Osvajanje ne estetskega, temveč fizičnega prostora

Podlogar: Pozdravljeni na zadnjem dogodku Prepišnega uredništva, pogovoru, ki je del praznovanja 30-letnice revije Literatura. Literatura je osrednji slovenski mesečnik za književnost, ki kot samostojna revija izhaja od leta 1989, ko se je odcepila od revije Problemi – Literatura. V 30 letih je izšlo več kot 330 številk, in to v okoli 250 zvezkih. Ni skrivnost, da je naklada po desetletjih za polovico manjša, a ima revija – kljub drugačnim trendom v založništvu – zvestih 550 naročnikov. Upam, da bo tako tudi ostalo. Vlogo glavnega oz. odgovornega urednika je v minulih letih zasedlo deset oseb, naj jih naštejem po časovnem vrstnem redu: Jani Virk, Vid Snoj, Igor Zabel, Igor Bratož, Tomo Virk, Matevž Kos, Samo Kutoš, Andrej Blatnik, Urban Vovk in Primož Čučnik. Revija Literatura je sicer del Literarno-umetniškega društva Literatura, ki izvaja še druge dejavnosti, med njimi so denimo tudi izdajanje knjig, izdajanje spletnega medija – ki ima znotraj društva čedalje večjo vlogo –, bralna kultura, do nedavnega pa tudi delavnice kreativnega pisanja, na katerih so se kalili mnogi avtorji oz. avtorice.

Podlogar: Prvo vprašanje: ali je revija Literatura generacijski projekt, projekt generacije, rojene v 60-ih letih prejšnjega stoletja? Andrej Blatnik?

Blatnik: Kar pričakoval sem, da bo to vprašanje doletelo mene. To je zanesljivo transgeneracijski projekt. O tem govorim pristransko, saj sem k Literaturi prišel, še preden je obstajala. Leta 1984 so me sprejeli v uredništvo revije Problemi – Literatura s tedaj zelo mladimi 21 leti. Po tem podatku sodeč je bila tedanja literarna scena precej odprta, pa tudi moji souredniki so bili v povprečju starejši kakšnih 12 let. Že v tisti generaciji je šlo torej za mlado revijo. Odcep revije Literatura sva izpeljala z zgolj leto in pol starejšim Alešem Debeljakom, a kmalu so se pridružili tako mlajši kot tudi starejši člani, tako da je šlo vedno za generacijsko pestrost. Mislim, da sem trenutno najstarejši član društva, najmlajša pa je bržkone Veronika [Šoster]. Zdi se, da torej ne gre za tako zelo generacijski projekt, kot se nemara zdi na prvo žogo. Skozi zgodovino Literature, danes pa ne več toliko, se je veliko govorilo, da gre tukaj za neko separatno kliko, ki uveljavlja neke svoje estetske standarde. (Če kdo danes tako misli, naj, prosim, opiše, kakšni bi ti standardi naj bili.) Primož Čučnik je danes v intervjuju za Večer zelo domiselno povedal, da se razlikujemo tako po življenjskih slogih kot po literarnih okusih, druži nas pa, če citiram Aleša Debeljaka, ljubezen do literature z veliko in malo začetnico. To je verjetno tisto vezivo.

Zupan: Do povezave med Literaturo in generacijo mogoče ni prišlo zaradi starosti sodelavcev, temveč zato, ker so jim v istem času oz. razponu nekaj let izhajale knjige. Šopki za Adama so izšli 1983, prva Aleševa je izšla 1985, Zabelova tudi, Bratoževa ’87 … Mene takrat sicer še ni bilo zraven. To so bolj ugibanja.

Podlogar: Ampak verjetno je potekalo formiranje založbe Aleph bistveno bolj pod imenom neke generacije kot pa revija Literatura …

Blatnik: Če malo demistificiram: to sva naredila z Vladom Žabotom (ki je letnik ’58) – ali si lahko predstavljate bolj drugačnega pisatelja od mene, kot je Vlado Žabot? To sta bili zelo različni poetiki. Ni šlo za projekt estetskega osvajanja prostora, temveč fizičnega. Takrat preprosto ni bilo založb. Izšel je Pesniški almanah mladih (’81), kjer je skupaj izšlo 11 pesnikov. Cela vrsta njih bi morala že takrat ali pa v naslednjih letih iziti v samostojnih knjigah, poleg že omenjenega Debeljaka še Jure Potokar in Štefan Remic pa Brane Mozetič; to so bili močni pesniki, in še jih je bilo, sicer ne vsi, a še nekaj takšnih. Takrat prostor ni bil prav zelo odprt. V Sloveniji je bilo 20 založb, zdaj jih na knjižnem sejmu razstavlja 120. Takrat je izhajalo 10–15 slovenskih romanov na leto, zdaj jih izjaha več kot 130, tudi 170. Takrat je res šlo za borbo za prostor. Zbirka Aleph se je ustanovila zato, da bi ljudje imeli kje objavljati. Tiste tri knjige, ki so vsako leto izšle, so naredile veliko razliko.

Podlogar: Urban in Primož, kako pa je potekal prehod iz te generacije, ki ji pripadata Uroš in Andrej, do generacije, ki ji pripadata vidva?

Vovk: Naj začne Primož, ki je prišel eno leto pred mano.

Čučnik: Mene je povabila Vanesa [Matajc], tedanja urednica za kritiko; takrat sem na uredništvo pošiljal svoje pesmi, ki so se znašle na nekem kupu (podobno je še zdaj). Ona jih je prebrala in me povabila v radijsko oddajo Zgodnja dela. Povabila me je tudi, naj pridem kdaj na Gosposko na sestanek. To je bilo leta 1996, kakšno leto ali dve kasneje sem potlej res šel. To so bila takšna sramežljiva druženja, hodili smo v restavracijo PEN-a … ostal sem tajnik, veliko stvari je bilo še neurejenih, ni bilo stalnega distributerja, ves čas so bile neke težave, spomnim se, da smo veliko prenašali knjige sem in tja, z Urbanom sva jih celo ponujala v knjižnicah. Financiranje še ni bilo urejeno, prirejali smo neka gverilska branja, predstavitve in podobno. So pa vse druge dejavnosti izšle iz revije: najprej je bila samostojna revija, potem je bilo ustanovljeno društvo, pozneje so sporadično začele izhajati knjige …

Uroš: Prišleki so nastali, ko se je potopil Mihelač. Knjige (kot prva Galilejev lestenec Dušana Merca) so dobile subvencijo, sledila pa so ugibanja, kje jih natisniti. Ponudila se je opcija na Literaturi. Če se ne bi, bi šla subvencija verjetno v nič. So pa bile tiste knjige po videzu zelo različne. To je bilo sredi 90-ih.

Vovk: Iz generacije z začetka 70-ih sem od nas štirih prišel zadnji (poleg nas treh, ki sedimo tukaj, Gregorja, Primoža in mene, še Samo Kutoš). Poleti leta 2000, ko je Kutoš kot odgovorni urednik odšel na študij v Ameriko, je bilo treba hitro najti nadomestilo. Leta 2001 sem revijo urejal z Andrejem Blatnikom, 2002 pa že sam. Takrat smo obnovili tudi zbirko Prišleki, v kateri so do takrat izšle štiri knjige. DZS je takrat ukinila oz. oklestila svoj leposlovni program, pa smo rekli, da bomo oživili svojo leposlovno zbirko. Tudi v že delujočih zbirkah – Labirintih in Novih pristopih – so knjige takrat začele izhajati bolj kontinuirano. To je bil tudi začetek prehoda, ki je leta 2007 omogočil, da smo šli v komercialen najem večjih in bolj udobnih – za delo primernih – prostorov na Erjavčevi. Leta 2007 se je priključila še zbirka Stopinje, tako da smo postali že neka resna založba oz. resno društvo z razširjenim in prepoznavnejšim knjižnim programom. Na začetku 2000 smo izvajali dogodke, takrat izključno volontersko, tudi gostovanja po Sloveniji. Leta 2004 smo začeli z delavnicami. V prvem desetletju tretjega tisočletja se je produkcija zelo razmahnila in zelo popestrila, kar je omogočilo opaznejšo rast.

Podlogar: Vseeno bi se od knjig rad vrnil k reviji.

Vovk: Ja. A vprašanje, kaj bi bilo danes, če bi takrat ostali samo pri reviji. Časi so se v 30 oz. 20 letih zelo spremenili. Če je zgolj revija takrat še omogočala relativno mirno plovbo, je danes drugače.

Podlogar: Literatura je poleg Sodobnosti edina literarna revija pri nas, ki je ohranila kontinuiteto izhajanja vse do danes. Kakšna je Literaturina vloga glede na druge revije danes?

Blatnik: Težko rečem. Konceptualno je bila njena odločitev – tako sva zastavila z Alešem –, da to ni bila, kot druge, kulturna, temveč literarna revija. Vse drugo je prišlo v navezavi na literaturo: literatura in glasba, literatura in film, literatura in filozofija – ja, ne pa nastajanje države, vprašanje slovenskega nacionalnega preživetja itd., kar smo prepustili drugim revijam. Fokus je bila literatura. 

Vseeno je potrebno, da govorimo še o drugih dejavnostih, saj je vprašanje, kaj bi bilo, če tega ne bi bilo. To je namreč zahteval preživetveni model. V tujem jeziku se temu reče »follow the money« [v našem pa s trebuhom za kruhom?]; treba se je bilo prijavljati tudi na druge razpise, da je stvar lahko poslovala. To je velika sprememba s preloma 90-ih dalje: takrat vsaj nekateri nismo bili finančno odvisni od revije, kar se je kasneje nekoliko spremenilo, spremenila pa se je tudi literarna scena. Treba je bilo narediti celovito strukturo od začetka delavnic do literarne uveljavitve, ki jo prinesejo knjige. Ta pojav ni značilen samo za Literaturo, podobno sta delali tudi Sodobnost in Apokalipsa, to jim je skupno. Nisem pa prepričan, da lahko pri teh revijah govorimo o kakšnem izrazitem ideološkem modelu, celo če vzamemo v obzir, da je tudi Sodobnost pretežno literarna revija, Apokalipsa bolj filozofska; gotovo so si te revije bližje, kot smo pripravljeni priznati. To je moje osebno mnenje.

Zupan: Konec 80-ih je bilo veliko revij, Literatura in Sodobnost sta obstali. Dialogi niso več literarna revija (če se ne motim, imajo dvakrat letno literarni blok); bila so Primorska srečanja, v Celovcu Mladje, tukaj Nova revija. Revije so bile včasih razvrščene po nekakšni hierarhiji – ne vem, ali je to moja fantazija ali pa res drži; na vrhu je bila, vsaj za tiste, ki smo takrat pisali in si želeli objavljati, Nova revija. Verjetno zaradi aure, da tam igrajo starejši fantje. Če si objavil v reviji, je bil to dogodek, čast, ni bilo samoumevno. Tudi uredniki knjžnih zbirk so brali revijalni tisk in se orientirali po tem, kaj je bilo tam objavljeno. Avtorja so po objavi kontaktirali, tudi niso bili presenečeni, če je kdo na založbo prinesel rokopis, saj so bile stvari v revijah. Revije pa so seveda brali. Bili so na tekočem. Objava v reviji je bila osnovna orientacija. Pred kratkim me je kontaktiral Brane Mozetič in me prosil za kontakt neke deklice, ki je pri nas dvakrat objavila, ne spomni se imena; je mar mogoče, da bere revije in se orientira po tem?! Še vedno vse prebere, je rekel, a to ni problem, ker ni treba prebrati veliko, danes obstajata samo Literatura in Sodobnost. Takrat so vsi brali in objave tudi komentirali – Minatti je nekaj objavil v Novi reviji, Šalamun je komentiral, mlajši so komentirali, Grafenauer je komentiral … O tem smo se pogovarjali po gostilnah, danes se to verjetno dogaja na družbenih omrežjih. Če se seveda dogaja. Bilo je opazno in pomembno. Spomnim se, ko je v Novi reviji poezijo objavila Jana Pavlič, žena Tomaža Toporišiča. To je bilo razburjenje! Skoraj škandal. Nekaj nezamisljivega. Nikoli ni objavljala poezije, potem se je pa pojavila v Novi reviji! Buf, strela z jasnega. Kako je bilo to mogoče?! To se je bralo, to je bilo pomembno! To smo si gnali k srcu. Kako je mogoče, da se nekdo, ki ne figurira kot pesnik, pojavi direktno v Novi reviji. 

Blatnik: Po mojem sta bila tukaj dva nivoja, ki si ju že oba opisal. Profesionalci tudi zdaj berejo. Pred kratkim se je po spletni objavi [zgodbe Zvezdice] avtorice [Nataše Skušek], ki je sodelovala tudi na moji delavnici, oglasil urednik založbe Litera [Orlando Uršič], češ, ali je tega že dovolj za zbirko in da naj pošlje. Lovci na talente še zmeraj spremljajo ne samo literarne revije, temveč tudi spletne literarne revije. Morda tudi Novi zvon in druge, ni izključeno. Ko sem urejal rubriko Zadnja izmena, če lahko nekoliko nostalgično dodam, sem sam imel pomisleke, ali naj avtorja, ki bi ga rad sam objavil v svojem knjižnem programu [pri Cankarjevi založbi], prej res objavim v reviji ali pa naj ga objavim šele po tem, ko sem že kupil avtorske pravice za celo knjigo, da jih ne bi prej kdo drug. Kar nekajkrat se je namreč zgodilo, da so se drugi uredniki za nakup avtorskih pravic odločili, ko so videli objavo. 

Takrat so se literarne revije – kot tudi literature – brale v večjem krogu ljudi kot danes. Za slehernika je bilo normalno, da je bral sodobno književnost. Tega danes ni več, a iz tega ne bi delal neke večje tragedije. Nekoč sem govoril z umetnostnim zgodovinarjem starejše generacije Aleksandrom Bassinom, ki je rekel, da je imela med prvo in drugo svetovno vojno vsaka slovenska družina, ki je dala kaj nase, na steni sliko slovenskega impresionista. Zraven je spadalo tudi to, da je imela vsaka slovenska družina v 60-ih in 70-ih doma zbirko Sto romanov. Dandanes ne živimo več v takem svetu, a to še ne pomeni, da moramo svet zato užaloščeno zapustiti.

Čučnik: Ko je bil urednik Urban, sem imel oz. sva imela tendenco, da bi se revije vendarle nekoliko razlikovale, da bi kakšen avtor raje objavljal denimo v Literaturi kot kje drugje. Nova revija je bila zelo resna, v njej so objavljali klasiki, Mojster Eckhart, mistiki itd.; nekaj tega je bilo tudi v Literaturi, ko jo je urejal Vid Snoj, saj ga je to zanimalo. Midva sva izbrala druge poudarke, denimo glasbo – tudi to sicer resno, ne ravno popularne. Takrat smo uvedli tudi uvodnike. Literatura ni bila po starem družbeno angažirana, in vendar, uvodniki so obravnavali tudi aktualne kulturno-politične teme. Ko so ukinili Razglede, je njihovo vlogo želela prevzeti Sodobnost, kar ni zares uspelo. Pri nas pa je bila v prvem planu vedno literatura.

Podlogar: Tudi podoba revije se pravzaprav ni toliko spreminjala, v vsebinskem in zunanjem izgledu.

Čučnik: V preteklosti, v 90-ih, so kdaj izšli tudi samo štirje zvezki na leto, zdaj jih izide devet. Legendaren je letnik, ki je imel samo štiri tenke zvezke …

Blatnik: … za debelino ene današnje številke!

Čučnik: … takrat sem bil na revijo naročen in mi je bilo žal, da je izšlo tako malo zvezkov.

Zupan: Revija je začela redno izhajati, ko sta uredništvo prevzela Tomo Virk in Matevž Kos, kdaj že …

Vovk: … leta ’93.

Zupan: Številke so bile tanjše, mogoče so bile tudi črke manjše, vsekakor pa je zdaj objavljenih več tekstov. Takrat so obstajale različne težnje in želje, kako naj bi bila revija videti. Ena je bila, da naj bi bila Literatura podobna [hrvaškemu] Quorumu, da torej ne bi šlo zgolj za literarno revijo, temveč bi pokrivali tudi druga področja …

Čučnik: … glasbene recenzije …

Zupan: … in bi vsebovala, kot Quorum, tudi slikovno gradivo. To potem ne bi bila več strogo literarna revija, ampak revija, ki bi pokrivala tudi druge segmente kulture in umetnosti. Predvsem popularne, kot sta pop in rock glasba in filmska umetnost.

Blatnik: Ja. Vsake toliko so se pojavljali izbruhi želje po popularizaciji. Če se ne motim, smo se še v nedavni sestavi uredništva pogovarjali o rotaciji in [delitvi vlog med zunanje sodelavce]. V človekovi naravi je, da ni zadovoljen samo s 600 naročniki in 20 prodanimi izvodi, če dela literarno revijo in bi rad osvojil literarne množice, ki na to samo čakajo. Toda te množice na to ne čakajo tako željno. Sicer ne bi propadli Pogledi, ki so imeli tako malo naročnikov, da številke niti ne upam omeniti.

Podlogar: Če se sprehodimo še malo skozi zgodovino, je bila ena izmed najbolj izpostavljenih 50. številka revije, v kateri so bili objavljeni »prispevki za slovenski literarni program«. Kako je s tem danes, je literarni program sploh potreben, je to dobra ideja?

Zupan: Gledano z distance tisto ni preveč posrečena številka. Koliko tekstov je od takrat – od leta ’95 – sploh ostalo v spominu?

Podlogar: Od kod je pravzaprav prišla ideja, da to sploh treba narediti?

Čučnik: To bo vedel pa Matevž Kos.

Matevž Kos [iz publike]: Morda samo mala replika Gregorju. Če se prav spomnim, je ideja o prispevkih za slovenski literarni program zrasla na mojem zelniku. Mišljena pa je bila seveda rahlo ironično. Nihče od nas ni verjel, da bomo mi napisali nekakšen program, ki mu bodo potem vsi pisatelji sledili, jasno. Navsezadnje so časi normativnih programov zdavnaj minili. Šlo je bolj za provokacijo, ki se je navezovala na Novo revijo in njihove »prispevke za slovenski nacionalni program«. Intenca je bila preprosta: preusmeriti nekaj pozornost od velikih osamosvojitvenih in družbenih tem k refleksiji literature in zagonetnega položaja pisateljev v postosamosvojitvenih časih. Kot se za »mesečnik za književnost« tudi spodobi.

Blatnik: Tako je.

Kos: Ne vem, ali je zdaj smiselno razlagati še ozadje. [Imeli smo debato o tem, kaj je bilo takrat za literaturo (z malo začetnico, deloma tudi veliko) pomembno.] Koliko se je to posrečilo, naj presodijo drugi.

Čučnik: Glede na to, da smo se letos na to navezali, lahko rečem, da je to precej težavno. Večjega odziva ni bilo, čeprav je nekaj takratnih avtorjev poslalo nove tekste.

Zupan: Mislim, da gre za to, da je književnost postala irelevantna. Družbeno irelevantna. Nepomembna. Če bi bila književnost na očeh, kot so bili teksti včasih, sredi 90-ih, ne mislim samo poezije in proze, bi bil odziv zagotovo večji … Sprememba je v duhu, v nečem, kar pride pred pisanjem. Če odprem kakšno staro številko revije, imam vedno občutek, da je tisti, ki je neki tekst napisal – ne glede na to, ali je tekst dober ali slab –, pisal z neko energijo in zavestjo, da bo napisano nekdo prebral! Da je delo, ki ga opravlja, pomembno. Da bo pisanje nekomu nekaj pomenilo, da se bo o njem govorilo, da bo prišel kakšen polemičen odziv. Da ga bodo ljudje ustavljali na cesti. Ga cukali za rokav. Danes tega občutka nimam več – da bi se ljudje pisanja lotili s takšno predpostavko. Danes vse hitro izgine. Ker ni nobenega odziva, imaš občutek, da tekstov nihče ne bere. Če pa jih že bere, se to dogaja v krogu prijateljev in somišljenikov, ki so somišljeniki po tem, da si delijo všečke. Književnost je izgubila relevanco, ki jo je v 90-ih še imela. Tega na žalost ni več. 

Vovk: Glede selekcije se mi zdi potrebno nekaj dodati, saj se prave razloge zamenjuje ali pa se jih ne omenja. Kot je rekel Uroš, je v 90-ih biti objavljen imelo večji pomen. To ni bila posledica uredniških politik – čeprav sva s Primožem poskušala zavestno razširiti nabor avtorjev, denimo s tem, da je lahko posamezni avtor v dani rubriki objavljen samo enkrat na leto, kar na rubriko takoj pomeni 20–25 avtorjev v enem letniku –, temveč tudi delavnic, ki so pripravljale tekste, ki bi ustrezali standardom za objavo v reviji. Ključna zadeva pa je tudi problem financiranja revije. Danes bi s strogo selekcijo, zamejeno na polovico današnjega obsega (denimo s samo eno do dvema objavama v rubriki Proza), izgubili vsaj del letne subvencije. Med 5–10 let nazaj smo ob prijavi na JAK realno ocenili približen obseg revije, mogoče zgolj malce napihnjen, medtem ko je konkurenčna revija zadevo bistveno bolj prenapihnila, tako da se je komisija odločila, da obojim ne more dodeliti iste vsote, če je nekdo prijavil 50–100 pol več. Tako te že sistem financiranja sili v širjenje obsega posameznih letnikov. Ne gre torej zgolj za uredniške politike, češ da bi bile zdaj bolj popustljive.

Zupan: Zdaj piše bistveno več ljudi kot včasih. Prej smo govorili o knjigah, pa sem pozabil omeniti Lelo [B. Njatin], katere knjiga, Nestrpnost, je izšla ’87. Med ženskami so takrat imele knjigo ona, Maja Vidmar, Maja Novak se je pa pojavila šele v 90-ih.

Podlogar: Kaj pa Majda Kne?

Čučnik, Blatnik, Zupan: Tisto je bilo v 70-ih.

Zupan: Mar to pomeni, da so kriteriji padli ali pa je pri večjem številu piscev tudi večja verjetnost, da nastanejo objavljivi teksti? Težko bi rekel.

Čučnik: … tudi založb je več … 

Zupan: … čeprav je prostora manj, se več objavlja. Politika se je spremenila. Včasih si lahko objavljal v vsaki drugi številki. Zdaj lahko enkrat letno. Objavlja seveda več ljudi, ker tudi več ljudi piše. Včasih so ljudje bolj brali, zdaj imam občutek, da samo še pišejo …

Blatnik: To je tipičen inflacijski problem. Več ko je na trgu nekih enot, bolj se zmanjša vrednost posamezne enote. Več ko je knjig, manj je bralcev za posamezno. Enako velja za objavljanje v revijah. Nekoč smo imeli na DSP debato, v kateri je Jesih rekel: »To je grozno, da v Sloveniji dobiš samo 2500 € za pesniško zbirko, ki jo financira JAK!« »To je zato,« sem odgovoril, »ker JAK financira 400 knjig letno; če bi financiral 4 knjige, potem bi avtor zanjo lahko dobil 250000 €.« Vprašanje pa je, kakšno zadovoljstvo bi ta sprememba povzročila pri slovenskem pesniškem narodu … Da je kvantiteta premagala kvaliteto, pa ni samo problem samo literarne produkcije, temveč literarna produkcija temu trendu naglo sledi. Če se prijavljate denimo na razpis za štipendije ali mobilnost, vas vprašajo, koliko knjig ste izdali letos, koliko v lanskem letu. Zahtevana je stalna proizvodnja. Vsi sistemi financiranja, tudi javnega, so na to nastavljeni. Da ne govorimo o tistih, ki želijo preživeti na trgu (naredil sem kalkulacijo in jo objavil v reviji Literatura) – pisca največjih uspešnih v Sloveniji, Mojca Širok in Tadej Golob, bi morala objaviti take bestsellerje, kot sta jih, vsakih pet mesecev, da bi zaslužila povprečno slovensko plačo. To je ulica, na kateri živimo. Tudi najbolj uspešni si iz tega naslova ne morejo zagotoviti niti povprečne plače.

Zupan: Včasih je bila tudi pri objavah nekakšna hierarhična lestvica. Vedelo se je, da so nekateri teksti boljši od drugih. Danes se vse dogaja na isti ravni. Bojim se, da večina tistih, ki še berejo, percipira tekste kot dogajanje na isti ravnini. Brez vzponov in padcev. Tudi pri sebi sem opazil, da marsikaj preprosto spregledam. Če imam srečo, to odkrijem kasneje. Ko sem prebiral revije, da sem napisal spominski tekst za številko 331-332, sem našel eno izjemno pesem Maje Vidmar, ki sem jo prej spregledal.

Podlogar: Revija je imela dolga leta sedež na Gosposki, sprva v prvem nadstropju, nato v pritličju, in sicer v prostoru, ki si ga, Uroš, imenoval »ilegalna ginekološka ordinacija«. Selitev na Erjavčevo najbrž ni imela neposrednega vpliva – ali pač? –, zanima pa me, kako je to vplivalo na družabnost in nastajanje same revije. Pogosto so bili namreč slišani očitki, da je Literatura izjemno zaprt krog ljudi.

Vovk: Jaz tega občutka nikoli nisem imel. Bil sem sprejet odprtih rok, težko se poistovetim z izkušnjo nekoga, ki je bil odrinjen. Leta ’97, ko sem te prostore prvič obiskal, so še potekali torkovi večeri, ki so bili tudi bistveno bolj odprti kot danes; na ta redna srečanja je prihajal bistveno širši krog ljudi od bivših urednikov do simpatizerjev revije. V tem se kaže, da revija zdaj ni več središče družabnega dogajanja, kot je bila v 90-ih, ker ima založba še toliko drugih aktivnosti. Tudi potreba po večjih prostorih se je pokazala zato, ker smo v prostorih izvajali delavnice, s katerimi smo gostovali v prostorih DSP-ja in tudi drugod, imeli pa smo željo, da jih prirejamo v lastnih prostorih. Želeli smo si tudi organizirati več dogodkov in poživiti družabno sceno, vendar pa ta scena ni bila več toliko povezana zgolj z delovanjem revije, temveč tudi z drugimi dejavnostmi društva. To je bila največja sprememba selitve z Gosposke na Erjavčevo.

Blatnik: Poskušal bom povedati metaforo, ki jo bom na koncu zapeljal na nacionalno moralko. (smeh) Za začetek moram povedati, kako so se ti prostori modificirali. Gosposka 10, kjer je bila nekoč Literatura, je danes – uganite kaj – hotel! Potem smo si ogledali nove prostore, tukaj zraven [Soteske], dobesedno v sosednji hiši, kjer so zdaj neka najemna stanovanja, Airbnb, šel sem pogledat, kaj piše na zvoncih – apartmaji to, apartmaji ono, skratka, spet hotel! Ko smo bili že na Erjavčevi, smo za soseda dobili hotel, Hotel Cubo. Ulica, v kateri živim, ima tri hotele, zdaj se gradi četrti, ko sem se vanjo preselil, je imela samo enega … Slovenija postaja dežela hotelov. 

Kje pa ima literatura – če uporabim to zgodovinsko obremenjeno metaforo – lastno sobo? Književnost potrebuje neko svojo lastno sobo. To lastno sobo so vzpostavila tudi prav ta množična dogajanja. Tisti, ki so hodili na naše delavnice, so se počutili na pol del te scene. Prihajali so na novoletne zabave, objavljali v reviji in knjižnem programu. Ni pa bilo več lastne sobe v smislu konfrontacije na Literaturi. Kot najstarejši vedno znova poudarim, kako pogrešam redne torkove večerne sestanke, na katerih smo diskutirali, kaj smo prebrali itd., zdaj pa te izmenjave mnenj ni več. A tudi tukaj književnost ni več nobena izjema; to se dogaja v celotnem kulturnem in širšem prostoru globalno. Svet se je spremenil in mi z njim. Nič katastrofalnega, takšna so pač dejstva.

Podlogar: Mogoče tega nekateri ne vedo, ampak ob selitvi iz prvega nadstropja v pritličje je bil v sobi najden tudi [prisluškovalni] mikrofon.

Blatnik: Res je. To so bili takšni časi.

Zupan: A res, tega pa ne vem! Od kdaj pa?

Podlogar: Mikrofon v steni, v zidu – Mikrofon v zidu, če se navežem na naslov ene od Kocbekovih pesmi. Dobesedno.

Zupan: Ampak to mogoče ni imelo nobene zveze z uredništvom revije Literatura …

Podlogar: Matevž, ali lahko ti kaj dodaš?

Kos: Spomnim se mikrofona, a tega nismo raziskovali.

Blatnik: Ni bilo ekspertize, ali je mikrofon nastavil sosed ali kdo tehnično bolj podkovan. (smeh)

Kos: Najbrž kakšna konkurenčna revija! (smeh)

Urban: Koliko pol bodo prijavili!

Podlogar: Rad bi načel temo, ki se je je včeraj [v pogovoru ob predstavitvi knjige] dotaknil že Urban: digitalna in tiskana revija. Urban je izpostavil, da so teksti na papirju drugačni, bolj poglobljeni in daljši. Dejansko je branje v tiskani obliki drugačno. Andrej, kot strokovnjak za branje?

Blatnik: Je. To vedno povem, a bi rad, da se z občih mest prestavimo naprej. Tukaj je vladala precejšnja dilema, saj se Andrej Hočevar spominja, da smo se s tem vprašanjem dolgo ukvarjali. Ali bi morala biti spletna revija samo promocijska ekspozitura tiskane ali kaj? Po spletu njegove trdne volje se je izkazalo, da je bila izbrana pot prava: ni se vzpostavila revija, ki bi bila zelo resna konkurenca tiskani, temveč sta to dva ločena organizma, ki se vzajemno dopolnjujeta. Ne nazadnje je tudi Primož rekel, da marsikdo opazi spletno revijo, posledično pa še tiskano. Gre pa za dva zelo različna ekosistema, kar ni moj občutek, temveč to potrjujejo vsa preučevanja različnih bralnih izkušenj, celo branja enakih besedil.

Čučnik: Zdaj imamo ta privilegij, da smo edina literarna revija v Sloveniji, ki ima dve reviji! Mlajši avtor denimo napiše dolg tekst, ki se nam zdi primeren za objavo v reviji – češ kdo bo pa to dolžino bral na spletu –, vendar pa si on sam želi objavo na spletu, kar mu lahko izpolnimo. Po drugi strani pa Ana Geršak, ki ureja kritiko, nekatere tekste usmeri na splet.

Ana Geršak [iz publike]: Sčasoma se je vzpostavil banalen kriterij. Če sem v začetku imela idejo, da bi se to ločevalo vsebinsko, je čas pokazal, da to ni tako smiselno, ker tudi bralci na spletu pridobivajo vedno več kondicije in so tudi na spletu pripravljeni brati tudi čedalje daljše tekste. Dolžina torej ni več omejitev, kot je bila nekoč. Večina tujih avtorjev pristane na spletu (to je dediščina Robnih zapisov), večina slovenskih avtorjev pa pristane v tisku bolj zaradi tradicije, saj ima to v očeh marsikoga simbolno vrednost, ki je splet zaenkrat še ni spodnesel.

Zupan: Imam občutek, da je tisk bolj obstojen od spleta. 

Blatnik: Imaš prav!

Zupan: Splet funkcionira, kot funkcionira današnji svet. Vsebine se konstantno na novo nalagajo. Išče se nova senzacija. Ko pride ena, zamenja prejšnjo in že jo zamenja druga, njo spet tretja in tako naprej. Čeprav so teksti na spletu …

Podlogar: … bolj brani …

Zupan: … ne, laže dosegljivi! Toda ta dosegljivost ne pomaga.

Blatnik: Mogoče je to treba povedati za mlajše – jaz sem bil med prvimi, mogoče še Miha Mazzini, ki sem postavil svojo spletno stran, ki obstaja že 20 let. Linki konstantno izginjajo. Recenzije so šle adijo. Tudi digitalni arhivi se ves čas praznijo. Dom in svet iz leta 1920 lahko greš vedno iskat v NUK ali Slovansko knjižnico, mogoče ga ima kdo celo doma – Samo Rugelj je prej [v svojem nastopu na Prepišnem uredništvu] rekel, da kupuje stare knjižne zbirke; to me je fasciniralo, le kam jih daje?! Denimo AirBeletrina – je med nami mogoče urednik iz obdobja, katerega arhiv je vmes popolnoma izginil? Na to niso niti pomislili, kar je zelo zanimivo. Če kdo računa na večnost spleta, naj si vseeno shranjuje vse zajete kopije.

Geršak: Arhiv tedanje AirBeletrine obstaja, vendar v zasebni lasti, pa iz nekih razlogov, ki jih tukaj ni vredno izpostavljati, ni bil javno vzpostavljen. Na spletu moraš točno vedeti, kaj iščeš, da lahko to najdeš. Po drugi strani – glede na to, da je pred kratkim zgorela Notre Dame – pa tudi knjižnice niso večne.

Blatnik: Tudi to je res. Baje je obstajala tudi babilonska knjižnica. (smeh)

Čučnik: Mogoče pa o tem, kako smo zaščiteni na spletu, vprašamo Andreja? (smeh)

Andrej Hočevar (iz publike): Pravzaprav nismo zaščiteni. (smeh)

Podlogar: Napadeni bomo!

Hočevar: Ni zagotovila, da bo to obstalo, tudi ne vemo, v kakšni obliki. Pred kratkim je nekdo dejansko vdrl na »naše«, tj. Ljudmiline strežnike in poskušal vse izbrisati. Po nekem čudežu je bilo vse rešeno, če pa bi bilo odvisno zgolj od mojega osebnega arhiva, bi izgubili približno en mesec. Vsebine so torej nekje tako ali drugače shranjene. Kot smo slišali, pa zgorijo tudi knjižnice, knjige se izgubijo, papir porumeni itd. … Kdor želi pisati za večnost, naj se loti …

Blatnik: … kamnoseštva. (smeh)

Hočevar: Tako.

Podlogar: Za konec bi vas rad vprašal še nekaj bolj osebnega: kaj je na vas osebno v teh tridesetih letih naredilo največji vtis?

Vovk: Uh, to vprašanje pa bi moral napovedati. (Smeh)

Podlogar: Kaj ste si najbolj zapomnili?

Zupan: Jaz sem o tem že pisal.

Blatnik: Uroš je že vse prebral!

Zupan: Ko sem pisal tisti tekst, sem pregledal vseh 333 številk. Najbolj so mi v spominu ostale začetne številke, ko je bila Literatura neka magična zadeva, ki je prihajala v poštni nabiralnik v Trbovlje. Nikoli nisi vedel, kdaj bo prišla, ko so bili letno samo štirje zvezki. Na začetku poezija. Mogoče je bilo to še pred osamosvojitvijo revije – Krstičevi prevodi Creeleya, poezija ameriških univerzitetnikov po izboru Aleša Debeljaka, Jacques Réda, Branetova antologija francoske poezije; pa esejistični teksti, Šola kreativnega pisanja – krasni teksti, ki so izšli tudi v knjigi. Tekst od Kureishija Nekaj danega, Audnov tekst Pesnik in mesto, esejistični teksti Harolda Brodkeya. Literarni eseji, torej tisto, kar v literaturi najbolj pogrešam. Pa seveda proza Andreja Moroviča. On je počel vse, kar smo hoteli početi tudi drugi, ki so nas vzgajali bitniki, a si nismo upali.

Vovk: Izkoristil sem tole minuto, dve za razmislek. Lahko bi ocenjeval po različnih kriterijih. V spominu ti ostane prva objava, prvi bloki tekstov, ki si si jih zamislil kot urednik … Če pa se poskusim oddaljiti od teh privatnih kriterijev, bi rekel: 150. številka. Ker se mi zdi, da je povezala delo več generacij – avtorjev, spraševalcev, urednikov … Tudi za današnje čase je predstavljala velik vložek, da ne rečem napor, saj je bilo treba več kot polovico tekstov pretipkati, saj namreč niso obstajali računalniški fajli z intervjuji. Prva številka, ki izstopa tudi po izgledu – razširjen kvadratni format, 30 najboljših intervjujev do 150. številke – jaz bi izpostavil kar to.

Zupan: Imaš prav.

Čučnik: Težko bi rekel …

Blatnik: Jaz sem očitno res sila literarne kontinuitete, saj mi kljub trudu na misel prihaja tekst ne iz Literature, temveč njene predhodnice, in sicer prozni tekst človeka z imenom Maks Kubo Odprto pismo Bogu. Kdo od prisotnih, razen Mateja Bogataja, sploh ve, kdo to je?

Matej Bogataj [iz publike]: Jaz ne vem več! (smeh)

Blatnik: Danes tega nihče ne ve. Pojdimo naprej. Maks Kubo je bil psevdonim Sama Kuščerja. Ali kdo ve, kdo je Samo Kuščer?

Čučnik: Jaaa!

Blatnik: No, toliko o zgodovinskem spominu. O tem tekstu sva z danes že večkrat omenjenim Alešem Debeljakom govorila skoraj enkrat letno; kadarkoli sva se srečala, sva se k temu tekstu vračala. Mislim, da ga ni na spletu. (smeh)

Čučnik: Veš, kaj je bilo zanimivo? Včasih so bili zanimivi Robni zapisi. 

Zupan: Ja, tisti začetni.

Čučnik: Zanje je bilo nekoč značilno, da so izhajali pod psevdonimi. Nekoč sem bil na Poljskem pri Katarini Šalamun, redni bralki Literature. Posedla me je in vprašala, kdo so ti ljudje. Za nekatere sploh nisem vedel, eden izmed njih sem bil pa tudi sam. Nekaj sem si izmišljal, češ to je neki študent … To je bilo zabavno, to pogrešam.

Matej Bogataj [iz publike]: Veš, kaj, Primož, če bi ti urejal Robne zapise, kot sem jih jaz, bi videl, kako je bilo laže na hitro nekaj sproducirati, nekaj natipkati pod psevdonimom, kot pa ljudi, ko še ni bilo elektronske pošte, fehtat za tekste. Če ne bi bilo interneta, bi Robni zapisi pod psevdonimi o izmišljenih knjigah še danes funkcionirali.

Podlogar: Moje zadnje vprašanje je, ali lahko napovemo, da bo revija Literatura v tiskani obliki obstala? Ali si vi štirje to upate napovedati?

Blatnik: Do kdaj? (smeh)

Podlogar: Ali bo čez deset let še obstajala?

Blatnik: Lahko podam konkreten odgovor. Jeseni pričakujemo nov programski razpis, in od tega je odvisno.

Vovk: Napovedujem, da bo v naslednjem štiriletnem obdobju, če bodo še obstajale Jakove štiriletke, tiskana izdaja še obstajala, za naslednje štiriletno obdobje 2024–2027 pa nisem več tako prepričan.

Zupan: Torej je vse odvisno od Jaka?

Blatnik: Od česa pa?!

Vovk: Prodaja nas najbrž ne bo rešila. 

Čučnik: Od nastanka Apokalipse ’96 ni nastala nobena literarna revija, razen specializiranih, kot je Poetikon.

Blatnik: Idiot!

Čučnik: Idiot ni mesečnik, tudi sami se niso imeli za revijo, ampak za nekakšno antologijo … Meni je žal, da ni obstal. Mislim, da bo Literatura še obstajala, seveda vezano na financiranje. Če bi financiranje umanjkalo, bi verjetno nadaljevali na spletu, ker ga kot revija imamo. Vsaj nekaj od tega, kar objavljamo v tisku, bi prenesli tja. A to bi bilo nekaj drugega. Nisem pesimist, mislim, da bo Literatura nekaj časa obstajala.

Zupan: Bo, bo!

Podlogar: Torej lahko zaključimo v bolj optimističnem tonu!