misli na leposlovje. Ne kapiram, zakaj je v uporu človeka, ki mu uredniki in založniki, kritiki, prevajalci, bralci svetujejo, naj bere, nekaj meni še kako razumljivega – ko pa se imam vendarle za bralko in prevajalko, tudi pisko. Predvsem ne kapiram, kaj bi lahko kdo rekel človeku, ki »veliko bere, ampak ne knjig«, da bi si blagohotno premislil in posegel po leposlovju.

Gotovo je pri tem znatnega pomena, da se leposlovje pri nas še zmeraj ovija v mistični površnik narodotvornosti in s tem nekakšnega snobizma, češ, državo smo zgradili (MI, ne pa vi) na književnosti in maternem jeziku, zdaj pa vi, nehvaležna deca, pljuvate po naših veledelih in buljite v svoje zaslone. Si kar predstavljam, kako nehvaležno je poslušati tovrstne levite. Kako nehvaležno je, če te ima kdo za pamža, ker pač nimaš pojma in se požvižgaš na to, ali so Šarotarjevi liki kdaj biljardirali v Dobrayju, kakšne barve je pri Kneževiću žalost, ali je Tratnik sploh imela svoje dvorišče, kako se je babica Veronike Simoniti znašla pred morjem, kakšno zvezo imajo Zupanove opičje žleze z magnolijami v snegu, ali je Jakob res moral klati prašiče itd. itd.

Na splošno ne vidim razloga, zakaj bi kdo absolutno moral to vedeti, ampak mene preprosto zanima. Sprašujem se, ali so tisti, ki se redno, navadno poklicno prebijajo skozi vsebino leposlovnih del, domislili svojo strategijo tako imenovane – za moj okus dokaj hecno – promocije branja. Morda bi bilo kljub vsemu treba dodati še leposlovnih knjig, saj menda ne mislimo, da kdo ne bere sploh ničesar? Namreč, kako lahko promoviraš nekaj, kar je ves čas na očeh, ves čas na voljo, dobesedno valja se naokoli, pa se tega nekateri vseeno ne lotevajo z guštom – kako lahko sploh vzbudiš gušt v človeku? Sama resda menim, da je branje (lahko) neznanska uživancija, ampak do tega prav gotovo nisem prišla zato, ker bi mi nekdo to povedal, kaj šele reklamiral, promoviral dejanje samo. In kolikor opažam, lahko tudi ljudje, ki delajo v knjižni produkciji, zgolj bolj ali manj izražajo svojo nemoč nad tem, da je folk preprosto prenehal kupovati knjige. 

V bistvu najbrž niso nehali brati, samo bolj jih zanima, »koliko metrov« so prihranili v stanovanju, ko niso kupovali tujih zgodb. Če jim rečeš, naj berejo, ker jim bodo sicer zakrneli možgani, se ti smejijo v obraz (in tudi sam sebi se boš slej ko prej zazdel smešen, kot tista mama, ki ji v 21. stoletju, ko njen otrok noče jesti, uide kakšen trapasti »v Afriki pa lačni«). Če jim rečeš, naj berejo, ker bodo sicer volili primitivne budale in nas pognali v idiokracijo, je to že kršitev vseh meja zasebnosti in obenem žaljivo zanje (čeprav morda v resnici niti ni tako pretirano). Če jim preprosto rečeš, naj berejo, da bodo tudi v bodoče sploh imeli kaj brati, pa se bodo počutili, kot da nikakor ni njihova naloga, da bi na umetno dihanje ohranjali tvojo branžo.

Pa sem tam, že govorim o njih. Pravzaprav nimam občutka, da bi ljudje, ki ne berejo knjig, kakor koli slabše čustvovali ali doumevali svet, zato se nerada znajdem v situaciji na meji moraliziranja. Še en zelo priljubljen izraz iz razpisov je bralna kultura. Spet: hecen, vsaj zame, ampak že precej bliže temu, kar si zamišljam pod neizpolnljivimi stremljenji. Da bi dosegli kultiviranje branja, nekakšno nujno osebno higieno, je zagotovo pomemben tudi (ha! ta je šele iz razpisov!) razvoj občinstva ali bralskega občestva. In že smo tu. Pri strategijah.

Pred leti sem bila šokirana nad vsakokratnim mnogobrojnim obiskom večerov Mladih rim na Metelkovi, kjer je bilo geslo, ki ga je rad ponavljal tedanji povezovalec Dejan Koban: Poezija je (strašansko/nedoumljivo/blazno/dovršeno) kul! Bilo je očitno, da je pristop deloval, kajti Menza je pokala po šivih od tistih, ki so prišli v živo poslušat verze neznancev, znancev, svoje ali tuje, vseeno. Kaj je tako delovalo, niti ne vem, me je čudilo takrat in me čudi zdaj, ampak čisto prepričana sem pa, da so Mlade rime privabljale (mlade) ljudi popolnoma brez vsakršne vzvišenosti in očitkov, da če ne bereš poezije, potem pač nisi kul, popolnoma brez sklicevanja na narodotvornost in predvsem popolnoma sproščeno.

Seveda je razumljivo, da se je knjižna produkcija znašla v krču in da je zaradi tega prisiljena pozivati k ukrepanju, tudi moralizirati, in česa drugega od ljudi, ki službujemo v tem zosu, niti ni pričakovati. Rekla bi tudi, da za bralno kulturo ni čisto vseeno, ali neka založba proda 10.000 izvodov mamljivo solzave resnične zgodbe, zapakirane v roman, ali pa bi (v nekem drugem svetu, domnevam) enako število ljudi poseglo po Kovačičevem Kristalnem času, je pa seveda ponatis Kovačiča verjetno odvisen od prodaje resnične zgodbe, tako da je za začetek že to čista zmaga.

Odgovora na vprašanje, kako načeti temo nebranja, nisem ponudila. Nimam ga. Se pa resno sprašujem, kam se je pri nebralcih izgubila čisto osnovna zvedavost, tisti voh, ki ti veleva, da preglej spodnje police in malo stikaj še zadaj, da ne bo edino, kar si prebral, priročnik o pozitivnem razmišljanju (ker: kaj to sploh pomeni?! ali razmišljaš ali pa ne!), ki sem ga po možnosti v borbi za kruh kdaj prevedla celo jaz. 

Kakor sem si zamislila, bi bilo – kakopak fantaziram – v širši družbi za omizjem na terasi lokala še najbolj učinkovito, če bi se začeli pogovarjati o romanu tem ali onem, dokler ne bi knjižnemu nebralcu postalo dolgčas in bi se odločil, da ostali v svojem branju nekaj imajo, česar on nima. Dokler ne bi doumel, da nekaj zamuja, nekakšen svet, ki se je bralcem že odstrl in ga negujejo. Kako vzbuditi to zvedavost? Kako, res? Če človek na primer ves dan gara na gradbišču, se to vprašanje zdi naravnost snobovsko. 

V pomanjkanju odgovora naj se vrnem v knjižnico Oddelka za prevajalstvo nad gostilno Pod lipo. Od nekdaj sem sumničavo gledala na tiste predavatelje, ki so nam pred leti na faksu nabijali citat za citatom iz knjig, ki jih nismo poznali. Ampak ko sem nekoč, že nekaj let po koncu faksa, zabrusila eni od profesoric, da sem morala zaradi njenih *pomanjkljivih* predavanj prebrati vsaj pet knjig, da sem sploh vedela, o čem je govorila, mi je odvrnila: »Če ste zaradi mene in mojega predmeta prebrali več kot pet knjig, je bil moj namen v celoti dosežen.«