LUD Literatura

Nikdar ni prisluhnil filozofu

Tomaž Grušovnik

Voziva se na relaciji Maribor–Ljubljana in spet mi prčka po avtoradiu. Najprej poslušamo Sade Smooth Operator, ko pa ta komad nasledi domača pop produkcija, želi prestaviti. Blazinico levega kazalca pritisne na »SEARCH«, radio utihne, sprožijo se števke na zelenem zaslonu, ustavijo se, kabino takoj zatem napolnijo narodnjaki. Živčno vnovič pritisne gumbek in LED števke se tokrat zaustavijo na klasični matineji, ki spet ne naleti na odobravanje. Ko išče dalje, izveva, da je NK Rudar Velenje z 2:0 premagal Aluminij Kidričevo, ob čemer menda slaboumno pripomnim, da bodo rudarji zdaj spet imeli radi boksit. Ker to vnovič ni po okusu, se vrnemo nazaj na pop, ki ga prekine prometna informacija: radarska kontrola hitrosti na A2 na odseku Vodice–Spodnji Brnik v smeri Ljubljana–Kranj. Vpraša me, ali imam kak cede, odgovor je negativen, nakar zavzdihne in spet skuša ujeti primernejši ritem radijskih valov s pritiskanjem gumbka za iskanje postaj. Tokrat pripomnim, da se zgodba ponavlja in da se bova spet vrtela v krogu. Ne vidim druge rešitve kot bodisi sprijaznjenje s programom ene od radijskih postaj bodisi izklop radija in poslušanje motorja ter mimobežnega vetra. Spet zavzdihne in začne brskati po nahrbtniku, iz njega vzame škatlico cigaret in vžigalnik ter pomakne steklo, pri čemer kabino tokrat napolni mrzel zrak. Rečem, da v avtu še zmeraj ne dovolim kajenja. Kot že tolikokrat mi zabiča, da je to zadnjič, da se skupaj peljeva iz Maribora v Ljubljano in da naj ustavim na prvem počivališču. Dodam, da sva ravnokar zapeljala mimo počivališča Zima in da je do Lopate še kakšnih petnajst, dvajset kilometrov. Zavzdihne tretjič in si obljubi, da »res nikoli več!«

Zapeljem na izvoz za počivališče in še preden se avto popolnoma ustavi, že odpira vrata in prižiga čik. Dim skupaj z nikotinom prodre skozi alveole, se hitro transportira v mozeg in zaokroži pod lobanjo. Žile se skrčijo in naelektrijo, občutek je, da v njih zabrbotajo milijoni vzburjenih mehurčkov, telo se za trenutek spremeni v vrelec Radenske tri srca. Oči se sprostijo. Zdaj lahko pričakujem navdih. Vpraša, ali ni neverjetno, da lahko poslušamo radio v avtu samo zaradi tega, ker se je pred sto petdesetimi leti James Clerk Maxwell ukvarjal z elektromagnetizmom. Sedél je v svoji čumnati na mrzlem Škotskem, premetaval enačbe, odkril povezavo med magnetizmom, elektriko in svetlobo (ja! – tem, kar jaz in ti, midva, zdaj v tem trenutku vidiva kot barve in zaradi česar lahko po drugi strani v avtu poslušava šlagerje, poročila o nogometnih tekmah in prometne informacije), nakar je sledila popolna tehnična revolucija.

Vendar pa ta revolucija ni bila nekaj, za čemer bi si Maxwell sploh kakorkoli prizadeval. Ne! Raziskovalna politika se moti, mi govori zdaj, ko s prednjim delom desnega stopala umetelno gazi ogorek, če misli, da je treba pri sofinanciranju dati prednost tistim raziskovalnim projektom, ki imajo »aplikativno« vrednost. Prižiga drugo cigareto. To pa zato, ker Maxwell o tem še malo ni razmišljal – in poglej ga, kakšen preboj je dosegel! Ja! Njegov interes je bil v resnici zelo platoničen: prepričan je bil, da neraziskano življenje ni vredno, da se ga živi, zato je rinil v skrivnosti narave in odkril, da se elektromagnetni valovi propagirajo s hitrostjo 3 x 10 na 8 m/s, kar pa je – bingo! – ravno hitrost svetlobe. Če bi Maxwellovo delo pogojevali tako, da bi mu naložili doseganje tega, kar so takrat, ko si še niso mogli predstavljati prelomnosti njegovih bodočih odkritij, imeli za »praktične« in »aplikativne« raziskovalne rezultate ter »družbeno-ekonomske učinke«, se verjetno sploh nikdar ne bi vpisal v zgodovino. Ne! Med poskusom pridobitve digitalnega potrdila, potrebnega za uspešno spletno oddajo prijave projekta, bi verjetno obtičal na kakem stranskem okencu upravne enote. Dodam, da to mogoče niti ne bi bilo tako slabo, ker bi mi potem bil primoran dati mir med vožnjo, saj radio, po katerem zdaj tako vneto prčka, ne bi obstajal. Zaloputne z vrati.

Peljeva se naprej po Savinjski dolini proti Razdrtemu, prekinem molk in ga vprašam, ali se mu zdi, da je štorija, ki jo je povedal na počivališču, podobna oni o Talesovih torkljah.

Ker so ga zaradi njegove revščine zasramovali, češ da je filozofija nekoristna, je menda s pomočjo zvezdoslovja ugotovil, da bodo oljke dobro obrodile, zato je še pozimi, čeprav je imel le malo denarja, dal aro za vse stiskalnice za olive v Miletu in na Hiosu ter jih najel za majhno vsoto, saj nihče ni ponujal več denarja. Ko pa se je začela sezona in je naenkrat nenadoma naraslo povpraševanje po stiskalnicah, jih je dajal v najem pod pogoji, ki jih je sam postavljal; tako je zaslužil veliko denarja in pokazal, da lahko filozofi zlahka obogatijo, če hočejo, da pa to ni tisto, za kar si prizadevajo. Tako je torej Tales menda dokazal svojo modrost …

 

(Aristotel, Politika 1259a5-15; prev. Matej Hriberšek. Ljubljana: GV založba, 2010)

»Kje naj bi bila sorodnost?« – Poudarim, da v tem, da se je Tales raji zaradi kratkovidnosti zdel neumen, filozofija pa nekoristna. Mogoče je bilo podobno z Maxwellom; morda se je James Johnu, Albertu, Robertu in Marcu tudi zdel butast, ker se je ukvarjal s temi svojimi čirole-čarolami. Tako, kot se je Riemann zdel nerazumljiv, ko se je spraševal, ali je možno k premici skozi točko, ki ne leži na njej, narisati več oziroma manj vzporednic kot eno (na podlagi česar je potem razvil neevklidske geometrije, ki so služile za osnovo Einsteinovi relativnostni teoriji, ki je svojo praktično uporabo našla šele pred kratkim z GPS sistemi).

Pove, da je ta anekdota o Talesu zanj zanimiva iz nekega drugega vidika: dajva se vprašati, ali je to zgodbica, ki so si jo pripovedovali filozofi, da bi sami sebe malo potrepljali po rami, češ da so okej in da jim ne bi bilo treba biti lačni, če bi jih le zanimal poln želodec (kar je varianta basni O lisici in kislem grozdju) ali pa gre za – kar se mu zdi zanimiveje – popularno ljudsko legendo o enem od sedmih modrih, analogno mitu o Ajnštajnu, neobritem geniju, ki se ni umival in je smrdel, a je poznal bistvo sveta. Kot da torej ljudski predsodek o filozofiji (ali pa, širše, teoriji) sploh ni (ali ni samo) v tem, da je »nekoristna«, temveč v tem, da je sicer daljnovidna, a izjemno težavna in posledično neprimerna za navadno rajo. S filozofijo se mogoče splača ubadati »onim tam«, ne pa nam. S tem se naj rajši ukvarjajo drugi, za nas pa bo bolje, če živimo naprej po svoje!

Omeni, da je to seveda predsodek. S filozofijo se namreč človeku sploh ni mogoče ne ukvarjati, četudi bi si to želel. Mogoče je to njena tragika. Obsojeni smo na različne filozofske ideje, ki so včasih boljše, drugič slabše. Toliko slabše, kolikor manj filozofije poznamo. Že otroci so filozofi, ki se jim začnejo takoj, ko razvijejo dovolj bogat besednjak, javljati filozofski problemi: recimo ta, kaj bo po smrti, ali pa ta, da smo mogoče samo lutke, ki jih igra bogec. Ljudje tudi dnevno sodijo, kaj je pravično in kaj krivično, npr. malo prej, ko se je komentatorju zastavilo vprašanje, ali je Rudar zmagal upravičeno. Da nisi filozof, si lahko zato prepričan samo, če nimaš pojma, kaj filozofija sploh je. Tako kot nesramno bogati, dobrodušni, a prostaški Trimalhion, ki si v Petronijevem Satirikonu na grobu zaželi napis:

 

 

NEC•VNQVAM•PHILOSOPHVM•AVDIVIT

 

(»Nikdar ni prisluhnil filozofu«, Petronij, Satirikon, lxxi)

 

 

pri čemer na svoji pompozni večerji nenehno modruje in napačno navaja pesnike ter bebasto sodi o pravilnem načinu življenja in s tem s svojo filozofijo posiljuje vse okoli sebe, ki ga morajo poslušati. 

Pripeljeva se skozi zadnji trojanski predor in na armaturni plošči se zraven števca za hitrost prižge kvadratna rumena lučka – zmanjkalo bo bencina. Ustavim na Lukovici in pričnem s polnjenjem rezervoarja. Gledam, kako tečejo bele števke: zmeraj, kadar točim bencin, me preseneti dejstvo, da evrčki letijo hitreje od litrov. K meni pristopi dekle in vpraša, ali naj očisti šipe. Pomislim, da sva po poti dejansko nabrala kar nekaj muh in da bi to bilo skoraj nujno. Še vedno zazrt v vzpenjajoče se števke z nasmeškom odvrnem: »Ja! Prosim!«

Ko ročico po zaključenem polnjenju parkiram nazaj v režo na avtomatu in se hočem odpraviti do blagajne, da poravnam zapitek, opazim, da je čistilka šip moja bivša študentka. Napisala je odlično seminarsko nalogo o okoljski etiki. Sledi opravičilo za ignoranco, pozdrav in retorično vprašanje, kaj počne tu. Odgovori. Pokomentiram, da bi država morala študentom omogočiti brezskrben študij, ne pa konkurenčno podplačano delo preko študenta. Nekdo, ki se ukvarja z okoljsko etiko, bi moral dobiti drugo priložnost za delo, kot pa pomoč šoferjem na bencinskem servisu. Živimo v hecnem svetu: govoriš lahko karkoli, delati pa moraš točno to, kar prispeva k vzpenjajočim se evro številkam, po navadi pač nekaj, kar kratkovidnost potrošništva pojmuje kot »korist«, pa čeprav je dejansko škodljivo (kot recimo izpušni plini). Seveda se z vsem strinja – kako se ne bi –, a kaj ji to pomaga? Zmajem z glavo, stopim do blagajne, plačam, se vrnem in ji v roko stisnem dva evra sedemdeset, razliko, ki je ostala od šestdesetih evrov. Živ! 

Odpeljeva se, nakar mi začne težiti, da ni dobro, da z donacijami »pomagam« prekarnim delavcem, ker s tem v bistvu vzdržujem sistem izkoriščanja podplačanega dela in podaljšujem agonijo proletariata. Preblizu Ljubljane sva, da bi mu začel nasprotovati.

O avtorju. Dr. Tomaž Grušovnik je izredni profesor in višji znanstveni sodelavec na Univerzi na Primorskem. Ukvarja se s filozofijo vzgoje in s širšo etično problematiko, predvsem z okoljsko etiko in etiko živali. Poleg monografije Odtenki zelene je avtor številnih strokovnih in poljudnih prispevkov. V sklopu literarnega ustvarjanja sodeluje predvsem z revijama Idiot in Literatura, zanimajo pa ga hibridni teksti in eksperimentalna literatura. Raziskoval je … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Najboljši izmed vseh možnih svetov

    Tina Bilban

    Živimo v najboljšem možnem svetu, ampak tak je samo, če delamo na tem, da ne bi bil več, da bi bil tisti, ki pride jutri, še malo boljši.

  • Proksiproblemi

    Tomaž Grušovnik

    Smisel nesmiselnih sporov je v tem, da so nadomestek za druge, resnejše težave.

  • Terorija in uničevanje intelektualnega prostora

    Rok Plavčak

    Intelektualni dialog Nedavno dogajanje na slovenski omreženi literarno-intelektualni sceni – objava moje kritične refleksije Človek ni žival ali antihumanizem vegetarijanskega ekofeminizma, v kateri poglobljeno ovrednotim in ovržem teoretsko raven … →

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.