Boriti se moramo za drugačno razumevanje literarnega polja, za koncept kulturne proizvodnje, ki se odmika od paradigme hierarhiziranega prostora.

Tridesetletnico Nove literature se mi zdi smiselno izkoristiti za premislek o tem, kako sploh ni samoumevno, da še vedno izhajamo tudi na papirju.

Za doživeto kritiško življenje je klišejsko potrebno troje: raznoliki, večbarvni mediji; javnost, odprta za kulturno usmeritev; ter seveda pogumni, široko misleči in prepričljivi “influencerji” (kritiki) z močnim značajem in ugajajočim slogom.

Kaj pomeni, da vas tukaj in zdaj nazivam v angleščini, z besedami, ki sem jih napisal pred več kot mesecem dni, oddaljen približno 850 kilometrov?

#Metoo in Time’s Up, gibanji proti spolnemu nasilju in diskriminaciji, sta v zadnjih dveh letih zaznamovali večji del filmske industrije, manj raziskano pa je, kako sta zaznamovali sopotnico industrije, filmsko kritiko.

Tudi sama sem se torej sčasoma, po številnih negotovih prekarnih vrstah zaposlitev v t. i. starih medijih, po sili razmer napotila v razpršenost in (nišno) dostopnost, a za javno sfero precejšnjo ničnost t. i. novih medijev.

Ni enostavne najti poti v temo, ki jo želim podrobneje razviti; po navadi je treba pred vzletom pričakovati malo plezanja. Zato bom začel samo z navedbo dejstva, da gre za nemškega kritika, ki ga poznam in ki je bolj ali manj tipičen kritik.

Z izgubo kakovostne refleksije književnosti v javnem prostoru pač izgubljamo vsi – ustvarjalci, knjige in bralci. A pozitivna novica je, da drži tudi obratno! Je krog zares mogoče odčarati?

Ustvarjalnost je bila zmeraj glas proti, izzivalo jo je tisto, kar je bilo treba spreminjati, predrugačiti, in takih izzivov je danes na pretek. Torej je danes pravzaprav zelo dober čas za kritiko.

S filozofijo se namreč človeku sploh ni mogoče ne ukvarjati, četudi bi si to želel. Mogoče je to njena tragika. Obsojeni smo na različne filozofske ideje, ki so včasih boljše, drugič slabše.