Živeti v rokadi

1

Še preden sem se jasno zavedal lastne volje, Renata, še preden sem se jasno zavedal samega sebe, ali morda celo še preden sem začel zbirati in nizati svoje izkušnje, ki so bile rezultat moje volje na tem svetu – oziroma tega, kar imenujemo človekova lastna volja –, sem že sedel na konju, z otroško pištolo za pasom, oče pa mi je z roko, ki je bila strah in trepet cele družine, z grobo kretnjo otresal zemljo s kavbojske oprave in me silil ponavljati stavek, dokler ga nisem zmogel izgovoriti popolnoma brez cmerjenja: »Moški, ki ne jaha, tudi ne pade.« Tisto, da moški ne jokajo, je bilo tedaj jasno kot beli dan, celo tako jasno, da tega človek ni mogel izreči, ne da bi ga pri tem imeli že za nekoliko »poženščenega«.

Svet charrov, v katerega sem vstopil, še preden sem si o svetu ustvaril svoje mnenje in preden sem sploh šel v vrtec, je bil možat, strog, trd, grob; kakršenkoli spodrsljaj je bil poplačan z zasmehovanjem, občasno pa tudi s fizično bolečino – spodrsljaj pa je bil v tisti orbiti kakršnakoli kretnja ali mnenje, ki bi se lahko razumelo kot nežno ali blago. Možatost – in to težko razume nekdo, ki tega ni izkusil na tak način – ni smela imeti niti ene same razpoke, niti enega samega preloma; možatost je bila vrednota, ki jo je bilo treba ohranjati nedotaknjeno in bi jo kakršenkoli madež v očeh naše skupnosti lahko za vedno oskrunil.

Premik, ki sem ga naredil od sveta, v katerem sem odraščal, do sveta, ki sem si ga izbiral in v katerem so meje med spoloma čedalje bolj zabrisane in celo igrive, je pojav, ki kaže na čudovito prožnost naše vrste in na brezmejne pedagoške zmožnosti erotičnega zapeljevanja k drugačnemu načinu življenja in idejam.

Če pomislim na tiste ameriške reklame, ki so nekoč oglaševale neke ženske cigarete, Renata, so to kampanje, ki jasno prikazujejo komercializacijo naših družbenih projektov – dandanes ni nič bolj spremenjeno v potrošniško blago kot upor in upiranje; jasno, govorim o površinskem uporu, kjer je videti cel kup tetovaž in lišpa skupaj – in ko skušam parafrazirati tiste spektakularne reklame, ti lahko povem še, da se kdaj pa kdaj pogledam v ogledalo, se ob tem spomnim na tistega otroka na konju in si rečem – ne brez ponosa: »You’ve come a long way, baby.«

2

Vsakič ko v javnosti Mojco imenujem »moja kraljica« – pa naj bo to na družabnih omrežjih, v intervjujih, v mojih zapisih –, mi pravzaprav uspe medkulturno ubiti dve muhi na en mah. Igram se pač in vsaka igra ima svoja pravila, pa tudi transgresije. 

Daj, pustiva ob strani teorijo: ne, sam sebe nikakor nimam za kralja, četudi me ona, »moja kraljica«, brezskrbno in v intimnosti, lahko tako res kliče. Imenujem jo »kraljica«, saj sem navdahnjen v tokovih, ki jih je Dennis de Rougemont opisal kot začetek dvorske ljubezni; tistih, zaradi katerih je je Alonso Quijano v kmetici Aldonzi Lorenzo videl Dulsinejo Toboško; tistih, ki jih je Octavio Paz zopet potegnil na plano v svoji knjigi »Dvojni plamen« in tvegal nič kaj romantično teorijo: da je bila ljubezen, kot jo razumemo – ali jo želimo razumeti –, izmišljena v 12. stoletju našega veka. 

Mojci torej pravim kraljica, ker se navdihujem pri tistih trubadurjih ali potujočih pesnikih ali vitezih, maščevalcih razžaljenih, ki so obiskovali dvore, zaselke in peli o ljubezni ali se borili proti sovražnikom dobrega v čast neke, po definiciji nedosegljive, dame; ko sem Mojco spoznal, se mi je v resnici zdela povsem nedosegljiva. 

Pri tem gre tudi za kulturno diskurzivno igranje s prijatelji, ki so ostali v moji rodni deželi in ki imajo svoje vladarice, kjer mnogi moški ženske po eni strani kličejo »kraljice«, a jih nato tudi kaznujejo, ignorirajo, celo posiljujejo; a za nekatere izmed nas so veliko več kot to, izberemo jih, da lahko kot moški odložimo orožje in začnemo urejati svoja življenja. Če bi prisluhnile drugi plati naše zgodbe, bi mnoge ženske lahko razumele to, kar dandanes imenujemo toksična moškost; to bi obogatilo njihov pogled na stvari: ni tako nenavadno, če so moški to toksično moškost izvajali (in jo izvajajo), saj smo jo na lastni koži občutili že od prvega dneva naših življenj dalje.

Naj še naprej zavračam teorije: ne, ne predajam svoje volje, niti vse čustvene odgovornosti v roke svoje življenjske sopotnice – in če sem kdaj pripovedoval o začetni dinamiki najinega razmerja, sem to storil, ker se mi je ta zgodba zdela vredna pripovedi – nisva obsedena z doseganjem ravnovesja pravičnosti, temveč z uravnotežanjem neenakosti. Imava različne močne in šibke točke, najin odnos ne temelji na znanosti, teoriji, temveč na umetnosti življenja; ni politično korekten, temveč vsakdanje resničen. Z vsemi razpokami, zlomi in hibami skušava biti najboljša verzija drug za drugega, pika. Vse ostalo so pravljice. 

3

Prvo večje erotično doživetje v mojem življenju se je zgodilo v kavbojskem vzdušju, med konji. Moji bratranci, moj brat in jaz smo polovico tedna preživljali na treningih mehiškega rodea na našem družinskem posestvu, daleč stran od sofisticiranega urbanega sveta, ki je takrat predstavljal drugo polovico naših življenj. 

Neko soboto sta moj brat in bratranec, najstarejša v skupini, ki sta se začela družiti z dekleti in sta bila pri tem najuspešnejša, na našem posestvu zorganizirala obisk štirih mladih amazonk, da bi jim pokazala naprave in konje. Don Lolo, konjar, ki je skupaj s tremi ženami živel v dveh konjskih hlevih, preurejenih v bivališče in njegov osebni fevd, nas je prosil, ko smo postopali tam naokoli, naj se usedemo za lesen plot, ki je obkrožal ogrado. Znotraj ograde je Lolov pomočnik na povodcu trdno držal kobilo. Videti je bila zelo nemirna. Zrak se je zgostil v soparo. Eno od deklet je vprašalo, kaj se dogaja in don Lolo ji je jedrnato odgovoril, da bomo preizkusili, koliko je vreden novi plemenski žrebec na kmetiji.

Žrebca smo zaslišali, še preden smo ga zagledali. Slišala in zavohala ga je tudi kobila, ki se je začela vrteti in divje razpirati svoje nosnice, kot bi hotela piti zrak; tedaj se je v vidnem polju vseh pojavil žrebec z erekcijo etruščanskih razsežnosti, kobili so po spolovilu pričeli teči curki tekočine in do takrat, ko jo je samec naskočil in penetriral, se je prek ograje razlila erotična energija, zaradi katere bi lahko poletel celo Reichov akumulator orgona, če bi v resnici sploh kdaj deloval.

Ko so kobila, žrebec in konjerejci izginili, smo dekleta in fantje odšli do neke vrste zimproviziranega kluba, ki smo ga z bratranci uredili v skladišču za bale sena, in tam so ozračje napolnili znoj, poželenje, predrzni jeziki in željne dlani, dokler ni ena od punc poskočila in zavpila: »Nehaj! Prekleti dolgi prsti!« in vse druge so ji sledile v njeni smejoči, navidezni zgroženosti. Fantje smo se živčno spogledali in še dolgo nismo mogli razumeti, kako to, da nas je v tistem trenutku črni oblak z imenom kultura uspel prisiliti, da smo demone zadržali znotraj svojih teles in nas pripravil do tega, da smo sprejeli, kar je temu vzkliku sledilo – dolgotrajni ples pretvarjanja.

4

Moji domovini bi težko naslikali en sam obraz mačizma, patriarhata in zatiranja. Državo, kot je Mehika, lahko deloma zaslutiš samo skozi paradokse. Ja, po večini smo narod mačov, a ko sem odraščal, je bila najpopularnejša glasbena zvezda »peder«, gej, homoseksualec, ki so mu brkati možakarji z orožjem za pasom brez slabe vesti na oder metali sombrere in v zborčkih prepevali njegove osladno sentimentalne pesmi; smo tudi narod, v katerem v neštetih družbenih skupnostih peder, norica, možača niso zgolj popolnoma organski del skupnosti, temveč tudi njen zelo aktiven del; smo narod, v katerem obstajajo skupnosti, kot je na primer Juchitán, kjer muxes v skupnosti nimajo le aktivne vloge, ampak zelo pogosto dostopajo tudi do položajev moči.

V obalnih predelih je spolnost odprta, norčava, o njej se govori na ves glas; v gorah je bolj skrivnost, kot srbečica, ki jo lahko popraskaš zgolj v temi, o njej se ne govori; v mestih soobstajata oba principa, z vsemi odtenki sive med enim in drugim.

V določenih regijah obstaja celo kategorija moškega, ki se imenuje »potrjeni samec«, pri čemer se tovrstni predstavnik moškega spola na ves glas širokousti s tem, da je »nategnil« pedra, ne da bi pri tem sam postal homoseksualec.

V nekem obdobju v devetdesetih so tri zares najvplivnejše politične stranke v državi vodile ženske.

Patriarhat v Mehiki sprejema in si resnično prisvaja vse možnosti, razen enoznačnega pojmovanja.

(Naj se res zelo na kratko dotaknem tvojega opažanja glede femicida v Mehiki; lahko tvegam trditev, da je ta prej posledica splošne nekaznovanosti v državi, povezane z razpadom družbe, kot pa z neko posebno mizoginijo, značilno za našo regijo. Mizoginija je prisotna na vseh koncih sveta in če je v Mehiki več primerov zlorab in ubojev žensk, je to samo zato, ker so moški v Mehiki ugotovili, da si to preprosto zaradi neefektivnosti sodnega sistema lahko privoščijo. To s pridom izkoriščajo tudi narko karteli).

5

Iz primeža erotičnega kaosa, v katerega sem zabredel po tistem prizoru izza ograde – in ki je ničkolikokrat precej načel moje zdravje, moje dobro ime in moje življenje –, sta me v presledkih rešili dve zelo različni stvari: prva, delna, je bila povezana z odkritjem frakcije družbenega razreda v Ciudadu de Mexico, ki se je osvobodil ali pa se je osvobajal vlog, predpisanih s strani čistunskega patriarhalnega katoliškega sistema; druga, trajnejša in vplivnejša, pa je bila ljubezen, ki se je v meni sprožila ob erotičnem subjektu, ob drugem – drugi. V mojem primeru je bila ta ljubezen tisto, kar Galimberti, ki ga navajaš v eseju, pravi, da nikoli ni: spokojna blaginja. Res je, doživel sem tudi »nesrečne ljubezni«, a te so bile zgolj odsevi neke čustvene patologije.

Med drugim ljubezen zame pomeni tudi premirje med večno sprtima kulturo in naravo; tisto kulturo, ki jo ti razumeš kot podjarmljujočo, a tudi vdano, in tisto naravo, ki jo imam jaz za veliko bolj določujočo kot ti.

6

Pred leti sem bil povabljen k branju na dvokulturnem srečanju pisateljev Združenih držav Amerike in Mehike in ko sem končal z branjem odlomka, prvosebno pripovedjo o čustvovanju in mislih neke ženske, ki se po rejvu prebudi v postelji DJ-ja, je neka ženska skočila pokonci in me vprašala, kakšno pravico imam pisati o tem, kaj bi ta ženska lahko čutila.

»Vso pravico,« sem dejal, »Homo sum; humani nihil a me alienum puto.« 

Odraščal sem obkrožen z ženskami; najtesnejši, najintimnejši in najtesnejši odnos sem imel prvih dvanajst svojega življenja z mamo, odvijal se je ob robu možatega življenja na podeželju, z njo pa sem preživljal svoje urbano življenje; zaradi nje sem se družil s frizerkami, medicinskimi sestrami, ženskami, ki so ostajale doma in skrbele za gospodinjstvo – zelo veliko jih je bilo –, pa kuharicami, služkinjami, kasneje pa prek svojih znanstev s študentkami, učiteljicami, znanstvenicami, umetnicami, prostitutkami, poslankami. Moja osebna teorija je, da sem zahvaljujoč temu postal pisatelj; zahvaljujoč poglobljeni, tesni in odprti komunikaciji, ki sem jo imel v svojem življenju na eni strani z različnimi ženskami, na drugi pa z »toplovodarji«, »poženščenci« in »možačami«. Če bi bil trden moški brez dvomov, brez razpok, povprečen tip, verjetno ne bi zmogel napisati ničesar.

V zgodnji mladosti sem bil radikalen levičar v ekonomskem, političnem in socialnem pogledu; v ekonomskem in političnem sem se pomaknil k sredini, v socialnem pa še zmeraj ostajam to, čemur bi v določenih krogih rekli progresist. Pa ne zato, ker bi bil prepričan v poštenost progresivnega socialnega programa, Renata, temveč ker mislim, da sem takšni težnji zavezan zaradi občutljivosti, ki izhaja iz drugačnih sinaptičnih povezav (spet sva pri natura versus cultura). Zame ni noben škandal, da se ljubita dva moška, da dve ženski živita skupaj kot moški in ženska, kot ženska in ženska, kot dva kiborga, da posvojita, vzgajata v nevtralnih spolnih vlogah, v izrazito začrtanih vlogah, da ob tem vodita šole, mesta; nikoli nisem delal – in se ne trudim, da bi – kvalitativne razlike, ko pristopim k literarnemu besedilu, ki ga je napisal moški, ženska ali ono. Popolnoma zagovarjam koristnost pravične udeležbe vseh spolov znotraj družbe, tistih, ki so in tistih, ki še bodo. A tega ne zagovarjam, ker bi bil po naravi dober, ampak ker so se mi poleg moje genetske nagnjenosti potrdile tudi koristi enakovrednosti spolov v družbi na podlagi izkušnje in po povsem racionalnih razmislekih. 

Še veliko dela bo potrebnega, da bi deaktivirali patriarhalni sistem, ki se je utrjeval stoletja in tisočletja, a žal se ob aktualnih smernicah novega feminizma bojim predvsem novega »backlasha«, tistega, ki ga je Susan Faludi obravnavala ob koncu osemdesetih in ki v novem, prihajojočem ciklu pričenja dobivati temnejše obrise, takšne, za katere smo že pred leti mislili, da jih v bližnji prihodnosti ne bomo nikoli več srečali.

Z leti sem postal bolj naklonjen principu zmernih reform in zapeljevanju z idejami, Renata. Nikoli me ni prepričalo kričanje, imperativi, pač pa izkušnja, da je svet lahko drugačen. Doma se z Mojco z najino cis-seksualnostjo spopadava s humorjem. Z veliko humorja. Smejeva se najini kulturni pogojenosti spola in se vsak dan na novo izumljava v že vnaprej izgubljenem boju, a se ne moreva strinjati s tabo o pomembnosti, ki jo pripisuješ socialni pogojenosti spola, saj imava pred očmi ves čas izkušnjo vzgajanja in odraščanja dveh otrok, deklice in dečka. 

Osebno se mi zdi zelo težko deaktivirati program, ki nas v naši določenosti napaja vsak dan; še naprej se učim videti in pokazati na krivične situacije, ki jih lahko opazim zgolj prek pogovorov z ženskami, kot si ti, a ob zaslepljenih krikih radikalk_cev – ki običajno želijo pognati v zrak institucije, ki so jim to omogočile biti – čutim, da nad nas prihaja vihar, kajti ko bodo odrasli tisti, ki so zares pripravljeni tvegati, bodo zelo verjetno iz vrst populacije, ki je zvezana z idejami radikalnega patriarhata.

Moja napoved je zelo pesimistična: izbruhnilo bo nasilje in večdesetletni dosežki feministk bodo nazadovali za mnogo korakov. Potem, po premirju, bomo spet začeli z Doris Day.

Medtem bom seveda skrbel za svojo kraljico, figuro izjemne moči tudi v šahu, kraljevski igri, ki jo je opeval Borges; kajti premika se lahko na vse strani, hodi, teče, skače in med svojim premikanjem mi dovoli misliti, da skrbim zanjo, čeprav je na koncu ona tista, ki skrbi zame.