Iz Avstrije ob stoletnici republike: med letoma 1918 in 2018 ni neposredne povezave. Zgodovinski dogodki si sledijo kot koraki v vojaških škornjih. Stoletje je polno pretresov, družbenih sprememb in tehnološkega razvoja, kakršnega si pred sto leti nihče ni mogel predstavljati, kot si danes nihče ne more predstavljati, kašen bo čez sto let.

Čeprav del mojih prednikov izvira iz okolice Trsta in so se bili od tam zaradi fašističnega nasilja in raznarodovalne politike naposled prisiljeni priključiti eksodosu Primorcev, ki je vodil na Štajersko, je bil fašizem zame boljkone beseda na papirju.

Iz Cankarja v Šiško v Berlin. O telesni izkušnji glasbe in svetu, ki je popoln, če ga le uspemo slišati (in videti) takšnega, kot je, brez vnaprejšnjih pričakovanj in idej.

Če se je pred letom dni moja kretska pot končala z ljubeznijo, se je tokrat z njo začelo.

Zato naj zadostuje, da je mnogo vidikov glede beatnikov še zmeraj vredno obravnavati in se od njih celo kaj naučiti. Bili so skeptični do materializma, odgovore so iskali v duhovnosti, skrbeli so za okolje, se zavzemali za spolno svobodo, protestirali zoper vojno in atomsko bombo. Kar nikakor ni zlohotno izročilo.

Zunaj sije sonce in piha burja. Drevesne veje vršijo v vse smeri, misli in nagibanja, s čim začeti esej o temi, podobno. Ljubiti veter, zakaj ta z zvočnostjo in gibanjem oživi ukoreninjeno in zateglo. Zdaj oživlja tudi Carlosa Pascuala, ki je v moji knjižnici ves stabilen poleg Paasilinne. Preberi

Književni prevajalci in pisuni naj bi bili že pregovorno vase zaprta bitja, ki ždijo v svojih čumnatah in vzniknejo na plano izključno tedaj, ko zmanjka kave ali cigaret … ali pa, ko je na sporedu bolj ali manj sporadično druženje v obliki literarnega večera ali prevajalskega simpozija. Pa se res beremo? Sebe ali drug drugega? In če se ne, bi se morali?

Bil je topel pomladni dan, deželica se je ravnokar otresla okovov snega, pod redkimi zaplatami, ki so še vztrajale na osojnih predelih, se je že zelenila trava, reke so žuborele in ptice radoživo pele. Po travniku, ki je vodil k potoku, je korakala nenavadna četica.

Ko sem se pripravljala na materinjenje, po vseh predpisih zgledno registrirana in polikana, skoraj staromodno ugnezdena lezbijka (na srečo pa niti malo bogaboječa in precej ponosna na svoje partnerstvo), so po državi divjale priprave na drugi referendum o naši pravici do poroke in izenačitve pravic s heteroseksualnimi pari.

Nobenega prakticiranja materinstva ne poznam, ki se ne bi bodlo z materinskim mitom.