LUD Literatura

O posmrtnem življenju

Primož Čučnik

Mineva turbulentni april, ko so obliterarni problemi kar deževali in smo si vsi skupaj želeli verjeti, da smo bili v resnici vsak dan prvega, saj bi nam to vrnilo upanje, da gre samo za slabe šale. Ko se je torej v tem vremensko najbolj nepredvidljivem mesecu že skoraj zdelo, da za tematiziranje tako obrobne teme, kot so literarne revije – zaradi strašanskih viharjev – ne bo ostalo nič medijskega prostora, me je proti koncu meseca navdušila čudovita sintagma iz naslova, ki je govorila o »pestrem posmrtnem življenju literarnih revij«. Glede na številne parametre tosvetne dejanskosti, ki neverjetno hitro in tako rekoč pod komaj-še-občutljivimi blazinicami prstov hlapi in izginja v raznoraznih kratkoročnih slavah in uspešnicah, sem jo bil, kot prizadeti udeleženec in hkrati zagret pristaš tiskanega kulta, pripravljen nemudoma podpisati. Kdo ve, kaj bo po smrti (če sploh kaj), zato je lepo imeti privilegij, da smo del posmrtnega življena že zdaj, ko smo še živi, če ne drugače vsaj v povezavi z literarno revijo ali tiskanim medijem, ki so mu na pošti včasih rekli kratko tiskovina.

O čem sploh govorimo, ko govorimo o posmrtnem življenju literarne revije? O tem, da nekdaj osrednje revije počasi, a vztrajno izginjajo, novih pa ni na vidiku. O tem, da revije več ne nosijo tistega družbenega naboja kot nekoč. Spremenile so se v nekakšne časnike za specialiste, ki jih zanimajo v glavnem notranji problemi besedila in manj, kako naj bi z njim preoblikovali zunanji svet. Današnji politiki že res po ovinkih vlagajo v ustanavljanje televizij ali časopisov, a ne pade jim na pamet, da bi so-ustanavljali bypass literarne revije ali radijske frekvence, s pomočjo katerih bi si kupovali intelektualno zaledje in dober imidž ali politične točke. (Ah, zakaj ostajam znotraj modela in ne razmišljam, da bi literarna revija mogoče lahko zanimala kakega premožnega posameznika, ki je navdušen bralec?) Tudi literarnim revijam, ki so še ostale, v domeni različnomislečih posameznikov, se ne zdi zelo pomembno, da bi s svojim angažmajem skušale vplivati na strankarsko politiko. Mislim, da vzajemno ne verjamemo več, da se sploh še beremo in poslušamo, tega je zmerom manj. Ampak tisto, kar lahko res skrbi, je pogosta nemoč, ki se kaže tudi v nevplivanju neke literarne revije na literarno polje samo. Revije imamo gotovo željo ohraniti vsaj del tiste nekdanje funkcije, da bi lahko kot simpozij strokovne javnosti, uredniške presoje in kompetence malo opazneje povedali svoje mnenje in s tem kaj prispevali k mnenjem na svojem področju. Mogoče pretiravam. Saj včasih še kaj zaodmeva, ko zavpijemo. Mogoče je problem v tem, da od nekoga, ki živi posmrtno, preveč pričakujemo. Mogoče je problem samo to, da na nekoga, ki ga imamo že za preminulega, preprosto pozabimo. Spomnimo se ga mogoče enkrat na leto. Novembra.

Tudi sicer se vse ujema. Dolžnosti do sofinancerjev, razmere na trgu, programski in neprogramski stroški so v seštevku takšni, da so vsote, ki jih lahko za posamezno besedilo svojim piscem realno ponudi neka literarna revija, takšne, da morajo biti tisti, ki v njej objavljajo, malce nori ali pač nedvoumno verjeti v posmrtno življenje. Kar se sploh ne izključuje. Nekatere literarne revije, toliko slabše, prispevkov sploh ne plačujejo, druge so jih plačevale preveč in jih zdaj ne plačujejo več, ker ne izhajajo. Tudi to zanje ni bilo dobro. Drugače kot pri sofinanciranih knjižnih programih vsote za višino honorarjev pri revijalnih objavah niso določene. Že to, da se prispevke sploh redno honorira, je dosežek. 

Revije so verjetno včasih tudi nezanemarljiv vir dela dohodka za prekarne delavce, za vse tiste na statusih, za redne sodelavce, ki poleg tega počnejo še deset drugih stvari. V revijah, ki izhajajo redno, se kljub temu na leto obrne nezanemarljivo število avtorjev in avtoric, prevajalcev in prevajalk, kritikov in kritičark, gotovo tam nekje okoli sto, pri čemer na primer tisti, ki daje intervju, to naredi za svojo lastno »promocijo« in ne dobi plačila, na boljšem je spraševalec, vendar pa prvemu to šteje v točke, če jih seveda potrebuje – to so tiste točke, ki nas spremljajo od malih nog in še sami ne vemo, zakaj jih zbiramo – za neke druge ugodnosti in popuste. Hočem reči, da ima neka literarna revija za sabo še vedno precej velik socialni krog, ki seveda ni primerljiv z zaledjem neke politične stranke, vendar pa je zanje značilno tudi to, da, za razliko od literarnih revij, ne poznajo posmrtnega življenja. Ker niso in ne morejo biti del paradoksa natisnjene neumrljivosti. Samo enkrat živijo in umrejo. Skupaj s svojim strežnikom. 

Če se lahko na primeru literarnih revij naučimo nekaj o posmrtnem življenju, je to morda preprosto spoznanje, da omenjeno poteka v precejšnji anonimnosti. Ampak kaj je v tem slabega. Kdo pa si želi še po smrti žarometov in sekund, ki se iztekajo v iskanje afer in cele strani anonimnih komentarjev. Kdo si želi anonimnežev, ki pljuvajo čez kulturo, ki je raje ne skušajmo razumeti kot umetnost, češ da je v državnih jaslih ali pa pri koritu, medtem ko požira denar davkoplačevalcev. Kot da zaposleni v kulturi ne bi plačevali davkov. Kot da bi bilo posmrtno življenje zastonj, neobremenjeno z davčnimi obremenitvami in vsakdanjo logiko preživetja. Kot da bi se po smrti živelo v nekakšnem raju. Daleč od tega. Mogoče je malo bolj ležerno in ne tako stresno, kot je ponavadi v življenju pred smrtjo. Ampak to smo si izbrali sami. Cena, ki jo plačujemo, je podobna tisti klasični, da smo »brez dnarja«. Ničesar si ne bi mogli očitati, razen tega, da posameznih zvezkov ne bi več sestavljali z vsaj delčkom tistega začetniškega elana, ko še nismo živeli po smrti, ampak tako rekoč v pritlični kleti posamičnega življenja, kjer smo komaj začeli dihati isti zrak in misliti podobno. Ne smemo si dovoliti, da ne bi več pričakovali. Se več ne veselili.

Dokler nam je, skratka, dano to veselje, se moramo še naprej – pa čeprav samo s pomočjo tega, da na ne predragem papirju devetkrat letno natisnemo literarno revijo – upirati svetu, ki nadvse utilitarno poveličuje miselnosti o zmagah vsakršnih dobičkonosnih trgologik in nam ponavlja stereotipno mantro o praktični uporabnosti razvpitih osebnosti za razmnoževanje izrazito izpovednih literarnih oblik. Dobro se je že sproti – tukaj in zdaj – naučiti vživeti se v malček morbidno, a brez dvoma kuriozitetno lagodnost pozno (post)moderne ironije naših pestrih – včasih pa tudi stresnih – posmrtnih življenj.

O avtorju. Primož Čučnik, pesnik, pisatelj, prevajalec, urednik. Izdal je deset pesniških zbirk, nekaj esejev in proze, med drugim knjige Dve zimi (1999, Nagrada za prvenec), Delo in dom (2007, Nagrada Prešernovega sklada), Kot dar (2010, Jenkova nagrada), Mikado (2012, Veronikina nagrada) in nazadnje Niti v sanjah (2022). Iz poljščine in angleščine je (so)prevajal več sodobnih avtorjev (Białoszewski, Sommer, Świetlicki, Wiedemann, Sosnowski, O’Hara, Bishop, … →

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Banalizacija teksta, branja in konteksta

    Primož Čučnik

    Po eni strani dosti jamramo in bredemo po statistikah vedno slabšega stanja bralne kulture, ki je v upadu, manj pa nas zanimajo dejstva, ki povejo, da na tehle portalih beremo površno, po diagonalah, da ne rečem, da ne pridemo dlje od poudarjenega tiska pod naslovom.

  • Osvajanje ne estetskega, temveč fizičnega prostora

    Gregor Podlogar

    Literatura je osrednji slovenski mesečnik za književnost, ki kot samostojna revija izhaja od leta 1989, ko se je odcepila od revije Problemi – Literatura. V 30 letih je izšlo več kot 330 številk, in to v okoli 250 zvezkih.

  • Še vedno tudi na papirju

    Primož Čučnik

    Tridesetletnico Nove literature se mi zdi smiselno izkoristiti za premislek o tem, kako sploh ni samoumevno, da še vedno izhajamo tudi na papirju.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.