Ni enega samcatega vzvišenega problema, ki bi ga lahko kot družba rešili, da bi se vsi ostali takoj zatem poglihali kot hiše v Trsti in se samodejno razvozlali.

Ni mogoče, da bi se kdaj nasitila pisanja, da bi kdaj ne vedela več, kaj ubesediti, da bi mi prsti obviseli v zraku in ne bi vedeli, na katero tipko pritisniti. Da bi obsedela pred tisto zloglasno belino papirja, ki ti zaduši misli in zadrgne grlo? Brez zveze, to so prazne marnje.

Gaga Lomidze iz prve roke o Gruziji kot častni gostji v Frankfurtu 2018 — Takoj ob prihodu smo zaslišali glasen pogovor v gruzijščini: gruzijski pisatelji so že zasedli zunanji hotelski bar, potopljeni v nekakšno zamaknjenost. To so bila gruzijska nebesa: imeli so publiko, s katero so lahko komunicirali.

Ko avtobus, ki je svojo pot začel v kakšnem večjem mestu, kakšni tuji prestolnici, sredi noči po Dolenjski cesti pripelje v Ljubljano, potniki komaj prepoznajo obrise mesta. Redko posejane stare hiše, mali bloki delavskih naselij se zlivajo z nočjo. Luči so ugasnjene, ceste so prazne.

V besedah se lahko ohranim in živim zgolj zato, ker nisem nič drugega kot besedilo, svoja avtobiografija.

Kdor v 21. stoletju daje prostor ne zgolj predsodkov polnim, temveč nezaslišano butastim izjavam tipa »ženske niso enako sposobne moralne presoje« ali »nikakor nismo in ne smemo biti enaki«, se bržčas ne zaveda, da s tem daje prostor in krila vsakemu domačemu tiranu in pocestnemu nadlegovalcu, ki ima »seveda drugačne seksualne potrebe kot ženske«.

Ko ustvarjam, sledim spremembam, beležim trenutke, ko je pesem napisana, jo »spustim iz rok«, ob tem pa opustim tudi eno od svojih identitet. Umetnost je molitev. Ko ustvarjam, raziskujem svojo prisotnost v svetu, stopam v stik z »božanskim«, presegam svojo individualnost in parcialnost časa.

Novoletna zaobljuba: družabna omrežja ne bodo več ventil za frustracije.

Premik, ki sem ga naredil od sveta, v katerem sem odraščal, do sveta, ki sem si ga izbiral in v katerem so meje med spoloma čedalje bolj zabrisane in celo igrive, je pojav, ki kaže na čudovito prožnost naše vrste in na brezmejne pedagoške zmožnosti erotičnega zapeljevanja k drugačnemu načinu življenja in idejam.

So-čutiti ne pomeni popolnoma razumeti drugega, se vživljati v njegove občutke brez zavedanja lastne integritete, ali se »stapljati« z njegovo bolečino. V aktu so-čutenja vznikajo različni doživljajski pomeni, se približujejo drug drugemu tako kot kreativne ideje v umetniškem procesu.